Boris Orešek, sadjar in zastopnik kmetov: Bomo kmetje le 'zeleni komunalni delavci' ali pridelovalci hrane?

Sevničan Boris Orešek, ki bo kmalu dopolnil 66 let, je eden bolj prepoznavnih posavskih sadjarjev, predvsem pa zastopnikov kmetov v stanovskih organizacijah. 'Nesojeni agronom', kot pravi zase, je trenutno podpredsednik Sindikata kmetov Slovenije, predsednik sveta območne izpostave KGZS Brežice in predsednik strokovnega odbora KGZS za sadjarstvo. V času, ko je kmetijstvo 'v navzkrižnem ognju' raznih interesov, smo ga povabili k pogovoru.

Kakšna je vaša sadjarska 'zgodba', ste nasledili družinsko tradicijo ali ste v to dejavnost prišli kako drugače? Malce nenavadno je, da ne živite na vasi, ampak sredi mesta …
Kmetijo imamo na Veterniku nad Boštanjem, imenuje se Potovc. Tam so bili moji predniki, ampak se je njihova zgodba končala, jaz pa sem pred 35 leti vskočil vanjo. Takrat stvar ni bila tako 'razčiščena', da bi lahko tam tudi gradili, zato smo samo postavili sadovnjake, živimo pa v Sevnici na ženinem domu. Prav z intenzivnim sadjarstvom se na tej kmetiji pred nami ni nihče ukvarjal, je pa bila tradicija sadja, in kolikor smo vedeli, so bili tam idealni pogoji za sadjarstvo. Začeli smo z drevesnico in si sami vzgojili sadike. Gor imamo tri hektarje in pol sadovnjakov, zdaj pa obdelujemo še en hektar sadovnjaka tule za Savo na Radni, ki ga je imel prej moj pokojni kolega. Vse sadovnjake imamo že nekaj let pokrite s protitočno mrežo.

Pravite, da so na Veterniku idealni pogoji za sadjarstvo, ampak v zadnjih letih se ne kaže več tako, kajne?
Pred leti smo verjeli, da smo obvarovani pred spomladanskimi pozebami, zdaj pa se to kaže kot ena velika past. Tako kot v teh dneh, ko smo imeli v dolini mraz, se v hribih precej pozna inklinacija, saj je sonce nizko in je veliko bolj toplo, tako da se drevesa prebudijo in začenjajo odganjati, aprilski mrazovi pa se ponavljajo kot črna zgodba. V zadnjih letih smo imeli kar štiri hude pozebe. Leta 2017 in lani smo bili skoraj brez pridelka. Ne vem, kako bo s tem v prihodnje … Najbrž bomo tudi sami počasi odnehali, saj nimamo nikogar, ki bi za nami to prevzel.

Kako pa je z zavarovanjem sadovnjakov, kakšne so vaše izkušnje s tem?
Mi smo imeli vrsto let zavarovane sadovnjake, ko je to zavarovala še Zavarovalnica Maribor, na koncu pa smo imeli kar travmatične izkušnje z njimi. Takrat smo poznali le škodo zaradi toče in smo se pač odločili za protitočne mreže ter mislili, da smo zdaj 'na konju', pa so se začele pozebe … V zavarovanje nismo šli več, saj smo mislili, da je to enkratni dogodek, in nismo mislili, da se bodo ponavljale in da se bodo klimatske spremembe tako močno odrazile tudi v naši pridelavi. Zdaj zavarovati skoraj ni več možno, Zavarovalnica Triglav že lani ni več sprejemala teh zavarovanj, tako da je ostala le še podružnica avstrijske agrozavarovalnice Hagelversicherung. So pa tudi pogoji zahtevni: če je odbitna franšiza za spomladansko pozebo 45 %, premija pa od 20 do 25 %, smo že na 65 % oz. moraš imeti več kot 65-odstotno škodo, da si upravičen do kakršnekoli odškodnine. Jaz ves čas govorim, da je to povsem socialni korektiv zate kot osebo, panogo pa se po eni strani izčrpava s premijami, po drugi strani pa v škodnih letih ne dobiš toliko, da bi se lahko normalno razvijal.

