Brez svojih podjetij nisi država, ampak »banana republika«

Brežičan Ladislav Rožič, ki sicer že desetletje živi in dela v Ljubljani, je eden najbolj prepoznavnih sindikalistov v državi. Potem ko je vodil sindikat v Posavju, je bil dolgo izvršni sekretar Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, zdaj pa je že peto leto sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije, največje panoge v državi s skoraj 100 tisoč zaposlenimi.

Razmere v hrvaškem Agrokorju, lastniku našega največjega trgovca Mercatorja, so že nekaj tednov v ospredju zanimanja naših medijev in javnosti. Je ta pozornost upravičena ali morda pretirana?
Mercator je vendarle največji delodajalec v Sloveniji, v katerem je trenutno zaposlenih več kot 9000 ljudi, in glede na to, da je cela prehrambena veriga kar precej vezana nanj, to posredno pomeni 40 do 50 tisoč delovnih mest, kar je ogromno za tako malo državo. Zato mislim, da je prav, da je temu namenjena posebna pozornost. Osebno sem nasprotoval prodaji Mercatorja in opozarjal, da je nesmiselna, ker ga kupuje podjetje brez denarja in še bolj zadolženo, ki je prikrivalo svoje finančne rezultate. Politika temu ni verjela oz. je verjela financam, kot so bile prikazane, in v naši državi nikoli noben politik ne gleda izvenbilančnih obveznosti, ki so bolj pomembne kot bilančne in bremenijo podjetje. Tako se je zgodilo, da je Agrokor kupil Mercator praktično brez denarja. Prepričan sem, da je v nakupni pogodbi protikorupcijska klavzula, ki bi jo bilo zdaj dobro pogledati.

Druga stvar pa je, da so se prodajalci, NLB in ostali, obnašali izredno neprijazno. Ko smo zahtevali zaščito pravic delavcev, nismo v pogodbi dosegli ničesar. Ob zahtevi po uporabi slovenskega jezika so nam rekli, da je to nedovoljena državna pomoč, ne glede na to, da imamo tudi zakon o javni rabi slovenščine. Posredniške provizije so bile tako visoke, da so očitno prezrli vse in so za en zrezek ubili kravo. Mercator je bil takrat res zadolženo podjetje, vendar je imel neobremenjene finance. Zadolžen je bil za cca. milijardo evrov, svojega premoženja pa je imel 1,7 milijarde evrov. Ko smo zahtevali, da bi banke odkupile trgovske centre, Mercator pa bi jim plačeval najemnino, kar je praksa v celi Evropi, NLB ni pristala na to. Še več, šli so tako daleč, da so Mercator in Pivovarno Laško zanalašč zelo obremenili še z višjimi obrestmi. Recimo decembra 2012 je bil Mercator še A komitent, čez tri mesece pa je bil že 'junk', kar pomeni, da so mu obresti dvignili skoraj na 11 %. Tako so povzročili, da so podjetja poslovala na robu insolventnosti, o kateri govorijo takratni politiki, ki pa je bila umetno ustvarjena, da so ga lahko prodali. O insolventnosti govorijo politiki, ki ne poznajo računovodskih standardov, govorijo le zato, ker so bili verjetno za to podplačani. To je bila čista svinjarija vodilnih oz. takratne politike do tega podjetja. Tako so uničili tudi pivovarno in prisilno prodali obe. In kaj se je zgodilo potem? Takoj, ko je Agrokor kupil Mercator in Heineken Pivovarno Laško, je NLB izgubila najboljše komitente. Sistem vodenja bank v Sloveniji je katastrofa, vendar to je, kar pač imamo.

Kljub temu ste v zvezi z dogodki v Agrokorju v izjavah pomirljivi, da se delavcem Mercatorja ni treba bati za zaposlitve - na čem temeljite take ocene?
Preden je bil Mercator prodan, je bil zanj podpisan t. i. standstill agreement, tj. dogovor z bankami, da nihče ne sme posegati v Mercator. Torej Agrokor zdaj ne more izčrpavati Mercatorja. Na Hrvaškem jim tega dogovora ni uspelo doseči, zato smo se bali, da bi lahko šli čez blagovne menjave oz. da bi Mercator na Hrvaškem plačeval kakšne račune in so nadzorniki pregledali njegovo poslovanje. Mercator posluje stabilno, plače so trenutno redne, poravnava svoje obveznosti do dobaviteljev in ni v težavah, tudi nikoli ni bil.

