Gorazd Pfeifer, predsednik uprave NEK: V jedrski industriji morajo biti spremembe postopne

Pred dobrega pol leta je mandat predsednika uprave Nuklearne elektrarne Krško nastopil 48-letni Boštanjčan Gorazd Pfeifer. V elektrarni je zaposlen že od leta 2000, v tem obdobju pa je prehodil pot od operaterja reaktorja preko glavnega operaterja, vodje izmene obratovanja in vodje proizvodnje do najvišje funkcije v njej. Prav je, da posavska javnost malo bolje spozna človeka, ki vodi največji energetski in hkrati edini jedrski objekt v Sloveniji.

Za začetek klišejsko vprašanje: aprila ste stopili v 'velike čevlje' svojega predhodnika Staneta Rožmana, ki je elektrarno vodil kar 35 let. Kako se po dobrega pol leta počutite v teh čevljih?
 
Nemogoče se je primerjati z gospodom Rožmanom. Delam, kot sem se naučil in znam, je pa res, da imam za sabo močno, zelo sposobno ekipo sodelavcev. Nadaljujemo začrtano pot, ki se je vzpostavila z gospodom Rožmanom, ne glede na to, kar se dogaja v tem trenutku (zaustavitev elektrarne zaradi puščanja v primarnem sistemu, op. a.).
 
Do prevzema tako odgovorne funkcije seveda ni prišlo čez noč. Kdaj ste prvič izvedeli, da ste 'v igri' zanjo, kako dolgo je trajal ta postopek, ste se zlahka ali težje odločili, da jo sprejmete?
 
Vodstva NEK in naših lastnikov GEN in HEP so se vedno zavedala, da mora to funkcijo zasedati nekdo, ki elektrarno pozna do podrobnosti – kako deluje, procese v njej, njen vpliv na varnost itd. Leta 2017 sem prevzel vodenje proizvodnje, ki je ena ključnih funkcij za varno obratovanje, in zato na nek način postal kandidat za vodenje elektrarne. Kot vodja proizvodnje imaš veliko stikov z novo generacijo zaposlenih – pomembnih sodelavcev v elektrarni in lahko sem sodeloval pri izbiri nove generacije vodij. S pogovori sem se pripravljal na to, ni pa bila odločitev, da sprejmem to funkcijo, hipna, ampak postopna.
 
Gospod Rožman je ob najavi, da boste njegov naslednik, dejal, da »NEK prevzema naslednja, nova generacija, ki je res kvalitetna«. Gre torej za nekakšen tudi simbolni 'generacijski prelom' med generacijo, ki je bila v elektrarni praktično od začetka njenega obratovanja, in generacijo, ki je vanjo prišla kasneje …
 
Bi se kar strinjal z njegovo izjavo in tudi s tem, da gre za nekakšen »prelom«, čeprav v NEK spodbujamo, da je ta generacijski prehod zelo postopen in da se ne čuti preveč. Mislim, da je to potekalo počasi in še vedno ni zaključeno, saj poskušamo ljudi z znanjem, izkušnjami in veščinami zadržati, da lahko kakovostno predajajo to znanje mlajšim. Morda za primer: to zadnjo zaustavitev je izvedla v kontrolni sobi ekipa, ki je to delala prvič in je to opravila izjemno. Torej je bil ta prenos znanja očitno dober oz. imamo pri tem dobre postopke.
 
Vi ste takrat dejali, da je bila vizija, ki ste jo pripravljali in živeli z Rožmanovim vodenjem, uspešna, saj ste elektrarno pripeljali na zelo visoko raven, in da je zato ne boste menjali. Ampak kljub temu: čemu želite s svojim vodenjem dati poseben poudarek?
 
Zavezal sem se sebi, da ne bom delal nobenih hitrih sprememb – tako smo se v jedrski industriji tudi naučili, da spremembe ne smejo biti prehitre in prevelike, morajo biti premišljene in postopne. Ne potrebujemo drastičnih sprememb, obratujemo zgledno, seveda pa ne smemo zaspati na lovorikah. Če bi kaj izpostavil, so to ljudje oz. delo na sodelavcih, predvsem na novi generaciji, ki bo elektrarno vodila tako kot prejšnja ali še bolje.
 
