Časopis za pokrajino Posavje
2.02.2023
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Janez Omerzu: Mladim je treba omogočiti ustvarjanje lastnih idej

Objavljeno: Sobota, 01.10.2022    Rubrika: GOSPODARSTVO Redakcija
Janez Omerzu (2)

Janez Omerzu, direktor podjetja Mana Omerzu d.o.o.

Podjetje Mana Omerzu iz Dečnega sela, ki ima danes močno razvejano dejavnost s področja kovinske proizvodnje in proizvodnih storitev, od leta 2016 kot direktor vodi Janez Omerzu, 41-letni diplomirani ekonomist, ki je vodenje prevzel od svojega očeta. Gre za lep primer uspešne zgodbe družinskega podjetja, ki je postopoma raslo in se razvijalo s pretežno lastnimi sredstvi. V pogovoru z njim smo se dotaknili tudi problematike »bega možganov« iz regije in podpore pri promociji podjetništva.

Najprej nam zaupajte podjetniško zgodbo vaše družine. Vse se je začelo v garaži, vaše podjetje je nastalo tako rekoč iz nič …
Tako je. Moj oče Ivan je konec osemdesetih let ob zaposlitvi doma v Dečnem selu začel s popoldansko obrtjo, izdeloval je cisterne za kurilno olje, zaščitne ograje in manjše jeklene konstrukcije. Zelo hitro je ugotovil, da dveh stvari hkrati ne more peljati, tako kot bi želel, zato se je odločil, da bo imel svojo obrt. Začetek našega podjetja tako sega v leto 1989, ko je oče že imel proizvodnjo in trgovino, v devetdesetih je začel dejavnost širiti, leta 1995 je k temu priključil še servis, zelo poznan je bil po izdelavi cistern za kurilno olje. Zadeva je rasla, prišla je potreba po večjih prostorih, saj je garaža postala premajhna. Zgradil je večjo delavnico, ki jo je postopoma še širil, vse do danes, saj ob obilici dela prostora po navadi ves čas primanjkuje. Že kar zgodaj se je v to podjetniško zgodbo vključila tudi mama Ljudmila, ki je izučena šivilja in je nekaj časa šivala delovne obleke, nakar se je zaposlila v administraciji, kjer je delala vse do upokojitve v letu 2019. Mlajša sestra Manca nikoli ni bila zares vpeta v podjetje, posvetila se je predvsem kmetovanju, saj na našem posestvu na Rucman vrhu vodi Kmetijo Omerzu.

Osebno sem v podjetju od leta 2006, njegov razvoj sem spremljal že od otroških let. Oče je do leta 2016, ko se je upokojil, vse aktivnosti opravljal kot samostojni podjetnik, podjetje Mana Omerzu d.o.o. sem takrat prevzel formalno kot direktor. Oče je imel filozofijo, da če želiš, da mlajša generacija nadaljuje s tvojim delom, se moraš pravi čas umakniti in pustiti, da podjetje nasledniki peljejo po svoje. Kar malo me zaboli, ko gledam določene primere, kjer starši vztrajajo in vztrajajo pri vodenju podjetja, potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega, kot sta lahko bolezen ali celo smrt, in kar naenkrat je primoran vajeti prevzeti recimo 50-letni sin, ki nima več prave energije niti volje, zato se hitro lahko zgodi, da je podjetje nenadoma na preizkušnji.

Kaj bi rekli, da so glavni mejniki podjetja Mana Omerzu?
Poleg že prej omenjene predaje mlajšemu rodu in prenosa poslovanja na d.o.o. je eden od pomembnih mejnikov zagotovo širitev skladiščnih in proizvodnih prostorov v letu 1996, širitev proizvodnih prostorov leta 2004, otvoritev novega skladišča, trgovine in delavnice leta 2017, otvoritev poslovalnice v Krškem leto kasneje, ki se je letos preselila v večje prostore, in selitev v nove upravne prostore pred tremi leti. Vlagali smo tudi v delovne stroje, večje investicije beležimo leta 2003, ko smo dobili CNC-rezalnik pločevine, leta 2008 smo investirali v varilni avtomat, v letu 2011 pa je nastal CNC-obdelovalni center. Med pomembne mejnike v razvoju podjetja štejemo tudi uvrstitev na listo odobrenih dobaviteljev za dobavo in izvajanje del v NEK ter pridobitev pomembnih certifikatov kakovosti.