Je t. i. Lex Mercator, ki ga je sprejela vlada, dobrodošla poteza ali državni intervencionizem?
Zdaj se je spet začela v Mercator mešati politika. To sicer ni najbolj zdravo, je pa dobro, da država postavi člana uprave, ki bo skrbel, da ne bi prišlo do izčrpavanja podjetja. Vsaka urejena država to naredi nekoliko drugače. Država je zdaj vsaj javno priznala, da ji je mar za Mercator ter za svoje dobavitelje. Dejansko tujci, ki prihajajo v Slovenijo, pripeljejo svojo robo. Roba, ki jo prodajajo v trgovinah, je sicer delno slovenskega izvora, ampak ko se kupci navadijo, po nekaj letih ta roba izgine

Omenili ste že, da ste nasprotovali prodaji Mercatorja, za katerega ste rekli, da se 'prodaja kot zadnja vreča krompirja na trgu'. Bili ste eden pobudnikov referenduma proti privatizaciji državnih podjetij. Še vedno menite, da bi država res lahko bolje poskrbela za dobro vodenje teh podjetij kot tuji lastniki?
Pri nas je tako: Aerodrom Ljubljana je kupil Fraport, nemško državno podjetje, Žito je kupila Podravka, hrvaško državno podjetje … Podravka posluje pozitivno zaradi Žita. Mi smo šli v te prodaje s predpostavko, da država ne sme biti lastnik podjetij, jaz pa mislim, da moramo imeti nekatera podjetja, če hočemo imeti svojo nacionalnost. Če bomo vse prodali, bomo kot Madžari, ki nimajo več ničesar in se zdaj borijo za MOL, ki ni več njihov. Če nimaš svojih podjetij, nisi država, potem si 'banana republika'. Podjetja ti zagotavljajo delovna mesta in davčne prilive. Problem pa je v upravljanju podjetij, kjer bi politika morala dati roke stran, žal pa hoče imeti vsaka aktualna politika nad tem pregled, namesto da bi na čelo postavila res ugledne strokovnjake in spremljala poslovanje, kot se dela npr. v Krki, v katero se nihče ne vtika. To je bolezen vseh držav, ki so izšle iz prejšnjega sistema.

Zakaj Krko politika pusti pri miru, v številna druga podjetja pa se vtika?
Če se mene vpraša, zato, ker prebivalstvo Dolenjske tega ne pusti in je alergično, če se je začne kdo dotikati. Podobno je na Primorskem z Luko Koper. Tukaj je politika toliko previdno, da noče konflikta, poleg tega je delničarstvo precej razpršeno.

V Sloveniji podjetja kupujejo hrvaški pokojninski skladi. Zakaj? Ker so dobra podjetja. Ko neka država z blagoslovom svoje politike kupuje podjetja v drugi državi, se morala politika zamisliti, pa tudi svet za nacionalno varnost bi se moral. Pri nas pa ta svet, dokler ga vodi predsednik Pahor, ne bo ukrenil nič.

Ves čas se govori le o Mercatorju - kakšne pa so razmere v drugih trgovskih verigah?
Tuš se prodaja, po podatkih za leto 2015 ima 389 milijonov evrov izgube, 114 milijonov je dolžan dobaviteljem in ima cca. 50 milijonov negativnega kapitala. Delež mu pada in je do delavcev in sindikata izredno neprijazno podjetje. Trgovine nihče noče kupiti, ker je delovno intenzivna panoga in nima velike dodane vrednosti, v letu 2015 je bila denimo nekaj manj 40 tisoč evrov na zaposlenega. Merkur se ravno tako prodaja. Zadaj so kupčkanja, NLB kupčka tudi pri Tušu, ker sama ne ve, kaj bi. Če je podjetje v prisilni poravnavi, bi nekdo moral prisilnega upravitelja vprašati po zdravju, ko ga ne proda. Ko uprava prepreči prodajo, se nam zgodi Agraria Brežice, ko so leta 1997 vse skupaj prodali, zdaj je že peti stečajni upravitelj, nihče za nič ne odgovarja, stečajna sodnica je še vedno ista, vse terjatve so 100-odstotno poplačane, pa je še ostalo nekaj premoženja. Kdo bo vprašal tiste ljudi, ki so leta 1997 Agrario poslali v stečaj, kako so to lahko naredili, če imajo več kapitala, kot je bilo stečajne mase? Tukaj ni logike.

Trgovci vse več vlagajo v promocijo prijaznosti do kupca, poudarjajo domače blago. Kakšno pa je stanje v resnici?
Če govorimo o maloprodaji: v njej je zaposlenih cca. 40 tisoč ljudi in to so najslabše plačani delavci v državi. Pred tremi leti so deregulirali poklica prodajalec in trgovinski poslovodja, proti čemer smo se močno borili. Uničili so poklic prodajalec, ki ga več ni, tudi tovrstnih šol več ne bo. Po kolektivni pogodbi mora biti prodajalec plačan glede na 4. stopnjo strokovne izobrazbe, trgovinski poslovodja pa glede na 5. stopnjo, zakonodaja pa tega ne predvideva in šole propadajo. Ljudje nimajo več veščin in znanja, zato mislim, da je bila ta deregulacija velika napaka. Zaradi tega imamo zdaj pritisk na ceno dela. Štiri tisoč ljudi dela na minimalni plači, vsi ostali pa so malo nad njo, dobički v dejavnosti pa so visoki: leta 2015 510 milijonov evrov, lani pa skoraj milijardo.

V trgovskih centrih, zlasti tujih, vidimo, kako prodajalke hitijo z delom na blagajni, kupec skoraj ne uspe stvari pravočasno pospraviti v vrečke. Kaj so ti novi trendi prinesli za kvaliteto storitev za potrošnike?
Ko so prišli tuji trgovci k nam, so vsi prodajalci delali na normo, morali so v minuti poskenirati 42 izdelkov. Na Hrvaškem so šli celo tako daleč, da so morale imeti ženske, ki so imele menstruacijo, na roki rdeč trak, da niso prepogosto hodile na stranišče. Ko smo s pomočjo evropske konfederacije sindikatov naredili rompompom, se je ta zadeva uredila. Drug problem v trgovini pa je neenakomerno razporejen delovni čas. V času krize je v trgovini delalo enajst tisoč ljudi več, kot jih dela sedaj, prodajnih površin je več in obratovalni čas se podaljšuje. Ker ni dovolj zaposlenih, je pritisk nanje izreden in jim vsiljujejo neenakomerno razporejen delovni čas, se pravi, da prideš, kadar te potrebujejo, s tem, da te morajo o tem obvestiti z nekim dolgoročnejšim urnikom. Pri nas se to izkorišča, tako da je to bolj pravilo kot izjema. Ljudje so izčrpani, izmučeni in porast bolniških odsotnosti je izreden. Z vodilnimi v trgovini se je o tem izredno težko pogovarjati. Zdi se mi, kot da smo v času Turkov: takrat so bili naši ljudje janičarji, danes pa se Slovenci, 'mali šefi' v tujih podjetjih, obnašajo kot janičarji do zaposlenih.

Kakšne posledice pa ima uvajanje samopostrežnih blagajn v trgovinah z živili, je to grožnja delovnim mestom?
Po eni strani to je grožnja, ampak večja grožnja delovnim mestom je internetna trgovina, ki je v Sloveniji zelo v porastu. Grožnja trgovini je predvsem to, da ljudje nočejo več delati v njej za ta denar in delodajalci marsikje težko najdejo trgovce. Zdaj se sicer pogajamo o ceni dela, vendar ti dobro plačani ljudje ne morejo razumeti nekoga, ki mora preživeti s 600 evri.

Svobodni sindikat je imel pred leti enoto tudi v Posavju, nato pa je bil 'žrtev' izseljevanja služb iz naše regije in po našem mnenju ga v Posavju ni več toliko čutiti. Je bila to prava odločitev?
Problem Posavja je v tem, da se je po osamosvojitvi izgubilo ogromno delovnih mest. Padla so številna podjetja: SOP, Kovinarska, Metalna, Đuro Salaj, Rudnik Senovo, Labod, Jutranjka, Beti, Kovinoplast, Livarna, Agraria, Vino Brežice … Zato ni takšne delavske baze, da bi se ekonomsko splačalo imeti enoto sindikata. Pisarni v Krškem in v Brežicah še vedno delujeta. Gotovo pa se čuti, da ni enote, moraš biti tam, kjer so ljudje …

V katerih branžah posavski delavci delajo v najtežjih pogojih?
Z leti so se razmere izboljšale. Najhuje je v delovno intenzivnih panogah, med katere spadajo trgovina, gostinstvo ter klasična industrija, ki jo je sicer zelo malo.

