Družina Bogovič: Rejci krav molznic

Urška in Jakob Bogovič

Člani družine Bogovič – Vinko in Ana Bogovič, njun sin Jakob z ženo Urško ter njuni hčerkici Ajda in Zala – si delijo skupno streho zadnje hiše v slepem kraku Velike vasi pri Krškem. Trigeneracijska družina živi v občudovanja, domala zavidanja vrednem sožitju, kakor v dveh velikih poslopjih na njihovem dvorišču tudi Elizabeta, Maja, Malina, Liska, Sfinga, Murka itd. V nadaljevanju bi se nizanje vseh imen ustavilo na le nekaj manj kot 500, saj so Bogovičevi rejci krav molznic, neposredni dobavitelj in največji slovenski proizvajalec mleka za Ljubljanske mlekarne.

Reji tolikšnega števila glav govedi, izključno specializirane črnobele mlečne pasme holštajn, je v celoti podrejeno tudi vsakodnevno življenje Bogovičevih. Ne zbujajo se ob zvokih petelina in tudi ne ob oglašanju krav iz hlevov, saj zanje z vso odgovornostjo in predanostjo poskrbijo, še preden bi te utegnile z mukanjem opozoriti, da jim kruli v želodcih. Nanje gledajo kot na življenjske sopotnice, prvo vodilo pri delu jim je njihova dobrobit, skrb za njihovo kvalitetno življenje, saj se zavedajo, da bodo krave molznice zagotavljale zadostno količino kvalitetnega mleka le, če bodo zdrave in v dobri kondiciji.

»Od tu naprej pa se začenja prava znanost ...«

pravi Jakob, »v prvi vrsti je to, kaj vse morajo dnevno zaužiti krave, pogojeno z njihovo DNK, laboratorijem za analizo krme, izračunom obrokov, ki jih zaužijejo, da ti vsebujejo dovolj vlaknin, glede na to, da so prežvekovalci. Da prejmejo v obroku zadostno količino energije, pri čemer je pomembno, kolikšna je vsebnost škroba, da je sladkor v pravem razmerju, kakor tudi razmerje topnih in netopnih beljakovin in aminokislinska sestava, ki jo dodajamo kravam. To pomeni, da morajo biti naše krave oskrbljene z vsem, da bodo dale kvalitetno mleko. Naše mleko ostaja izključno v Sloveniji oz. če gre na Hrvaško, se vrne nazaj v Slovenijo skozi izdelke. Ljubljanske mlekarne, ki so del francoskega koncerna Lactalis, namreč po zaprtju sirarne v Kočevju vozijo mleko v predelavo v sirarno Sirela v Bjelovar, kar pomeni, da se del našega mleka vrne nazaj v obliki sirov. Naše mleko je zelo kakovostno, zaradi vsebnosti oziroma upada maščob v mleku, nekaj se jih namreč že mehansko uniči pri molži z roboti, pa ne dovoljuje prevoza na razdalji, daljši od 1000 km. Mimogrede, ko smo pri tem, mnogi privzdigujejo glasove, češ, koliko toplogrednih plinov pridelamo rejci živali. Upam si trditi, da za liter od A do Ž pridelanega mleka na naši kmetiji mi povzročimo manjši ogljični odtis, kot ga povzroči s prevozom na omenjeni razdalji tovorno vozilo.«

Dejstvo, ki se ga slovenski potrošnik vse premalo zaveda, je, da predstavlja pridelava mleka temelj slovenskega kmetijstva in da kakovostno, zdravo mleko, ki v povprečju vsebuje 4,2 % maščob, ni samoumevno, temveč mora za dosego tega cilja rejec pridelovalec vložiti veliko dela, znanja pa tudi sredstev. Bogovičevi, ki po tehnološki opremljenosti celo presegajo slovensko povprečje, na letnem nivoju prodajo Ljubljanskim mlekarnam 2,7 od okvirno 2,85 milijona litrov skupno proizvedenega mleka, saj z razliko napajajo svoja teleta. Molžo, napajanje telet, oskrbo vseh živali s hrano izvajajo dvakrat na dan, s tem da za molzne krave delajo pet različnih mešanic hrane, in sicer za molzne krave in presušene krave v prvem in drugem delu. Kot je za laično javnost zadnje navedeno pojasnil Jakob, to pomeni, da optimalno laktacija krave traja 305 dni na leto: »Ali, če gremo zaradi lažjega razumevanja v drugi smeri, to pomeni, da 60 dni pred telitvijo krave presušimo, to pomeni, da jih nehamo molsti, ali kot mi rečemo, imajo naše krave zaslužen dopust. V tem času, sploh prvih pet tednov, da se ne redijo, prejemajo poseben obrok z nižjo energetsko in beljakovinsko vrednostjo, zadnje tri tedne pred telitvijo pa jih začnemo ponovno pri­pravljati na oddajo mleka in jim postopoma zvišujemo koncentracijo obroka, po telitvi pa ponovno prejemajo polnovreden obrok za molzne krave. Ob tem pripravljamo obrok še za telice in teleta, torej vsaka kategorija krav prejema svoj miks. Teleta do dveh mesecev napajamo z mlekom dvakrat na dan, nakar preidejo na suho hrano.«