V kaj najbolj vlagate v podjetju in kaj še načrtujete v prihodnje?
Naši dve glavni dejavnosti sta proizvodni in trgovski del. Prvi prvem delamo s podjetji in ponujamo izdelavo različnih kovinskih konstrukcij iz navadnega in nerjavnega jekla, transportne polže, tračne transporterje in različne lažje jeklene konstrukcije, poleg tega pa še storitve varjenja, navarjanja, CNC-razrez pločevine itd., drugi pa zajema široko paleto izdelkov za potrebe industrijskega vzdrževanja ter za gospodinjstva in kmetije. Naši kupci so pretežno iz Posavja, nekaj tudi širše, slabih 10 % prometa predstavlja tudi tujina predvsem na proizvodnem delu, naši glavne izvoznice so Avstrija, Nemčija, Belgija, Hrvaška. V prihodnosti bomo še bolj razvijali trgovski del, želimo širiti obseg poslovanja, ravno pred kratkim smo na novo zaposlili komercialista, tudi na področju proizvodnje so konstantno nove investicije v nove stroje, izboljšave, avtomatizacijo, vložke načrtujemo še pri CNC-strojih, kajti če nimaš modernih strojev, takoj zaostaneš in nisi več cenovno konkurenčen.

V aktualni številki Posavskega obzornika znova pišemo o mladih in njihovih razlogih, da ostanejo v regiji. Kako vi vidite to problematiko? Kaj bi bilo treba narediti, da bi se več mlajših ustalilo v Posavju?
Določen del prebivalstva je vedno gravitiral k večjim središčem, ne nazadnje je večji del šolstva baziral na dveh glavnih centrih in mladina se je šla šolat največ v Ljubljano in Maribor, določen del pa je potem ostal tam, ker so imeli več priložnosti in videli svojo priložnost. Tega se pač ne da ustaviti oz. preprečiti, lahko pa se vpliva na to, kakšen delež te fluktuacije se bo dogajal. En pristop je recimo ta, da so fakultete prestavljene v manjše kraje, se pa pri tem pojavi vprašanje zadostne kakovosti študija. En pogoj, ki mora biti zadoščen, je torej šolstvo, poleg tega pa morajo biti zagotovljeni seveda tudi še drugi, da bi se mladi odločili ostati v svoji regiji. Npr. pogoji zaposlitve in možnost ustvarjanja svojih idej, se pravi lastnih podjetij, in če teh možnosti ni in je regija gospodarsko šibka, je jasno, da se dogajajo selitve drugam. Poleg dela so tukaj še druge dejavnosti, tudi prosti čas, in če ena Ljubljana nudi bistveno več kot npr. Posavje ali kakšna druga manjša regija, je logično, da si bodo mladi za življenje in delo izbrali večje mesto.

Bi pa pri tem izpostavil še en dejavnik, in sicer možnost ustvarjanja svojega kotička oz. bivanja v tem svetu. Ravno pred kratkim sem se tudi sam soočil s tem problemom pri iskanju parcele za gradnjo hiše. Nekaj jih je še ostalo, a pogosto niso najbolj privlačne, da bi se tam ustalil in doživljenjsko bival, ali pa jih lastniki zaradi določenih razlogov ne želijo prodati. Občina, ki sprejema prostorske načrte, ne omogoča novih sprememb namembnosti v zazidljive parcele, dokler še obstajajo takšne, ki niso pozidane. V Artičah na primer, ki so zelo lep kraj za bivanje, praktično ni gradbenih parcel.

