Gradnja odlagališča NSRAO: zaenkrat vse po načrtih

Direktor Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO) mag. Sandi Viršek je na gradbišču odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov v Vrbini predstavil potek projekta, katerega temeljni kamen je bil slovesno postavljen junija 2024.

Potem ko so konec leta 2024 zgradili podporni zid, so v začetku lanskega leta začeli z izkopom skoraj 60 metrov globoke gradbene jame, v kateri bo zgrajen odlagalni silos za NSRAO. Za to so potrebovali približno deset mesecev in oktobra dosegli dno izkopa. Zatem so položili hidroizolacijsko folijo, pripravili podlago in začeli z obsežnim betoniranjem talne plošče, kjer je treba naenkrat vliti tudi več sto kubičnih metrov betona. »Te akcije so kar zahtevne. Dva bloka podložnega betona za ploščo odlagalnega silosa sta že podložena,« je poudaril Viršek. Čeprav jim zdaj malo nagaja zimsko vreme, dela zaenkrat potekajo v skladu tako s terminskim kot finančnim načrtom (slabih 100 mio evrov brez davka). »Sledimo temu, da bi nekje v letu 2027 začeli najprej s poskusnim, potem pa rednim obratovanjem. To pomeni, da bi leta 2027 odlagališče lahko bilo načeloma pripravljeno za sprejem odpadkov, če pa se to ne bo zgodilo konec leta 2027, pa v začetku leta 2028,« je pojasnil direktor ARAO. Začeli so tudi z gradnjo tehnološkega objekta oz. so vlili temeljno ploščo za polovico objekta, poleti pa sledi še gradnja upravno-servisnega objekta. »Zaenkrat teče vse po načrtih in želim si, da bi tudi v letu 2026 sledili tempu in uspešnosti iz leta 2025,« je še dodal. Betonaža silosa, ki je tehnično najbolj zahteven del projekta, se bo začela takoj, ko bo vreme to omogočalo, in bo trajala do konca leta in verjetno še v leto 2027.
 
Za vse odpadke do leta 2043 + nekaj rezerve
 
V odlagalni silos bo možno odložiti 990 odlagalnih zabojnikov (deset plasti po 99 zabojnikov) dimenzije 2 x 2 x 3,2 m oz. 2,4 m3 metrov neto odpadkov (v vsakega gre po 12 200-litrskih sodov), skupno torej približno 2500 m3 odpadkov. Poudariti velja, da odlagalni silos v Vrbini zadostuje za vse odpadke – govorimo seveda o slovenski polovici –, ki bodo nastali med obratovanjem in razgradnjo NEK v času trenutno veljavne obratovalne dobe, torej do leta 2043, in za manjšo količino institucionalnih odpadkov (približno 100 m3), ki so trenutno v skladišču v Brinju pri Ljubljani. Ostalo bo predvidoma za okoli 200 odlagalnih silosov rezerve za začetno obdobje morebitnega podaljšanega obratovanja NEK do leta 2026, vendar v tem primeru, poudarja Viršek, »trenutno kaže, da bo en silos premalo oz. bo verjetno treba zgraditi drugega, za katerega že imamo pridobljeno okoljevarstveno soglasje«, treba pa bo pridobiti še gradbeno dovoljenje. V NEK je trenutno uskladiščenih približno 2500 m3 radioaktivnih odpadkov, za polovico morajo seveda poskrbeti Hrvati, nekaj jih bo nastalo še med razgradnjo, a bo vseh skupaj predvidoma manj kot 5000 m3. Viršek pri tem dodaja, da se tehnologija razgradnje iz leta v leto izboljšuje, količine odpadkov pa zmanjšujejo. Na lokaciji v Vrbini je sicer možno zgraditi še več odlagalnih silosov, a bi bilo potem treba ponovno odpreti državni prostorski načrt.
 
Mednarodno prepoznan projekt
 
Po trenutnih načrtih, vezanih na obratovalno dobo NEK do leta 2043, se bo objekt nekje po letu 2050 zaprl in naslednjih 50 je predviden aktiven monitoring, ali vse tehnične bariere delujejo, kot mora. Nato je predvidenih še približno 250 let ohranjanja vedenja o odlagališču. Koncept pripovršinskega odlaganja radioaktivnih odpadkov kot kombinacija površinskega in podzemnega je zdaj tudi mednarodno prepoznan kot zelo ustrezen za to vrsto odpadkov, zato gradnja privablja tudi številne obiske iz domače in mednarodne skupnosti. Mednarodna agencija za atomsko energijo (IAEA) je projekt, pravi Viršek, že uvrstila v nekaj dokumentov kot referenčen projekt.
 
P. P., fotografije gradbišča: ARAO

#povezujemoposavje