Jernej Žaren: Ker se vinarji ne znamo povezati, nam cene diktirajo trgovci

Po lastni pridelavi grozdja največji vinogradnik na širšem dolenjsko-posavskem območju je 45-letni Jernej Žaren iz Nemške vasi. Na domačem posestvu ne le nadaljuje družinsko tradicijo vinogradništva in vinarstva, temveč jo želi uveljaviti tudi širše na globalnem trgu.

Lahko za začetek na kratko opišete vašo vinogradniško pot? Ker ste se rodili na vinogradniški kmetiji, najbrž niti niste imeli druge izbire, kot da jo prevzamete …
Ko sem odraščal, je bila tako kot večina kmetij tudi naša mešana. Vedno je bil poudarek na vinogradništvu, smo se pa ukvarjali tudi s poljedelstvom, živinorejo, raznimi oblikami sadjarstva, tudi zelenjadarstvom. Molznice smo imeli do leta 1996, ko se je zakonodaja precej zaostrila. Mama je zagovarjala, da bo vzdrževala krave, dokler bo lahko z mlekom zaslužila toliko, da si lahko s tem pokrije 'špecerijo'. Takrat smo se začeli še bolj usmerjati v vinogradništvo in od Agrokombinata vzeli v najem vinograd na Velikem Trnu in ga obnovili. Razmere v zadrugi so se zaostrovale, doma smo že imeli blagovno znamko in smo spoznali, da bomo lažje naredili neko razliko, če vse skupaj pridelamo sami. Kmetijo sem prevzemal postopoma. Pred približno 15 leti smo v okviru kmetije ustanovili tudi pravni subjekt, v začetku zadrugo, kasneje smo jo preoblikovali d.o.o., saj kot kmetje nismo mogli odkupovati grozdja in vina, trg pa se nam je širil. Takrat smo ločili proizvodni del oz. vinograde, ki so ostali na kmetiji, od predelave in prodaje, ki je na d.o.o. Postal sem tretjinski lastnik v podjetju, leta 2009 sem kot mladi prevzemnik prevzel kmetijo, od lani pa sem tudi 100-odstotni lastnik podjetja.

Vaš oče Janez Žaren je bil v še prejšnjem družbenem sistemu eden začetnikov sodobnega kmetijstva in vinogradništva na našem območju, bil je tudi aktiven v raznih organih kot predstavnik kmetov in podeželja.
Ker je bila doma velika kmetija, mama pa je na njej ostala sam z otroki, ni zaključil niti osemletke, saj je bil prisiljen pustiti šolo in zagrabiti za delo. Ves čas je razmišljal zelo napredno. Tukaj so že leta 1964 imeli avto in to nemškega, še prej je imel motor, pa ne zato, da bi 'šminkiral' z njim, ampak zato, da je lahko šel po opravkih. Letos bo dopolnil že 80 let, pa še vedno ima zelo zrele in racionalne ideje, vedno je za napredek. Vedno je začutil priložnosti v teh panogah, najprej mogoče z breskvami, potem z ribezom, ki je sredi leta, ko ni bilo nekega dohodka razen mleka, prinašal kar lep denar. V nasad jabolk je za dodaten zaslužek posejal še kumarice, ki smo jih nato pobirali otroci. Vedno je iskal možnosti za dodaten zaslužek na kmetiji. Zelo mlad se je začel tudi angažirati v raznih organih, za kar se je bilo velikokrat težko odločiti, saj so bili določeni politični veljaki z namenom nastavljeni na določene funkcije, a se je tudi njim znal argumentirano postaviti po robu. Vedno je znal svoja stališča podpreti z oprijemljivo prakso in kmečko logiko, ki jo je vedno poudarjal. Tudi mene je vedno vzgajal v smislu, da moraš biti vedno čim bolj 100-odstoten v tistem, kar nameravaš delati, in s čim manj negotovosti iti v nek projekt.