Kako se je obdobje epidemije in ’lockdownov’ odražalo pri vašem delu?
Zaprtja države so povzročila, da smo morali v enem primeru tudi mi zapreti obe trgovini, ki ju imamo v Dečnem selu in Krškem. Na hitro smo se morali prilagoditi in organizirati ter omogočiti, da sta se prodaja in poslovanje nadaljevala, saj smo morali plače še vedno izplačati in zagotoviti prihodke. Tisto obdobje je bilo kar stresno. Epidemija je povzročila tudi veliko izolacij, kar pomeni, da je bil naš kader na trenutke zelo okrnjen. Proizvodnja je sicer tekla dalje, a če si imel v nekem trenutku tretjino ekipe doma v izolaciji, je bil kar problem. Delo od doma, ki so ga tako promovirali, je veljalo za določene, pri nas proizvodnja, skladiščenje in prodaja razumljivo niso mogle teči od doma, tako da je bilo tudi zaradi tega nekaj časa kar pestro. Težave smo imeli tudi zaradi izpada pri nekaterih, s katerimi sodelujemo. Odpuščali pa nismo, kar je najpomembneje. V prihodnje bo treba živeti s tem in kolesje nemoteno poganjati naprej, druge možnosti ni, pa tudi marsikaj smo se v zadnjih dveh letih naučili, tako da zdaj na to zadevo gledamo drugače kot na začetku. Je pa zdaj aktualna energetska draginja, ki že in še bo vplivala ne samo na naše, ampak tudi poslovanje drugih podjetij. Tako da smo spet pred novo krizo, ki se ji bomo morali na nek način zoperstaviti.
Mana Omerzu (6)

Sedež podjetja Mana Omerzu v Dečnem selu


V našem časopisu velikokrat poudarjamo družinsko ozadje uspešnih zgodb. Zdi pa se, da so nasploh družinska podjetja precej spregledana pri promoviranju podjetništva. Ste bili vi deležni kakšne podpore s strani uradnih institucij pri prehodu iz očetove dejavnosti?
Načeloma je tudi nismo iskali, tako da ne morem nobenega kriviti, zakaj nas ni podprl. Takrat smo pridobili zunanje svetovalce, ki so nam pomagali, da smo prešli s s.p. na d.o.o. in vse formalnopravno izpeljali. Sicer se prijavljamo na vse razpise, ki nam ustrezajo, enkrat smo uspešni, drugič ne. Težko se je naslanjati na pomoč nekoga, na trgu si sam in se je treba tudi tako znajti, če pa se kje pokaže možnost za kakšno dodatno pomoč, je pa seveda dobrodošlo.

Kakšna so sicer pričakovanja vas, podjetnikov, glede politike, tako lokalne kot državne, pri zagotavljanju ustreznega okolja za razvoj gospodarstva in podjetništva?
V prvi vrsti je treba zagotoviti pogoje tistim, ki se ukvarjajo ali se želijo ukvarjati s podjetništvom. Obstoječim podjetjem je treba omogočiti, da lahko širijo svojo dejavnost, hkrati pa tudi privabiti kakšna nova. Lep primer je podjetje TPV Automotive, ki ima zdaj sedež v industrijski coni v Brezini. Na ta način se gospodarstvo v občini krepi. Ko bi bilo še več tovrstnih primerov. Država mora zagotoviti stimulativno okolje za podjetnike. Davki so in bodo, pomembno je, da so v razumnih mejah in da je denar od davkov namenjen za koristne zadeve za družbo ter da se gospodarstvu vrača tudi nekaj nazaj. Zakonodaja bi morala biti enostavnejša in predvsem imeti daljši rok trajanja. Ravno v teh dneh se na primer znova napovedujejo spremembe pri določenih davčnih zakonih, ki so bili nazadnje spremenjeni marca letos.

Če bi imeli možnost najeti zemljišče v eni od industrijskih con v občini in preseliti prostore, bi se odločili za to?
To bi bilo idealno, a v resnici je to zelo težko izvedljivo, ker imamo na tem naslovu že toliko nepremičnin, da jih je težko kar preseliti. 1500 kvadratnih metrov pokritih površin je nekje drugje težko zgraditi, to bi bila večmilijonska investicija, kar za nas ne pride v poštev. Bi pa bila ta možnost uresničljiva ob morebitni širitvi, če bi prišlo do potreb po novih prostorih, bi verjetno res morali iskati kakšno industrijsko cono, ki bi bila najbolj privlačna, predpogoj pa je, da so na voljo in po neki razumni ceni.