Je pa pri tem še ena velika težava: ko nimaš pridelka in umanjkaš na trgu, te nekdo nadomesti in težko prideš nazaj. Saj vidimo, kako je letos, ko slovenskega sadja v trgovinah skoraj ni več, ampak je predvsem uvoženo, in ko se enkrat vzpostavijo uvozne poti, jih težko prekineš.

Že vrsto let vas poznamo kot enega najbolj aktivnih posavskih kmetov v stanovskih organizacijah. Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste se vključili vanje, in zakaj se vam zdi pomembno, da pri tem vztrajate?
Kot posameznik si zelo ranljiv. Nikoli se nisem odločil, da bom sam na trgu in da bom sadje prodajal na tržnici, zato smo pred leti ustanovili Sadjarsko društvo Posavje, ki je imelo svoj zenit s sadjarsko razstavo leta 2000, in Sadjarsko zadrugo Posavje, ki je kasneje končala v stečaju, zdaj pa vidimo, da bi jo krvavo potrebovali. Potem so me pa nekako potegnili v organizacije, najprej v sindikat kmetov, pa potem v zbornico itd. Če ne bomo kmetje povezani in stanovsko organizirani, če ne bomo imeli možnosti, da predstavimo svoje mnenje, bomo zelo šibki. Pri lanskih spomladanskih protestih se je povezalo šest stanovskih organizacij, kar se ni zgodilo še nikoli prej: zbornica, sindikat, zadružna zveza, zveza podeželske mladine, zveza kmetic ter še združenje hribovskih in gorskih kmetov. To je 'šestorček', ki naj bi nekako predstavljal kmečko srenjo in slovensko podeželje, a se ta zgodba noče obrniti v pravo smer. Ravno včeraj se je zgodila neljuba stvar, ko so nam bila objavljena pogajanja s finančnim ministrom, a so nam večer prej sporočili, da ga ne bo. Mislim, da bo to spodbudilo kmete, da bodo šli spet na cesto, zdaj predvsem v podporo 'vzhodnjakom' oz. državam, ki mejijo na Ukrajino, saj vidimo da se bodo ceneno in poceni ukrajinsko žito, perutnina in goveje meso 'razlili' po Evropi brez vsakih omejitev in standardov, brez prave kontrole. S tem bomo podrli lastne temelje in lastno kmetijstvo, medtem pa Evropa razpravlja, kako bo spravila na noge svojo oboroževalno industrijo.

Sevničani ste močno zastopani v kmečkih organizacijah, g. Žveglič je predsednik kmetijske zbornice, g. Florjančič predsednik zadružne zveze, vi podpredsednik sindikata kmetov … Obstaja 'sevniški kmečki lobi'?
Hja … tako so se pač 'zvezde postavile v vrsto'. G. Florjančič je sicer po rodu iz Sevnice, a živi na Gorenjskem in je tudi večino kariere naredil izven Sevnice, Roman je že dolgoletni kmečki sindikalist in je bil dva mandata tudi predsednik sindikata, drugi pa nismo tako pomembni. Moje funkcije niso neke vplivne funkcije. Vodenje območne enote KGZS pomeni le, da sem prvi med enakimi. Zdaj se je vsaj napetost, ki je bila med društvi, ki kandidirajo za zbornico, pa tudi med Brežicami in Sevnico, precej izgubila. Da že četrti mandat vodim strokovni odbor za sadjarstvo pri KGZS, pa so me praktično skoraj 'prisilili', a si želim, da bi prišli v ospredje mlajši s svežimi idejami. Funkcij se tako nabere in zanje porabiš preveč časa, če jih imaš le za zbirko, pa je to absurd. To so volonterske funkcije, dobimo le povračilo prevoza in zaslužka s tem ni.