Sleherna krava molznica je pred molžo natančno stehtana. Avtomatski robot za molžo, teh imajo trenutno tri, pomolze posamezno kravo v dobrih štirih minutah. Zatem izmeri količino oddanega mleka, ta na molžo znaša povprečno 11 litrov mleka, izmeri njegovo temperaturo, barvo, laktozo, maščobe, beljakovine in prevodnost, pametne ovratnice, s katerimi so vse krave opremljene, pa jim izmerijo gibanje in srčni utrip, koliko minut so jedle in koliko prežvekovale, ovratnice pa jim preračunajo tudi verjetnost pojatve, to je optimalni čas, ko je krava pripravljena na osemenitev. Vsi navedeni podatki se za vsako posamezno molznico izpisujejo na računalniški aplikaciji, zato so Bogovičevi ob katerem koli času, naj si bodi podnevi ali ponoči, seznanjeni, v kakšnem stanju se nahaja posamezna krava in lahko ob najmanjšem odstopanju tudi takoj ukrepajo. Kot pove 31-letni Jakob, že enajsto leto tudi sam osemenjuje krave: »Pri tem izbiram seme med 30 najboljšimi biki na svetu. Zato so naše krave čedalje boljše tako po proizvodnji kot po genomskih vrednostih.« Prav tako genotipizirajo vsa teleta, kar pomeni, da že iz njihovih DNK vidijo, kakšne bodo njihove lastnosti. Po sistemu zaprtega kroga imajo samo svoj naraščaj, nikoli ne kupujejo živali z drugih kmetij, s čimer učinkovito preprečujejo vdor potencialnih bolezni na svojo kmetijo. Zadnjih pet let gre 20 odstotkov krav na letnem nivoju iz hleva, te nadomestijo s svojim naraščajem. Zato ob molznicah redijo tudi svoje telice, te križajo z mesnimi pasmami in prodajajo teleta drugim kmetijam, ki se ukvarjajo s proizvodnjo mesa, za pitanje.

Hlev je prijazno in udobno okolje

Bogovičevi nikoli ne pojedo niti koščka mesa svoje živine, temveč meso za lastno prehrano nabavljajo pri drugih pridelovalcih. Namreč, kot pravi Jakobova Urška, jim prav vse krave prirastejo k srcu. Sleherno poznajo po imenu, tudi njihove lastnosti, ki se, pravzaprav nič drugače kot pri človeku, od krave do krave razlikuje. Krave zelo dobro vedo, katera med njimi je »prva violina« v hlevu, z različnim načinom oglašanja medsebojno komunicirajo, prav tako pa na svoj način komunicirajo in izkazujejo svoje počutje tudi svojim gospodarjem, naj si gre za z njihove strani izkazano navdušenje, naklonjenost ali željo po pozornosti naj si gre za izkazovanje muhavosti, zaskrbljenosti, ob odstavitvi teleta tudi otožnosti. »Takšnega ugodja, kot so ga deležne naše krave, in pogojev za dobro življenje, ki si jih prizadevamo zagotavljati in neprestano težimo k dodatnim izboljšavam, verjetno ni deležnih še niti veliko ljudi,« pravi Urška. »Kot nekateri personalizirajo svoje hišne ljubljenčke, povečini so to mačke ali psi, tako mi vidimo svoje krave. Morda se nekaterim zaradi tega, kako jih doživljamo in o njih govorimo, zdimo malce čudni, saj gre za veliko žival, ki je ne moreš vzeti v naročje in pestovati, a lahko jo objameš okoli vratu, z odobravanjem potrepljaš in ti bo hvaležna, saj je ‘po duši’ nežna, ima izreden spomin in zelo dobro razvito sposobnost prepoznave obrazov.«

Da v hlevih ni prevroče, so ti zračni, klimatizirani in svetli. Krave namreč ne marajo teme, zato jim s spuščanjem mraka svetlobni senzorji povečujejo osvetlitev prostorov. Krave rade poslušajo glasbo, na voljo imajo zadostno, zanje optimalno izračunano količino hrane, ne glede na številčnost črede imajo dovolj prostora za individualno gibanje in suho, udobno nastiljo za ležanje. Hodijo po skidanih tleh, saj njihove iztrebke odstranjuje pomični čistilni stroj. Telički, odstavljeni od svojih mater, se nahajajo v istem prostoru, a podobno kot v otroških vrtcih – v svoji ogradi. Zaradi vsega navedenega, skrbi za zdravje, zagotavljanja dobrega počutja in bivalnega okolja živalim, Ljubljanske mlekarne Bogovičeve s še nekaj zasebnimi družinskimi kmetijami, ki se ukvarjajo s prirejo mleka, izpostavljajo kot primer dobre prakse tako doma kot v tujini, saj njihovo posvečanje dejavnosti močno odstopa od prireje mleka v nekaterih evropskih državah, seveda v pozitivnem smislu. Glede na preračunano povprečno porabo mleka, vključno z drugimi mlečnimi izdelki v Sloveniji, ki znaša na letnem nivoju 250 litrov na prebivalca, zagotavlja proizvodnja Bogovičevih oskrbo za 11.000 prebivalcev.

Kmetija je družinski posel in življenjsko delo

A pri delu z govedom se delovni dan družinskih članov še zdaleč ne konča. Glavnina dela na kmetiji trenutno temelji na jekleni volji, strojni mehanizaciji in pretežno zgolj na treh parih delovnih rok. Medtem ko je bila mama Ana po večmesečni hospitalizaciji zaradi koronavirusne okužbe in zatem še infekcijske pljučnice primorana zaradi okrevanja opustiti fizično delo, je zanj toliko močneje morala poprijeti Urška kot ‘tamlada’ pri hiši, ki po svojih močeh pomaga Jakobu, vodi skrb za gospodinjstvo ter za njuni pet in sedem let stari hčerki Ajdo in Zalo. V primerjavi z Jakobom, ki bdi nad oskrbo živali in razvojem dejavnosti, se oče Vinko, sicer nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji, prednostno posveča poljedelstvu na skupno 170 ha kmetijskih površin. Ta jim kljub komasaciji Krškega polja in strojni obdelavi površin predstavlja časovno in z več vidikov logistično zahtevno delo, saj obdelavo in pridelavo izvajajo na številčno izredno veliko razpršenih obdelovalnih površinah. Za voluminozni del obrokov za krave travinjo zagotavljajo sami, seveda pod pogojem, da jim te, kot denimo v minulem letu, ne požge suša, medtem ko morajo kljub lastni pridelavi dokupovati še koruzo in beljakovinske komponente, ki pa jih v pretežnem delu kot stranski proizvod pridobivajo iz oljarn. Trdno oporo družini pri izvajanju dejavnosti nudi tudi Jakobova mlajša sestra Neža, ki jim, ne glede na to, da si je življenje in družino ustvarila v Prekmurju, vselej nesebično priskoči na pomoč ob povečanem obsegu dela, poznavalka in vešča dela pa brata tudi nadomesti na kmetiji v času, ko ta popelje svojo družino na letni dopust.

Pravzaprav največjo rak rano obsežni kmetijski pridelovalni dejavnosti predstavlja pomanjkanje delovne sile, saj iz zavoda za zaposlovanje nikakor ne uspejo pridobiti za delo zainteresiranih kandidatov. Ti bi bili sicer takoj, pove Jakob, pripravljeni voziti traktor, a za delo v hlevu do sedaj še ni bil pripravljen poprijeti še nihče. Konkretno bi pomoč še kako rabili na enem molzišču, na katerem izvajajo še strojno molžo skupine krav. Pri tem postopku je, v primerjavi z robotizirano molžo, pri kateri lahko vsi postopki potekajo brez prisotnosti človeka, treba opraviti predpripravo krav na molžo, kar pomeni, da jim je treba z vidika zagotavljanja higiene dosledno očistiti vime in jim natakniti molzno enoto, ki se po zaključku samodejno odklopi. Delo sicer fizično ni zahtevno, a očitno vsem iskalcem zaposlitve smrdi, četudi, resnici na ljubo, je v hlevih glede na število glav živine in na račun sodobne pridelave zaznati presenetljivo nizko emisijo neprijetnih vonjav, o čemer smo se ob našem obisku prepričali tudi sami.

»Mi nismo navadna družina, ki lahko gre vsak teden v kino ali pogosto na izlete. Mi svojega dela, v primerjavi z uslužbenci v javnih ustanovah oz. kar z dobršnim delom zaposlenih v drugih službah in proizvodnjah, ne moremo odložiti, tudi ne zaključiti v osmih urah, kajti družina in kmetija ne moreta živeti ločeno, temveč zgolj v sožitju. Kmetija je družinski posel in življenjsko delo,« še pravita Urška in Jakob, ki sta na Krškem polju domala osamljen primer oz. ena izmed zelo maloštevilnih predstavnikov mlajše generacije, ki se še ukvarjajo s kmetijstvom.

Pripravila: Bojana Mavsar

(članek je pod rubriko Takšen je moj dan objavljen v 9. novembra izdanem časopisu Posavski obzornik)