V uredništvu smo večkrat slišali pripombe v zvezi s Termami Čatež, ki so sicer eden največjih zaposlovalcev, vendar tam ljudje delajo za zelo nizke plače, po drugi strani pa si lastniki vsako leto delijo dobičke. Kljub temu nekega sindikalnega upora ni čutiti …
Tam je sindikat kar dobro organiziran, problem pa je premajhna ponudba delovnih mest. Prepričan sem, da če bi se tukaj odprla neka boljša tovarna, nek industrijski obrat, ki bi bil prijazen do delavcev, bi nekatera podjetja, s termami na čelu, delavce iskale z baterijo. Ljudje, ki vodijo terme, se ne zavedajo, da niso družini prijazno podjetje, ampak do zaposlenih sovražno podjetje.

Približujemo se prazniku dela, na kaj ob tem opozarjate sindikati?
Prešli smo iz enega v drug sistem in v prejšnjem ni bilo toliko atipičnih oblik dela, kot jih je danes. Imamo veliko (prisilno) samozaposlenih, agencijskih delavcev ipd. V ZSSS smo ustanovili sindikat prekercev. To so ljudje, ki so jih prisilili, da za minimalno plačo delajo v 'petek in svetek'. To se nam pojavlja npr. v gostinstvu, kjer mora šef strežbe vzeti s. p. za isto plačo, če želi obdržati službo, vendar nima več omejitve delovnega časa in ga delodajalec izkorišča do nezavesti. Pri nas smo pozabili, kaj je to dostojno delo, ker se obnašamo slabše kot v najbolj neoliberalnih kapitalističnih državah.

Mislim, da se nam ob naslednjih praznikih dela obetajo protesti, ta država si očitno želi, da bi delavci začeli razbijati in zažigati avtomobile. Ne vem, če se politiki, med katerimi so večinoma profesorji, tega zavedajo.

Torej ob prvem maju ni razlogov za veselje, ampak prej za upor?
Predvsem za plače, treba je poudariti, da v Sloveniji plače stojijo že od začetka krize naprej in da se glede tega ne moremo ničesar dogovoriti. Očitno čakajo na nasilne demonstracije … Delodajalci se prav smejijo, saj plače po individualnih pogodbah rastejo v nebo, delavske pa stagnirajo.

Kakšna je prihodnost sindikalizma, ko je 'klasičnega delavskega razreda', kot sami ugotavljate, čedalje manj? Tudi sindikati ste na trgu. Za delodajalce ste pogosto ovira na poti do konkurenčnosti …
Mislim, da se bomo morali tudi sindikati pošteno spremeniti in se že spreminjamo. Prihajajo mladi ljudje in njihove zahteve so zaradi drugačnih oblik dela čisto drugačne, kot so bile naše. Mislim, da se bo sindikat počasi moral umakniti iz podjetij, kjer bodo ostali le še zunanji zaupniki. Sedanji sindikalni zaupniki v podjetju so sicer moteč člen za delodajalca, vendar so še vedno odvisni od plače v podjetju. Ne nazadnje mora biti sindikat tudi finančno močan, da bomo lahko javnosti npr. povedali, v katere trgovine, neprijazne do delavcev, naj neha hoditi.

Kakšno je vaše sporočilo ob letošnjem prazniku dela?
Upokojenci, ki imajo 429 evrov pokojnine, so odraz naše države po osamosvojitvi. Tri četrtine zaposlenih prejema plačo 950 evrov. Treba je pogledati tudi na delavce, ne samo na državni proračun in fiskalno pravilo. Delavci smo tisti, ki vzdržujemo to državo in ne nazadnje tudi upokojence. Osnovno sporočilo je, da je treba dvigniti plače in spoštovati zaposlene. Torej delavcem čast in oblast.

Peter Pavlovič

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 26. aprila 2017.