Omenili ste že proteste kmetov. Smo v času, ki ga med drugim zaznamujejo množični in zelo odmevni protesti po Evropi, pa tudi pri nas jih je bilo nekaj, zlasti v lanskem letu, nadaljujejo pa se tudi letos. Ker se sporočilo pogosto izgublja – kateri so glavni povodi zanje?
Glavni razlog je poslabšanje materialnega stanja in neperspektivnost kmetijske panoge. Pokazatelj tega je že starostna struktura, saj sem jaz le malo starejši od povprečne starosti slovenskega kmeta. Vemo, da to ni to. Za zeleno agendo si upam reči, da smo jo slovenski kmetje živeli bistveno prej, kot so si jo spomnili v Bruslju. Nova uredba o sredstvih za varstvo rastlin določa, da bomo morali za polovico zmanjšati porabo pesticidov – mi smo v zadnjih 15 letih to že naredili, ob tem smo skoraj prepolovili porabo mineralnih gnojil. Če bomo pa samo okoljsko naravnani, se bo pa treba odločiti, ali bomo samo upravljavci podeželja oz. 'zeleni komunalni delavci' ali bomo pridelovali hrano. Ne vem, kako bi se strinjali s tem, če bo šlo toliko denarja v kmetijstvo, hrana pa bo prišla od drugod?

Pa če omenim še eno zadevo. Predlog predvideva 4-odstotno 'praho' oz. neobdelanih površin, pa se sprašujemo, zaradi česa? Stanje voda se nam izboljšuje, ne slabša, kjer koli je še kakšen problem, je to zaradi neurejene kanalizacije, bolj kot zaradi kmetijstva. Evropa ima odmike od voda določene na pet metrov, mi smo šli na 15 metrov. Pravim, da se igramo s prostorom, kar se pridelave hrane tiče. Če se kaj zgodi – Švedi že ljudem govorijo, da si morajo nabaviti vsaj za nekaj dni vode, baterij itd. S tem, ko uvažamo hrano, uvažamo tudi onesnaževanje, ki spremlja njeno pridelavo. Če si bomo sami pridelali hrano, bomo tudi sami nadzorovali to onesnaževanje. Smo pa nonšalantno trajno uničili 100 tisoč hektarjev obdelovalne zemlje, saj smo jo urbanizirali, pobetonirali in poasfaltirali.

Že iz vaših besed izhaja, da kmetijstvo prihaja navzkriž z nekaterimi drugimi sferami življenja in družbenimi skupinami, denimo tistimi, ki si želijo na podeželju predvsem miru. Kako se bo po vašem mnenju to razvijalo naprej?
Tako kot imamo mi razpršeno urbanizacijo, jo ima redkokatera evropska država. Sem kolesarski navdušenec in rad spremljam velike kolesarske dirke. Ko gledaš helikopterske posnetke, vidiš vas, nato polje in spet vas, pri nas pa je kot 'šahovnica', podeželje pa postaja spalno naselje. To potegne za sabo tudi prometni kaos, predvsem v okolici Ljubljane, kamor se zjutraj zgrnejo mase zaposlenih. Če je pridelava hrane tako minorna dejavnost, bomo morali pač ljudem to povedati: 'Ne računajte, da boste še naprej kmetovali, drugje si poiščite delo.' Ampak bomo potem težko dobili nazaj nove kmete, če bomo te, ki to obvladajo, izgubili. Mislim, da smo malo izgubili eno rdečo nit pri tem.

Če ponazorim s primerom. Morali bomo za deset odstotkov zmanjšati porabo pogonskih goriv. Prav. Ker bomo izgubili nekatere herbicide, bomo morali mehansko obdelovati plevel med drevesi. S herbicidi smo naredili dva hoda na leto, zdaj jih bomo morali narediti šest ali sedem, s čimer bomo porabo goriv seveda povečali. Če grem v ekološko pridelavo, bom moral namesto dosedanjih 14 dodati še deset škropljenj. Pa bo nekdo rekel, da so ekološka sredstva manj problematična – so in niso, v njih so tudi težke kovine, recimo baker. Pa sem pristaš ekološkega sadjarstva, tudi sami smo se odločali, da bi šli vanj, vendar ni nič enoznačno.

Tudi zahteve okoljevarstva in vodovarstva so čedalje večje …
Ni problem vodovarstvo, saj pravim, da se stanje voda izboljšuje, ostanki FFS-jev so zanemarljivi. Imamo nekaj 'starih grehov', ko so se stare zaloge ali nedokončana proizvodnja zasipale v gramoznice. Kdaj je bil nazadnje kakšen pomor čebel? Zadnjih deset let ga ni bilo, stvari se urejajo in prav je tako. Večino sadjarstva imamo zdaj v certificirani proizvodnji, v dnevniku moram opisati in z računi utemeljevati vsako stvar. Morda 'vikendaško vinogradništvo', ki je bistveno manj nadzorovano, toliko prispeva k rabi sredstev za varstvo rastlin kot prej celotno sadjarstvo. Izgubili smo več kot 6000 hektarjev vinogradov, zidanice se spreminjajo v bivalne hiše, dogaja se 'divja urbanizacija' podeželja, priseljenci pa pričakujejo, da bodo imeli idealen mir in da se bo vse njim prilagodilo. To je podcenjujoč odnos do kmetijstva, ki je gospodarska panoga, ki se mora razvijati. Ves čas dobivamo, da smo predragi, premalo intenzivni in produktivni, na drugi strani pa se vsa intenzifikacija zavira.

Odmeven primer odvzema krav na kmetiji v Venišah je bil v marsičem simptomatičen, saj je razkril dva povsem nasprotna pogleda na kmetijstvo oz. še posebej na rejo živali – se vam zdi, da je na koncu vendarle zmagal tradicionalni pogled pred modernim oz. aktivističnim?
Stvari nekoliko poznam. Mi gledamo na dobro počutje živali z našimi očmi. Ljudje se v zaprtem prostoru bolje in bolj varno počutimo, živali pa so zrasle zunaj in se najbolje počutijo na prostem. Včasih živini paše, da se povalja po blatu, vse pa so bile v dobri rejski kondiciji. Najbolj pomembno pa je, da se je z živino lepo ravnalo, sicer bi bila nezaupljiva do ljudi in je tujci nikakor ne bi naložili na kamione ter odpeljali, na tistem pašniku bi bil lahko stampedo. Kakšna je prišla živina nazaj, pa je problem, saj je prišla nazaj s pljučnico. Najbolj se je zgrešilo s prehrano, saj smo videli gospo Nedeljko, kako je hodila za tisto ubogo kravo z vedrom močnih krmil in tožila, da ima drisko. Seveda ima drisko, če ste ji popolnoma spremenili prehrano! Prej je bila navajena na seno, niti ne na silažo, tam pa je dobila povsem drugo hrano. Živali so šle, si upam trditi, na slabše, saj bi morale biti v prosti reji, tako pa so bile v zaprtem prostoru neprivezane, zaradi česar se je vzpostavila hierarhija črede in šibkejše živali niso imele niti dostopa do hrane ter so bile podhranjene. Ne bom pa rekel, da so bili pri lastniku idealni pogoji, niso bili vzornik, ni pa bilo treba veliko napora, da je uredil praktično šolske pogoje za prosto rejo. Aktivistični pogled tega ne razume.

Je pa v ozadju še ena stvar – ekonomski interes. V reji krav dojilj je praktično edini kmetov prihodek tele, leto staro tele je vredno približno 700 evrov. To torej pomeni manj kot dva evra na dan, oskrbnina v t. i. varnih hlevih pa je 17 evrov na dan. Koliko boljši pogoji bi morali biti za ta denar kot pri kmetu? Ekonomika reje je pač takšna. Najhujša posledica tega odvzema pa je, da je šlo vsaj 30 tisoč glav goveda zaradi blata prehitro s pašnikov v zaprte hleve.

Posavsko kmetijstvo je znano predvsem po zelenjadarstvu, vinogradništvu, sadjarstvu in jagodičarstvu, delno oz. manj tudi po prašičereji, govedoreji in perutninarstvu. V katerih kmetijskih panogah je po vašem mnenju, glede na naravne danosti, prihodnost v tem prostoru?
Mislim, da še najbolj v živinoreji, saj imamo največ travinja. Razen Krškega polja in ravnice ob Savi nimamo ravno idealnih razmer za poljedelstvo. Imamo pa aduta v krškopoljcu in tradicionalno močno prašičerejo, ki se je bistveno bolj ohranila kot v celotnem slovenskem prostoru, saj so obstale tudi manjše reje prašičev, medtem ko so se ponekod vasi povsem deagrarizirale. Imamo pa seveda tudi naravne danosti za vinogradništvo, imamo cviček, če ga bomo znali še naprej peljati, in modro frankinjo, ki je lahko še boljša zgodba. Imamo tudi tradicijo sadjarstva, kjer imamo recimo sevniško voščenko. Smo pa tudi največji pridelovalci jagodičevja, več kot pol slovenskih jagod zraste v Posavju.

Imamo pa v Sloveniji en hendikep – registriranih imamo 200 aktivnih snovi za varstvo rastlin (od klasičnih škropiv do ostalih sredstev za nego, odpornost itd.), v Evropi pa jih je 470. Kot da bi šel teči po tartanu v navadnih copatih, ostali bi šli pa v šprintericah. Pošteno bi bilo, ko bi vsi imeli enake pogoje. Pravim, da naj se v Sloveniji pripelje hrana, ki je pridelana po naših standardih, vključno s socialnimi. S poceni hrano namreč pripeljemo tudi ogromen socialni 'pufer', saj tisto, kar vidimo na plantažah v Španiji in Maroku, ni lepo.

Zavzemate se tudi za ohranitev travniških sadovnjakov s starimi sadnimi sortami, kajne?
Če bomo ohranili ekstenzivno živinorejo, bomo imeli tudi pogoje za ohranitev travniških sadovnjakov, to gre skupaj. Če pa bomo imeli ekstenzivne sadovnjake, pod katerimi bomo mulčili tako kot v intenzivnih, ta zgodba nima prihodnosti. Vemo, da je v travniških sadovnjakih izmenična rodnost, vsaj vsako drugo, če ne vsako tretje leto, zato je treba ta prostor drugače vrednotiti. Tudi država je to zaznala in travniški sadovnjaki niso obdavčeni kot sadovnjaki po katastrskem dohodku, ampak kot travniki. Če bomo znali ves ta genski potencial starih sort ohraniti, ga bomo najbrž kmalu potrebovali. To je 'tiha banka', ki ga še premalo cenimo, tako v rastlinski kot v živinorejski pridelavi.

Kmetijstvo se, kot ste že sami dejali, sooča s staranjem nosilcev kmetijskih gospodarstev oz. pomanjkanjem mladih prevzemnikov. Kako bi bilo treba po vašem mnenju spodbuditi mlade, da bi videli svojo prihodnost tudi v tej dejavnosti? Zakaj bi se mladi odločali za vstop v sadjarstvo?
Ključna je perspektivnost panoge. Če bi bila panoga perspektivna, bi se na kmetijah prerivali med sabo, kdo jih bo prevzel. Pogosto se zgledujemo po sosednji Avstriji, kjer je poklic kmeta drugi najbolj spoštovan poklic, takoj za zdravniškim, pri nas pa vidimo, kje so kmetje in zdravniki. Včasih so rekli: 'Če ne bo za kaj drugega, bo pa za kmeta.' In je nekako tako tudi potekala selekcija. Mislim, da bomo morali to perspektivo spremeniti. Na drugi strani pa je pomembna še zavest potrošnikov. Imamo polna usta vsega slovenskega, ampak ljudje se pred prodajnimi policami odločajo čisto drugače, samo glede na ceno, ni pomembno ne poreklo ne kvaliteta. Morda pa imamo Slovenci o sebi boljše mnenje, kot smo v resnici, in nismo tako naklonjeni ekološki pridelavi. Bistveno več ekološke pridelave, kot je imamo zdaj v Sloveniji, bomo težko prodali, predvsem v hipermarketih, kjer šteje samo cena.

Peter Pavlovič

Pogovor je objavljen v današnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje