Bogdan Barbič: Imamo usposobljeno ekipo za najzahtevnejše energetske objekte

S 1. junijem, ko je tudi dan reke Save, se je po 18 letih vodenja družbe Hidroelektrarne na Spodnji Savi, d.o.o., z direktorskega mesta poslovil Bogdan Barbič. Brežičan po rodu, letnik 1958, po izobrazbi diplomirani inženir elektrotehnike, je svoje celo življenje posvetil energetiki. Začel je kot projektant v podjetju IBE v Ljubljani, kariero nadaljeval v Termoelektrarni Brestanica in jo zaključil v družbi HESS. Vodil je številne velike energetske projekte, med drugim tudi izgradnjo štirih hidroelektrarn. Z njim smo se nekaj dni pred upokojitvijo pogovarjali tako o aktualnih zadevah v energetiki kot tudi spominih na prehojeno poklicno pot.

Z mesecem junijem odhajate v zaslužen pokoj, tudi vaš naslednik (Boštjan Pišotek, op. p.) je že znan. Ste začutili, da je prišel čas, da vodenje družbe predate mlajšim?
Tako je, to so zdaj moji zadnji delovni dnevi. Vesel sem, da imam naslednika, ki izhaja iz našega podjetja. Sicer je razmeroma kratek čas za primopredajo, ampak se mi zdi, da bo to znanje, ki sem ga tukaj gojil in ga tudi predajal mlajšim sodelavcem, novi direktor lahko še nadgradil in izboljšal rezultate podjetja.

Mandata sem imel še približno dve leti, a ko sem ocenjeval, kdaj je primeren čas, da se upokojim, sem ugotovil, da so vsi večji projekti, ki smo jih načrtovali, tudi velike sončne elektrarne, v letošnjem letu zaključeni. Pred nami je sicer še en velik projekt – HE Mokrice, vendar se je njegova časovnica zamaknila do te mere, da ne bi bilo modro, da bi bil, tudi ko bo prišlo do gradbenega dovoljenja, jaz takrat še direktor. Ko je gradbeno dovoljenje pridobljeno, se začne s postopkom razpisov in takrat mora nekdo slediti izgradnji od začetka do konca, to pa pomeni obdobje petih let, kar bi bilo zame že predaleč.

V kakšni 'kondiciji' predajate družbo svojemu nasledniku, kaj menite, da ga čaka v prihodnjih letih?
Družba HESS je v gospodarskem smislu izjemno robustno in stabilno podjetje ter v dobri 'kondiciji', tako finančni kot kadrovski, tudi proizvodne kapacitete so ravno v procesu pričetka zamenjave določene ključne opreme, tako da je podjetje zelo dobro pripravljeno za nadaljnjo izgradnjo. Proizvodnja postaja čedalje večja, kar smo omogočili tudi z novimi sončnimi elektrarnami. Trenutno je v Skupini HESS 69 ustrezno izobraženih in usposobljenih zaposlenih.

Kaj bi rekli, da so tisti glavni dosežki podjetja HESS v obdobju vašega vodenja?
Družba HESS je bila ustanovljena leta 2008, zaposlovanje se je pričelo dve leti kasneje, ko sta že bili zgrajeni HE Boštanj in Arto-Blanca. Od takrat naprej smo v prostor umestili še tri HE, in sicer Krško in Brežice ter Mokrice, ki je prav tako že umeščena v prostor, čeprav še ni zgrajena. Lahko rečem, da sta bili HE Krško in Brežice eden največjih dosežkov družbe HESS, posebej HE Brežice je predstavljala velik izziv. Treba je vedeti, da je bila takrat ekipa, od vodenja projekta do projektantov in izvajalcev, tako utečena, da smo dosegli optimum pri sami izgradnji. Brežiška HE je bila zgrajena točno v predvidenih terminih, bili smo celo toliko drzni, da smo na odkritju temeljnega kamna definirali že kar datum otvoritve HE, in tako je tudi bilo. Brežice so bile ključna elektrarna za stabilno delovanje družbe HESS. Od takrat naprej smo zgradili še največjo sončno elektrarno (6 MW) v Sloveniji, ki je bila tudi prva priključena na prenosni sistem kot četrti agregat HE Brežice, trenutno pa zaključujemo še dve sončni elektrarni po 4 MW.

Kar stoji za vsem tem, pa je dejstvo, da imamo ustrezen človeški kapital, se pravi usposobljene ekipe za izgradnjo tudi najbolj zahtevnih projektov na področju energetike. Tega je v naši državi zelo malo, saj je po HE Brežice prišlo do nekega zatišja glede teh večjih projektov. Imeti usposobljeno ekipo in držati tako ekipo, pripravljeno za velike projekte, je bil poseben izziv, zato sem vesel, da je družba HESS še vedno usposobljena za izgradnjo najbolj zahtevnih energetskih objektov.

