Med otroki in mladostniki naraščajo anksiozne motnje

Za otroke in mladostnike je normalno, da v času odraščanja izkusijo različne vrste stresa in stisk, npr. stiske zaradi obremenitev in zahtev, povezanih s šolo, negativne misli in občutke o sebi, zahteve staršev, težave s prijatelji ... V večini primerov gre za prehodna stanja in simptome. V nekaterih primerih pa težave vztrajajo in zahtevajo strokovno pomoč. Strokovnjaki ocenjujejo, da za duševno motnjo oboleva 10 do 20 % vseh otrok in mladostnikov po svetu. Kar 50 % vseh duševnih motenj se začne pred 14. letom, 75 % se jih razvije do srednjih dvajsetih let. Med slovenskimi otroki in mladostniki v zadnjih letih opažamo porast anksioznih motenj, medtem ko poseben trend depresije ni opazen. Porast opažamo predvsem pri dekletih in starejših mladostnikih.

Porast anksioznih motenj opažamo predvsem pri dekletih in starejših mladostnikih.

Dejavniki tveganja so naslednji: individualni (npr. težaven temperament); družina in starši (npr. duševne motnje staršev); šola, vrstniki (npr. medvrstniško nasilje); širša skupnost in soseščina (npr. soseska z visoko stopnjo kriminala). Zaradi hitrih družbenih sprememb, tehnološkega razvoja in posledično sprememb na področju preživljanja prostega časa se pri mladih pojavljajo nova tveganja in nove oblike težav in zasvojenosti (npr. zasvojenost z internetom, digitalizacija odnosov, večje težave s pozornostjo, pri izražanju čustev, socialnih stikih ...).

Številni načini zmanjšanja tveganja za razvoj psihičnih težav

Starši lahko zmanjšajo tveganje za razvoj psihičnih težav pri svojem otroku na številne načine. Bistveno je toplo in vzpodbudno družinsko okolje ter podporni in ljubeči starši. Pokažite mu naklonjenost in sprejemanje ter spoštljiv način komunikacije. Vzpodbujajte ga pri njegovih dejavnostih in ne pričakujte, da bo dosegal vaša pričakovanja. Podpirajte njegovo naraščajočo samostojnost, bodite vključeni v njegovo življenje. Spremljajte otrokove aktivnosti na socialnih medijih, tako da omejite izpostavljenost glede na otrokovo starost in stopnjo razvoja. Izogibajte se pretiranemu nadzoru, pretirano zaščitniško vedenje mu daje sporočilo, da je svet nevaren in življenje tvegano. Otroku dopuščajte, da prevzema tveganja, ki so starosti in razvoju primerna, dajte mu možnost, da se uči tudi iz svojih napak. Spodbujajte ga, da vzpostavlja podporne odnose npr. z razširjeno družino, prijatelji in drugimi odraslimi osebami. Določite družinska pravila in jasne posledice ob kršitvah. Zagotovite mu varno, strukturirano in predvidljivo okolje z razvijanjem in ohranjanjem dnevne rutine ter ga vzpodbujajte k zdravim navadam prehranjevanja, gibanja, spanja. Zmanjšajte število konfliktov v domačem okolju. Kritiziranje, zasmehovanje in zasramovanje so neustrezni. Če imate več otrok, preprečite medsebojno poniževanje. Če se vaš otrok počuti preplavljen z močnimi čustvi (močna jeza, strah itd.) oz. je močno napet, mu pojasnite, da se vsakdo včasih tako počuti in da ta občutja minejo. Pomagajte otroku razviti optimistični pogled in ga vzpodbujajte, da opazi in uživa v svetlih, prijaznih plateh življenja. Pozorni bodite na samouničujoč način razmišljanja: tega ne morem, to mi ne gre, nikoli mi ne bo uspelo … Pomagajte mu pri postavljanju ciljev in reševanju problemov. Bodite dober vzgled pri vztrajanju in sprotnem opravljanju opravil, ki so neprijetna in dolgočasna. Pomagajte otroku pri problemih v šoli, spoznajte njegove učitelje, redno se pogovarjajte z njimi. Če je trpinčen, ga naučite strategij, kako se spoprijeti s tem. Sodelujte s šolo, da se zoperstavite vedenjem, ki pomenijo trpinčenje. Bodite dostopni, kadar se spoprijema s težkimi situacijami oz. kadar je vznemirjen. Ne reagirajte pretirano na to, kar vam povedo.

Bistveno je toplo in vzpodbudno družinsko okolje ter podporni in ljubeči starši.

In na koncu še viri pomoči za starše. Prvi vir strokovne pomoči je otrokov pediater. Po potrebi vas bo napotil k specialistu ali na druge oblike pomoči. Za pomoč se lahko obrnete tudi na šolsko svetovalno službo. Pomembno pomoč predstavljajo tudi centri za socialno delo in nevladne organizacije. Kontakte poiščite na spletu ali povprašajte na enem izmed telefonov za pomoč v duševni stiski.

Jasmina Patkovič Colarič, spec. psihiatrije

Prispevek je objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.