V Posavju pogosto poudarjamo, da je za zaupanje v varno obratovanje NEK ključno, da so na vodilnih položajih ljudje iz domačega okolja, ki jih tako rekoč osebno poznamo. Vi sicer niste Krčan, ste pa doma dokaj blizu (Boštanj); čutite to odgovornost do lokalne skupnosti?
 
Seveda, vsekakor. Pomen tega je znan tudi iz svetovne prakse jedrske industrije, da v takšnih ustanovah delajo ljudje, ki jim je mar za sokrajane, sorodnike in prijatelje v bližini. Sodelovanje z lokalno skupnostjo se mora nadaljevati vsaj na takšni ravni, kot je bilo doslej, o tem ni dvoma.
 
Omenjali ste že kadre – kakšno je trenutno razmerje med ženskami in moškimi v elektrarni, kakšna so generacijska razmerja, je danes težko dobiti primerne mlade kadre?
 
To je danes zelo aktualno vprašanje. Delež žensk v elektrarni je 14-odstoten, za kar bi rekel, da je mnogo premalo. Bi pa ob tem dodal, da je v karieri jedrskega strokovnjaka potrebnih kar nekaj odrekanj in ženske to težje sprejemajo. Sam bi si želel večji delež in gotovo bomo delali na tem, je pa to stvar 'narave' in je neposredno ne moreš nadzorovati. Povprečna starost zaposlenih je 44 let. Kolektiv sestavljajo različne generacije in vsaka ima svoje prednosti. Kar se tiče mladih kadrov, se je danes treba boriti za njih oz. zdi se, da se je treba zanje bolj potruditi kot včasih, ampak za zdaj pri tem še nimamo težav in lahko dobimo dobre, zanesljive ter motivirane mlade sodelavce.
 
Verjetno pa jih danes črpate iz širšega, ne le lokalnega okolja …
 
Seveda, ni dovolj, da jih iščemo le v lokalnem okolju; pogledamo tudi širše. Večina nas je sicer iz Posavja in mnogi, ki pridejo iz drugih območij, se kasneje preselijo v okolico elektrarne. Vsekakor pa sodelujemo s slovenskimi in hrvaškimi fakultetami in inštitucijami ter v našo ekipo radi sprejmemo visoko izobražen kader iz teh ustanov.
 
Po relativno mirnih in rutinskih prvih mesecih je pred vami že prva večja preizkušnja – preventivna zaustavitev zaradi puščanja v primarnem krogu, sanacija odstopanja bo trajala več tednov (pogovarjali smo se sredi oktobra, op. a.) … Kako doživljate to obdobje? Je to zelo stresno ali gre za nekaj, na kar ste vedno pripravljeni?
 
Predvsem bi poudaril, da je to pač del obratovanja jedrske elektrarne, pa kakor koli se to sliši. Smo zelo 'natrenirani' za takšne situacije in zato lahko odgovorno zatrdim, da vedno najprej poskrbimo za jedrsko varnost. Zdi se mi, da smo v tem primeru to potrdili in jasno pokazali širši javnosti, kako to obvladujemo. Seveda je stresno, predvsem ker je v ta dogodek vključenih res ogromno domačih in mednarodnih inštitucij, ki nam pomagajo. Popravilo je tehnično oz. inženirsko relativno nezahtevno, bo pa potekalo v zahtevnih razmerah zaradi omejenega prostora za varjenje, uporabe popolne zaščitne opreme, povišanega sevanja … Analiza temeljnega vzroka bo dolgotrajna in temeljita, da bomo ugotovili, zakaj se je to zgodilo. Zamenjali bomo cevovod, na katerem je prišlo do puščanja, pa tudi enak cevovod na drugi, redundantni strani, da popolnoma izločimo možnost ponovnega puščanja. Lahko povem, da tudi svetovno jedrsko industrijo zelo zanima, kaj se je pri nas zgodilo, in si izmenjujemo informacije in izkušnje. Našo izkušnjo bodo analizirali v mnogih inštitutih, da se to ne bi ponovilo kje drugje.
 
Tudi zanimanje splošne javnosti za dogodke v NEK, kakršen je trenutni, je vedno zelo veliko, pojavljajo se različne teorije, namigovanja … Spremljate ta utrip, ki je danes seveda opazen predvsem na družbenih omrežjih?
 
Spremljam in tudi naša enota za odnose z javnostmi to spremlja. Kot sem že rekel, pravočasno obveščanje o stanju v elektrarni je zelo pomembno. Ta dogodek je bil izziv, saj težko poveš in pojasniš nekaj, česar še sam ne veš. Potrebovali smo tri dni, da smo sploh prišli do lokacije puščanja, in kar koli bi povedali v tistih treh dneh, bi bila špekulacija, lahko smo samo povedali, da ne poznamo točnega vzroka. Jedrska varnost pri tem ni bila v nobenem primeru ogrožena, delujemo po načelu obrambe v globino. Kar se tiče obveščanja, pa smo bili transparentni in smo povedali, kar smo vedeli. Seveda se vedno najdejo skeptiki, ki mislijo, da se v nuklearki nekaj skriva, ampak resnica je daleč od tega.
 
Zaustavitev se je zgodila ravno v času, ko se je v javnosti začela bolj intenzivna razprava o gradnji drugega bloka jedrske elektrarne. Menite, da ima to lahko posledice na to razpravo oz. da lahko poveča skepso, če ne celo nasprotovanje temu projektu?
 
Ne, kot danes vidim, to ni negativno vplivalo na to razpravo, morda celo obratno, saj so popoln nadzor dogodka, transparentnost in odprtost temelj zaupanja in dobrih odnosov z javnostjo. Mislim, da ta dogodek trenutno ne bo omajal zaupanja v jedrsko energijo.
 
Vaš predhodnik je bil precej kritičen do zamud pri izgradnji odlagališča NSRAO in do tega, da morate to zamudo obvladovati sami v elektrarni. Zdaj se je gradnja odlagališča končno začela, Hrvati pa naj bi svoj del odpadkov odpeljali v svoje odlagališče. Kako vi gledate na to – se vam zdi to premišljena in strokovno utemeljena odločitev?
 
To je ena od zadev, ki se res vleče že predolgo. Pred kratkim je NEK spet sprejela odgovornost, da zadrži vse radioaktivne odpadke še za pet let, kar nam je naložila meddržavna komisija. Hkrati je jasno povedala in zapisala, da bodo naši odpadki leta 2028 odpeljani v odlagališče v Vrbini in dolgoročno skladišče Čerkezovac na Hrvaškem. To odločitev sprejemam in na podlagi tega bomo delali. Nismo najbolj zadovoljni s tem, ampak odpadki so pri nas skladiščeni varno in bodo tudi do leta 2028.
 
Kaj pa vprašanje izrabljenega jedrskega goriva? Suho skladišče, ki ste ga uredili v NEK, tudi ni dokončna trajna rešitev …
 
Suho skladišče ima dovoljenje za obratovanje za 100 let, ker za daljšo dobo danes ni možno pridobiti dovoljenja. Ne dvomim sicer, da je to lahko tudi mnogo dlje v takšnih zabojnikih, seveda pa se je treba na svetovni ravni enkrat dogovoriti, kaj bomo naredili z izrabljenim gorivom. So rešitve, takšne in drugačne; Finci, Švedi, Američani, tudi Francozi in Rusi imajo rešitve, sam pa menim, da smo premajhna 'stranka' na tem področju, da bi se odločali samostojno, lahko pa s svojim znanjem in izkušnjami mnogo prispevamo. Zadevo bo treba rešiti globalno, tudi zaradi renesanse jedrske energije, ki se dogaja. Zagotavljam pa, da bodo naslednjih 100 let gorivni elementi v NEK varno skladiščeni, treba pa se bo še naprej truditi, da bo zanje ustrezno in dokončno poskrbljeno. Tehnične rešitve trajnih odlagališč obstajajo že danes, ne zapirajo pa se odprta vprašanja družboslovnih ved.
 