Kolikšne površine oz. koliko trt obdelujete danes, katera vina so vaši paradni konji, je to še vedno predvsem cviček?
V tem času smo se povsem specializirali v vinogradništvo, tudi sadjarstvo, ki je prišlo do 4,5 hektarjev nasadov jabolk, smo zdaj skrčili na 15–20 arov. Zato smo se še bolj posvetili kvaliteti vin, ki je predhodni pogoj za preboj na trg. Danes imamo na 20 hektarjih 90 tisoč trt, pretežno še vedno za cviček, čeprav smo v zadnjih dveh letih in v zadnji obnovi posadili večinoma trte za sortna vina in skoraj nič za cviček. To pa je že posledica naše nove blagovne znamke Albiana, ki smo jo vzpostavili spomladi. Ideja se je rodila okoli lanske trgatve in okoli novega leta smo že imeli ime (Albin + Ana, Jernejeva stara starša, ki sta leta 1936 kupila posestvo v Nemški vasi, op. p.). Želeli smo, da bi ime nosilo sporočilo, kar je pri vinskih zgodbah pomembno, ljudje čedalje več dajo na to. Ciljamo tudi na globalni trg in smo želeli že z imenom poskrbeti za to – da ga lahko Slovani, Romani, Germani ali kdor koli preberejo, saj je mehko in čisto, hkrati pa nosi zgodbo. V Albiani imamo v ponudbi tudi cviček, vendar predvsem v promocijske namene, še vedno pa ga bomo tržili pod znamko Žaren, saj je tvegano karkoli spreminjati. Glavni razlog za novo znamko je velik odskok v kvaliteti in posledično tudi ceni, ki smo ga naredili, kar bi bilo zelo težko razumljivo našim kupcem.

Krize v vinogradništvu za vas niso nič novega, saj se je družina s tem v zgodovini že večkrat soočila. Kot ste že omenili, so vaši predniki to dejavnost dopolnjevali še z drugimi, da so imeli prihodek tudi, ko ga od vina ni bilo. Se vam ne zdi tvegano, da ste se zdaj tako specializirali?
Vemo, da vinski trg vedno niha, kar se tiče belih in rdečih vin, vendar je imel cviček vedno to srečo, da je bil kot lažje vino vedno nekje vmes in mu je šlo vedno malo bolje kot sortam v krizi, držal je neko povprečje. Do sprejetja zaščite cvička pred 18 leti so bili res hudi časi, težko se je kaj investiralo. Takrat je oče rekel, da moramo ves zaslužek vložiti nazaj v tehnologijo in razvoj, ker bodo prišla leta, ko ne bomo mogli v ta namen dati nič ali zelo malo. Tukaj je nastala razlika med nami in nekaterimi kolegi, zdaj se vidi, kdo je kaj naredil in kdo ne. Eno merilo je, koliko imaš vinogradov, drugo pa, kakšno tehnologijo imaš v kleti, kaj lahko vzameš v roke, kako imaš razvit trg … Tehnologiji, ki se zelo razvija tudi na našem področju, moraš slediti, sicer te povozijo.

Ko že omenjate tehnologijo: s prijateljem Martinom Mavsarjem sta pobudnika t. i. dneva tehnike, na katerem se predstavijo novosti na področju strojne in druge tehnike …
Oba sva tehnična navdušenca in sva bila velikokrat na podobnih prireditvah v tujini, pa sva rekla: 'Zakaj ne bi tega naredili tudi pri nas?' Z osamosvojitvijo so se prekinile demonstracije strojev velikih firm, na ogled so bili le še pri trgovcih, nikjer nisi mogel videti, kako dela. Iskala sva rešitev, da pritegneva čim več zainteresiranih proizvajalcev kmetijske mehanizacije ter hkrati čim več ljudi, ki želijo videti, kako ta deluje. Če sodim po sebi, se potem veliko lažje odločiš o nakupu, saj so stroji dragi in se pri tem ne bi smel 'zafrkniti', treba je racionalno kupiti. Mislim, da smo s tem zadeli v polno in vsak teden imam nekaj klicev, večinoma s Štajerske, kdaj bo spet dan tehnike za vinogradnike. Ne da bi se hvalil, ampak to prireditev bo težko kdo prekosil, saj imamo veliko zaupanje pri zastopnikih za te stroje, to je postala že neka referenca. Ko gostimo prireditev pri nas, je to za našo kmetijo zelo velika obremenitev, saj moramo poleg svojega dela organizirati še vso to logistiko, ne nazadnje pa pustiti, da se vse dogaja v naših vinogradih in imeti tukaj čez tisoč ljudi, kar lahko prinese cel kup težav. Poleg tega je na prireditvi med razstavljenimi stroji tretjina naših, ker imamo kar velik strojni park, v katerem je vedno kaj novega za pokazati. Marsikdo bi imel takšen dan, ne zaveda pa se, kaj je treba vanj vložiti.

Med drugim ste tudi predsednik Društva vinogradnikov Veliki Trn, ki je letos praznovalo 30-letnico. Kakšen pomen vidite v društvenem povezovanju vinogradnikov, je pomembno tudi za tako velike pridelovalce, kot ste vi?
V vsakem primeru je prav, da smo vsi zraven. Vemo, da so društva vinogradnikov izredno pripevala k dvigu kvalitete vi, saj je tako nastal večji interes po znanju, ki je postalo tudi lažje dostopno. Drugi vidik pa je druženje, ki ga je vsak dan manj. Tudi v našem društvu vidim, da to družabno vzdušje plahni, vsak živi samo zase, ni več tistega pravega društvenega bitja. V okviru društva organiziramo razne dogodke in izlete, pa težko spravimo ljudi skupaj.

Je to tudi posledica selekcije vinogradnikov na bolj resne in hobi vinogradnike?
Na nek način je. Če pogledam samo na hrib nasproti nas, na njem ni resnega vinogradnike, vse je bolj ljubiteljsko. Tale slika (pokaže na steno, op. p.) je iz leta 2004, povsod so vinogradi, danes pol tega ni več vinograd. Je pa res, da smo na drugi strani mi povečali obdelavo. Statistika kaže, da se dolenjsko-posavsko vinogradništvo krči, vendar je to posledica tega, da temelji na ljubiteljstvu, zdaj pa prihaja generacija, ki gleda na svet drugače in strogo skozi finance, tudi službe se podaljšujejo in ni več časa … S tega vidika bo skrčenih še veliko vinogradov, predvsem teh manjših, kaj se bo zgodilo z velikimi, pa je težko reči. Mislim, da neke hude stagnacije le ne bo, bo pa vse odvisno od prodaje, ki pa se na račun zakonodaje, prometa, zdravja ipd. omejuje.

Ali na nacionalnem nivoju obstaja ali nastaja kakšna strategija o vinogradništvu in vinarstvu v Sloveniji? Čemu bi vi v takšni strategiji dali poudarek?
Mislim, da kakšne posebne strategije ni. Letos je že deseto leto, odkar nudim tudi storitev strojnega sajenja trt in moram reči, da se je nekaj let sadilo vsepovsod – po njivah, travnikih … Še vedno pravim, da bi se vinogradi morali saditi na vinogradniških legah, je pa ogromno leg, ki so vinogradniške, a so zaraščene, a kot zainteresiranec ne moreš priti do njih, ker je lastniki nočejo prodati. Tukaj bi se lahko država angažirala: če vinogradniška lega ni obdelana, bi povedala lastniku: 'Ali jo boš obdeloval ali pa jo boš moral prodati.' Kako to izpeljati, ne bi šel v detajle, gotovo pa se da kaj narediti. Mislim, da so te stvari malo pobegnile z vajeti.

Vedno govorimo tudi o povezovanju vinogradnikov in vinarjev. Nekaj večjih in bolj znanih na tem območju kar sodelujete, kajne, čeprav ste si tudi konkurenti?
PTP zaščita cvička je sprožila povezovanje med dolenjskimi vinogradniki. Če govorimo o kolegih, s katerimi smo malo večji: kljub temu, da samostojno nastopamo na trgih, smo si med sabo kar dobri in se lahko pogovarjam z vsakim od njih. Veliko stvari je, glede katerih bi se morali vsaj do neke mere dogovoriti in to nas čaka. To našo neorganiziranost oz. nezmožnost povezovanja izkoriščajo trgovci, ki nam diktirajo cene. Mnogi žal ne vedo, da če imaš 250 tisoč litrov vina, ga ne moreš prodati kar po gostilnah, ampak se moraš vezati na eno ali dve trgovski verigi, ne poznajo tega poslovnega sveta in kako se tu sklepajo pogodbe. Dejansko moraš dobiti trdo kožo in si določiti 'plafon', do kod greš, drugače te 'slečejo'. Je pa res, da tretjinski del pridelka poskušamo sami prodati na terenu, ker moraš biti pripravljen, da te ne stisnejo v kot in nimaš kam s pridelkom.

V prejšnji številki je naš sogovornik opomnil na pomen delovne prakse za osebni in poklicni razvoj človeka. V družini imate tri otroke, so že kako vpeti v delo na posestvu? Kaj sami menite o delovnih navadah danes in nekoč?
V naši družini smo bili trije otroci in normalno, da je bila na prvem mestu šola, na drugem pa že kmetija. Vsak dan smo pomagali pri kmečkih opravilih in mislim, da je to bistvena prednost, da lahko dobiš delovne navade, da ti nobeno opravilo ni tuje. To izredno širi otrokovo in človekovo obzorje. Vemo, da je danes pri otroci veliko pomanjkanje gibanja, poznavanja narave, ker pač živijo obkroženi z elektronskimi napravi. Tudi pri nas jih vključujemo v življenje, vendar moram povedati, da je moj sin dobil telefon šele za 12. rojstni dan, ko je bil še edini v razredu, ki ga še ni imel. Te stvari poskušava z ženo otrokom tehtno razložiti, ne apriori vztrajati pri 'ne', saj jih ne smemo omejevati, saj potem opaziš, da jih vrstniki izločijo. Se je že zgodilo, da je zaradi tega ali zbadljivk s 'kmetom' kdo prijokal domov, pa smo se usedli in rekli: 'Hvala Bogu, da si kmet in si navajen delati.' Čeprav vsi trije igrajo inštrumente in je precej obveznosti v zvezi s tem, jih vključujemo v delo, kolikor se da. Tudi jaz sem bil včasih jezen na očeta, ker sem imel dosti strogo vzgojo, moram pa priznati, da sem mu danes hvaležen, ker se znam orientirati v družbi.

Kakšno je danes življenje v Nemški vasi in okoliških krajih, ki so nekoč najbrž veljali za precej odročne, tudi demografsko ogrožene?
Zelo sem zadovoljen, da živim v takšnem kraju. Malo smo res odmaknjeni, do Krškega je sedem kilometrov, vendar danes dostop do mesta ni več takšna težava, saj je povsod dovolj avtomobilov. Če želiš otrokom omogočiti razne dejavnosti, moraš pač žrtvovati nekaj več časa. Smo pa na višji nadmorski višini z razgledom, imamo mir. Kvaliteta življenja na vasi se je zagotovo izboljšala, saj imamo vso infrastrukturo, ki jo imajo v mestu in na splošno dobro živimo. Morda me moti le to, da imajo nekateri ljudje, ki se priseljujejo v naše kraje iz mest, drugačen pogled na osebni prispevek za ta standard življenja na podeželju. Skratka, to, kar imajo v mestu, pričakujejo tudi na podeželju, ne bi pa sami nič naredili za to, mi pa smo vajeni, da se je za to treba tudi sam malo angažirati.

Kako gledate na razvoj in promocijo posavskega turizma, imajo vinske poti in kleti ob njej dovolj vidno vlogo?
Občina Krško zdaj sprejema turistično strategijo in sem nekaj časa sodeloval pri tem. Videl sem, da se mogoče malo preveč vrtijo okoli številk in statistike, bolj konkretno bi jo morali opredeliti. Toliko je bilo vloženega v to, pa se mi zdi, da bo premalo izplena. Resno bi se morali posvetiti težavam, kot je ta, da ima občina Krško le 360 postelj za turiste, to je sramota. Kako se bomo s tem šli turizem? Gornjedolenjska vinska cesta, ob kateri smo, praktično nima prenočišč, tudi s tega vidika smo šli v urejanje sob, čeprav to ni še nič, tukaj bi nas moralo biti vsaj pet s po desetimi posteljami.

Kot ste omenili, ravno zdaj urejate degustacijsko sobo in prenočišča, torej vstopate tudi v turizem?
Ja, vstopamo tudi v turizem, čeprav gostinske ponudbe ne bomo imeli. Z gostinci, ki imajo kulinariko na malo višjem nivoju, imamo nek tih dogovor, da bi konkretno sodelovali: če imajo oni goste, ki bi želeli degustacijo vina, jih pošljejo k nam, mi pa imamo goste, ki si želijo dobre kulinarike in jih bom poslal k njim. Cilj pa je skupen: gosta zadržati, osvojiti, navdušiti, da nas bo priporočil še komu in bomo potem vsi lažje shajali. Računamo, da bi nekje avgusta oz. pred trgatvijo odprli vsaj degustacijo sobo in bo na razpolago za večje skupine.

Peter Pavlovič

Pogovor z vinogradnikom in vinarjem iz Nemške vasi je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 19. julija 2018.