Kaj menite o razvoju gospodarstva v brežiški občini?
V preteklih letih je bil fokus usmerjen v turizem, vsaj tak vtis sem dobil. To seveda je gospodarsko področje, ki prinaša dodano vrednost in imamo vse naravne danosti za to, ampak se je kar malo pozabilo na druge veje gospodarstva, mislim predvsem na proizvodne dejavnosti. Marsikdo je namesto da bi v brežiški občini razvijal podjetje, šel izven občinskih meja, predvsem v Krško, ki je imelo drug pristop in se je, kar se tiče proizvodnje, zelo razvilo. Lastniki kar nekaj podjetij, ki so zdaj v Krškem, izvirajo iz občine Brežice, kar je po eni strani škoda in zamujena priložnost. V zadnjih letih so se sicer razvile industrijske cone po naši občini, a so bolj ko ne polne in so potrebe še po dodatnih. Mislim, da bi bilo treba nekaj narediti še v bližini Brežic. Slovenska vas je kar malo oddaljena, Brezina pa ima ob vedno več podjetjih lahko tudi logistični problem, ker je cesta čez železniški prehod in del naselja že zdaj zelo obremenjena. Nekaj se dela na tem, očitno interes je, a je treba narediti še korak naprej. Tudi ne vem, kaj je zdaj s projektom Feniks. Načrtovana lokacija ob avtocesti je idealna, če se voziš npr. po Italiji, je polno industrijskih con ob avtocesti, mi pa jih kar nekako rinemo stran. Ampak ne me narobe razumeti, nisem tak, da bi samo kritiziral in se pritoževal, marsikaj v občini in državi je tudi dobro in na tem je treba graditi naprej, prav pa je, da se izpostavi tiste stvari, ki jih primanjkuje in bi lahko bile boljše.

V branži obdelave kovin je sedaj veliko povpraševanje po delovni sili, delavcev pa manjka. Kakšno prihodnost vidite na tem področju?
Bojim se, da ne prinaša nič dobrega. Povpraševanje je, kadra pa se ustvarja čedalje manj, tisti, ki je še, pa je starejši in se je že ali se ravno upokojuje, ta bazen je čedalje manjši. Naše podjetje je majhno in se še nismo soočili s tem, ima pa ogromno podjetij velike težave, zato zaposlujejo delavce iz tujine, ker drugače več ne gre. Moj oče je večkrat rekel, da smo v preteklosti delo, obrtne poklice razvrednotili. Mantra je bila: pojdi študirat, da ti ne bo treba delati. Ker ni bilo zanimanja, so se poklicne šole zapirale. Med mladino tako manjka interesa za osnovne obrtne poklice. To spremeniti kar čez noč pa seveda ne gre.

Uspešno poslujete tudi na spletu. Kakšno je po vašem mnenju slovensko spletno poslovno okolje?
Pred dvema letoma smo naš trgovski program ponudili še na spletu. Dejstvo je, da je spletna trgovina v nenehnem porastu, z epidemijo in ’lockdowni’ se je še toliko bolj razširila ter se bo tudi še naprej. Preko spleta se dogaja tudi že veleprodaja. Pristop pri spletni prodaji je drugačen kot pri klasični prodaji v trgovini. Spletna trgovina je segment, ki mu moraš posvetiti veliko časa, truda in vlagati vanj ter imeti organizacijsko dobro rešenega, da ti nekaj prinaša, govorim o vodenju spletne trgovine, oglaševanju, poprodajnih aktivnostih.

Kako izkoristite prosti čas, ki ga, verjamem, kot uspešen podjetnik nimate ravno na pretek?
Če si podjetnik, nimaš samo osemurnega delovnika, pogosto se ta zavleče še v popoldanske ali večerne ure. Prednost je, da si lahko kdaj pa kdaj čas vsaj približno prilagodiš in zaključiš tudi že opoldne ter imaš potem čas zase in svojo družino. Treba je najti tisto pravo mejo med delom in sprostitvijo, tisto, kar je v redu tako zate in družino kot tudi službo. Osebno mi je šport tisti glavni ventil za sprostitev napetosti in stresa, ki se pojavita zaradi vseh službenih obveznosti, na ta način tudi ne trpijo zdravje in družinski odnosi.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen na tematskih straneh Podjetno Posavje v Posavskem obzorniku, ki je izšel 29. septembra 2022.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

ne spreglejte

20.02.2020 | Sporočilo

Ribja jed na domačem krožniku

16.11.2020 | Redakcija

Postrv z zelišči