Kot ste že prej omenili, neuresničena ostaja še zadnja v verigi spodnjesavskih elektrarn, HE Mokrice. Menite, da bo ta projekt kdaj izveden glede na dosedanji potek?
Pri HE Mokrice gre za specifično situacijo, kjer sploh ni problem vpliv na naravo in vse ostale s tem povezane zadeve, ker je vse to že urejeno. Težava je samo v tem, da je treba spisati odločbo na način, ki lahko prestane pravno presojo neke pritožbe. To je ključna zadeva. Imamo pa v Sloveniji zelo zapleten pravni sistem, kar se tega tiče, in napisati tako odločbo za gradbeno dovoljenje ali še prej prevlado javne koristi je izjemno zahteven proces. Če se v takem procesu nekdo pritoži, je to zelo zahtevna pravna zadeva, kako to zapisati na način, da pritožba ne bo uspešna. Zadeva mora biti perfektno napisana in pravno utemeljena.

Računam, da bi tokrat zadeva morala iti skozi, ker je bil tudi na MOPE močan pravni tim, ki se je lotil te zadeve in spisal odločbo tako, kot bi morala biti. Ko je odločba sprejeta, sledi samo še izdaja gradbenega dovoljenja in stvari tečejo normalno naprej. Zelo realna opcija je, da bi bilo gradbeno dovoljenje izdano v naslednjem letu, tudi če bodo pritožbe na upravne postopke.

Navajate tudi sončne elektrarne. Menite, da so sončna energija in drugi alternativni viri lahko prihodnost Slovenije?
V določenem obsegu, da. Pričakovanja o tem, da bo vse rešila sončna energija, so sicer iluzorna. Sonca pozimi ni, to je dejstvo. Proizvodnja iz sončnih elektrarn je v tem letnem času praktično zanemarljiva. Strokovne ocene so, da bi sončni portfelj moral biti maksimalno 20 % v portfelju celotne proizvodnje, kar hkrati pomeni tudi ustrezno stabilnost sistema. V času visoke sezone tovrstna proizvodnja zadošča za velik del potreb Slovenije, da bi pa s tem rešili vso zadevo, pa žal ne bo šlo, še posebej ne na način, kot je sestavljena poraba države in so tudi pričakovanja ljudi, da bodo imeli vedno na razpolago dovolj električne energije. Za take primere je nujno treba imeti nek stabilen vir, ki ga lahko porabiš takrat, ko je to potrebno, bodisi da gre za jedrsko energijo bodisi energijo iz plinskih elektrarn, premog pa je po moji oceni že zaključena zgodba. Razmišljati o tem, da se dá vse uvoziti, pa je izjemno nevarna zgodba. Vedno pravim, da je treba imeti hrano, vodo in energijo vedno pri sebi, drugače si hitro lahko odvisen od drugih.

Energetiki ste posvetili celoten del svoje poslovne poti. Kako sicer ocenjujete trenutno stanje v slovenski energetiki in njenem 'posavskem delu'?
Šibka točka slovenske energetike so premajhne proizvodne kapacitete. Nove proizvodne kapacitete pomenijo razvoj energetike. Tu je Slovenija kar precej zaspala. Hidro področje je šlo naprej, a bi lahko šlo hitreje. Če bi bilo normalno, bi zdaj imeli poleg Mokric zgrajene že vsaj tri HE na srednji Savi in še vedno mislim, da bi jih bilo smiselno graditi tudi na Muri, saj vidimo, da je že zdaj tam kar velika suša in bo samo še slabše. Kot strokovnjaki smo opozarjali na te zadeve, a nas ni nihče resno jemal. Čas bo pokazal, da smo imeli prav. Treba je vedeti, da hidroelektrarne dvigujejo podtalnico, in če se le-ta enkrat spusti preveč nizko, nič več ne uspeva. V naslednjem obdobju bo torej treba to 'zaspanost' energetike nujno nadoknaditi. Kakorkoli pogledamo, proizvodnja iz hidroenergije je še vedno daleč najcenejša od vseh trenutno znanih proizvodnih virov.

Analize kažejo, da bi bilo Posavje brez energetike povsem na dnu gospodarske razvitosti Slovenije. Energetika ni samo proizvodnja električne energije. Družba HESS se je trudila, da angažira čim več lokalnega gospodarstva za svojo podporo pri vzdrževanju, tako da za večino teh potreb koristimo posavsko gospodarstvo in ga podpiramo. Tudi nekatera podjetja so se razvila iz energetskih projektov, ki so se izvajali, tako da lahko zatrdim, da energetika vsekakor pomeni doprinos k boljšemu življenju v regiji.

Kakšna se vam zdi 'kondicija' posavskega gospodarstva?
Želeli bi si imeti še več gospodarskih družb v Posavju, ker bi jih lahko še več koristili. Samo posavsko gospodarstvo sicer ocenjujem kot ne najboljše, mislim, da bi lahko bilo še bolj aktivno. Posebej pogrešam področje informacijske tehnologije in v povezavi s tem razvoj manjših produktivnih podjetij. Pomanjkljivost Posavja je tudi v tem, da jih večina hodi študirat v velika mesta, kot sta Ljubljana in Maribor, ter se težko potem vračajo nazaj. In ko najbolj produktivni ljudje ostanejo nekje drugje, potem je tudi razvoj regije temu primeren, torej nekoliko slabši, kot bi bil sicer. Zato smo se v našem podjetju trudili, da imamo štipendijsko politiko, da vabimo mlade, da ostanejo tu, in tudi če gredo na svoje, da ostanejo v regiji in jo razvijajo. Ravno v tem vidim še eno veliko možnost perspektive te regije, da mladi ostanejo tu in razvijajo gospodarstvo. Posla bo dovolj za vse, ki bodo želeli delati.

Podpirate projekt JEK2?
Črno-belega odgovora na to vprašanje ni. Slovenija ima veliko prednost, da obvladuje jedrsko tehnologijo. Malo držav na svetu to zna in zmore. Tega projekta, ki je za našo državo enormen, se je treba lotiti previdno. Veliko vprašanje je, kdaj je primeren trenutek za odločitev. Trenutno imamo izjemno veliko povpraševanje po jedrski energiji, ki ji proizvodne kapacitete ne sledijo, in v takem primeru postane kupec zelo odvisen od dobaviteljev, kar zna biti težava. Objekt je treba umeščati v prostor z vso intenzivnostjo, vendar zraven tudi zelo dobro spremljati situacijo na trgu, da ne postaneš talec dobavitelju. Velikost tega objekta predstavlja tudi svojevrsten izziv, kajti zelo hitro se razvijajo manjši reaktorji, ki bi bili idealni za Slovenijo in mnogo boljši kot nek večji objekt, je pa res, da so manjši jedrski reaktorji še v razvojni fazi. S tega stališča je treba zelo, zelo temeljito premisliti, ali je primeren trenutek za dokončno odločitev. Lahko tudi še dodam, da sem proti temu, da bi o teh zadevah odločali ljudje na referendumu. Jedrsko energijo imamo tu, poznamo jo, vemo, kako deluje, zato se mi absolutno ne zdi potrebno imeti nekih referendumov. Seveda se predpostavlja, da mora biti objekt 100-odstotno varen, drugače bolje, da se ne igramo s takimi zadevami.

Pomembno obdobje za vas je bilo tudi delo v TEB – če se ozrete še na obdobje, ko ste vodili izgradnjo plinskih turbin, kakšne spomine imate?
Na delo v TEB in ljudi v tistem času me še vedno vežejo lepi spomini. To je bilo obdobje, ko sem prišel v Brestanico iz projektive in to je bil zame zelo velik preskok. V TEB sem iz projektanta postal investitor. Že prvi projekt je bil izgradnja dveh plinskih elektrarn po 120 MW, ki sta bili največji v Sloveniji in sta takšni še danes. Objekt je bil zame poseben izziv, ker je šlo pri tem za tujo korporacijo, ki je to ponujala deloma 'na ključ', deloma smo morali zgraditi sami, a smo ga skupaj z ekipo uspešno zaključili. Turbini sta še danes v obratovanju in sta Slovenijo že nekajkrat rešili pred popolnim razpadom električnega omrežja. Takoj po koncu tega projekta, katerega vodja sem bil, sem prevzel mesto direktorja TEB. V času mojega direktorovanja smo skupaj z Elesom in distribucijo zgradili največje 110-kilovoltno stikališče v Sloveniji. Takrat je TEB prevzela tudi vodenje gradnje HE na spodnji Savi, tako da sem potem iz Brestanice z delom ekipe prišel v HESS.

Če greva na koncu še malo bolj na osebno plat ... med takšnim delom je tudi veliko stresa. Si že predstavljate, kako bo videti vaš dan, ko boste upokojeni, ali je še prehitro za take misli?
Naj povem, da sem življenje doslej vedno moral načrtovati na neke roke. Več kot 40 let sem vedno gledal na uro, nikoli ni bilo pravega časa za določene zadeve. Največja sprememba bo zdaj, ko teh rokov naenkrat ne bo več. Moral se bom navaditi, da se mi nikamor več ne mudi. Ampak moram reči, da se tega veselim, ker je bilo zadnjih nekaj let zame tudi kar precej napornih. Najprej bom rabil nekaj počitka, dolge počitnice. V življenju nisem bil nikoli več kot dva tedna skupaj na dopustu, nikoli ni bilo neke prave sprostitve. Imam kar precej aktivnosti v načrtih, od tega, da imam manjše posestvo, ki ga rekreativno urejam in bom imel za to zdaj dosti več časa, navsezadnje je tukaj tudi družina, hčerka, vnuk, ki jim bom lahko zdaj nudil več pomoči in posvečal več časa. Dolgčas mi zagotovo ne bo. Če me bo kdo potreboval, pa bom seveda z veseljem pomagal glede na moje dolgoletne izkušnje s področja energetike. Prav tako se bom še vedno trudil, da bom kolikor toliko aktivno deloval tudi v občini, iz katere izhajam in v kateri sem se rodil. Rad živim v Brežicah, kjer je življenje mnogo boljše kot v kakšnem večjem mestu.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v časopisu Posavski obzornik, ki je izšel 28. maja 2026.

#povezujemoposavje