Na nedavni okrogli mizi v KD Krško ste dejali, da ste po podaljšanju obratovalne dobe NEK do leta 2043 pripravljeni na pogovore o podaljšanju obratovanja še za nadaljnjih 20 let, torej do leta 2063. Se vam zdi to realna možnost? Verjetno se bodo elektrarni, kljub vzdrževanju in posodobitvam, začela poznati leta …
 
Realnost je, da se obratovalna doba jedrskih elektrarn podaljšuje, v ZDA je že več elektrarn dobilo dovoljenje za 80-letno obratovanje. Tudi nove elektrarne se projektirajo za obratovalno dobo 80, celo 100 let, tako da to ni nerealno. Ko smo se začeli pogovarjati o podaljšanju obratovanja za 20 let, s 40 na 60, je bilo to leta 2003, tako da ni nič nenavadnega, da se že danes pogovarjamo o delovanju po letu 2043. Elektrarna je amortizirana, njena jedrska varnost je bila v zadnjih 10 letih po nesreči v Fukušimi na Japonskem temeljito nadgrajena s projektom nadgradnje varnosti. Investicije bodo potekale še naprej in bodo namenjene predvsem zamenjavi določenih komponent in sistemov, vse s ciljem, da se zagotavlja njeno dolgoročno varno obratovanje. Dokler bo elektrarna z občasnimi desetletnimi varnostnimi pregledi dokazovala, da je varna, in bo njeno obratovanje ekonomsko upravičeno – v kar ne dvomim –, se bomo trudili. Že danes se zgledujemo po svetovni praksi in vemo, kaj je treba narediti, da bi se obratovalna doba podaljšala še za 20 let.
 
V Krškem je v zadnjem času aktualna tema sobivanja z industrijskimi objekti, vzpostavila se je civilna iniciativa, ki preizprašuje oz. presoja to sobivanje sedanjega jedrskega objekta in novega bloka s predvidenimi razširitvami farmacevtske industrije, skladiščenjem kerozina na področju Vipapa, sosežigalnico odpadkov in ostalim. Kako vi gledate na to vprašanje?
 
Na to gledam skozi vidik jedrske varnosti – preko Uprave RS za jedrsko varnost aktivno sodelujemo pri teh presojah. Dokler ta sosednja industrija odgovorno zagotavlja, da njihovo delovanje v nobenem trenutku, niti v kakšni nezgodni situaciji, ne vpliva na jedrsko varnost, ne vidim razloga za skrb. Kot upravljavci jedrskega objekta smo neprenosljivo odgovorni za jedrsko varnost in smo pozorni na vsak morebiten vpliv na nas.
 
Ampak za zdaj tega vpliva ne čutite?
 
V to so vključene mnoge državne inštitucije in za zdaj nimam razloga, da jim ne bi zaupal, da bodo presodili strokovno in v prid družbe, ne zgolj kapitala.
 
Ljudje v Posavju vas po imenu in funkciji, ki jo imate, počasi spoznavajo, kot osebo pa vas najbrž dokaj slabo poznajo – kaj radi počnete v prostem času, imate kakšen poseben hobi?
 
Nisem tip osebe, ki bi rada delala na svoji prepoznavnosti, razen kolikor to zahteva moja funkcija. Rad bi videl, da me ljudje poznajo predvsem po strokovnosti, transparentnosti in visoki zavezanosti jedrski varnosti. Kaj delam v prostem času? Kariera v jedrski industriji zahteva, kot sem že omenil, tudi nekaj odrekanj. Imam svoje hobije, imam manjšo kmetijo, rad sem v naravi, po drugi strani izkoristim vsak možen prosti čas za družino, ki mi je pri vsem tem v podporo in se ji iskreno zahvaljujem. Včasih bi si želel početi še kaj več, vendar vse funkcije v moji jedrski karieri zahtevajo veliko osredotočenosti na to, kar delam, tako da za veliko drugega niti ne ostane časa in energije.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje