Časopis za pokrajino Posavje
9.12.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Jože Raušl, nekdanji papirničar: Marsikomu se kolca po 'fabriki'

Objavljeno: Sreda, 27.11.2019    Rubrika: GOSPODARSTVO Redakcija
Jože Raušl-papirničar (8)

Jože Raušl

Tovarna celuloze in papirja v Krškem, ki je skozi zgodovino večkrat spreminjala ime, letos obeležuje 80-letnico, v tem času pa je močno vplivala na razvoj tako mesta kot širše okolice. Med tistimi, ki so v njej postili močan pečat, je tudi dolgoletni papirničar in papirniški strokovnjak Jože Raušl, ki smo ga ob tej priložnosti povabili k pogovoru.

Kako ste se kot Prlek znašli v Krškem, v takrat največji tovarni papirja in celuloze ne le v Jugoslaviji, ampak v tem delu Evrope? Kako se spominjate tistih časov?
Med študijem kemije v Ljubljani sem opazil razpis za štipendije, ki ga je objavila krška tovarna papirja in celuloze. Nekaj sem vedel o njej in o Krškem pa sem vložil prošnjo. Po diplomi in odsluženem vojaškem roku sem se jeseni leta 1972 zaposlil v Krškem. Takrat sem prvič v življenju sploh videl papirni stroj in praktično dve leti sem se trudil, da bi 'zbežal' iz Krškega, in šel v službo kam drugam. Nikakor se nisem mogel navaditi na prepih in ropot, poleg tega zame to ni bilo nekaj strašno posebnega. Zahvaljujoč Janezu Roškerju sem ostal tukaj. Po dveh letih sem začel hoditi na prakso v tovarne papirja v tujino, Nemčijo, Avstrijo, Švico, in takrat sem ugotovil, da bi z odhodom iz krške tovarne naredil največjo napako v življenju. Tovarna Djuro Salaj je bila prava kovačnica kadrov, za to se je zelo skrbelo in za to sem bil vedno hvaležen. Bil sem ambiciozen zlasti kar se tiče znanja, ne toliko drugih stvari.
 
Kako se je potem razvijala vaša kariera v tovarni?
Začel sem kot tehnolog pri vlakninah, nato sem postal glavni tehnolog, zatem namestnik direktorja TOZD-a, kjer je bil moj šef nedavno pokojni Zoran Dular, leta 1987 so me skupaj z ekipo poslali v Titov Drvar v Bosno reševati tovarno papirja, nato so me po letu in pol poklicali nazaj v Krško in po Dularjevi upokojitvi leta 1991 sem prevzel vodenje profitnega centra papir, kjer sem ostal do 1. marca 1993, ko so me iz fabrike 'zabrisali' Švedi, ki so prišli v Krško leto pred tem.
Izpostavil bi delo v Titovem Drvarju, za kar sem ob 1. maju leta 1988 v Beogradu dobil Prvomajsko nagrado dela, kar je bilo posebno družbeno priznanje. To visoko priznanje sem posvetil moji ekipi, vsem sodelavcem v Titovem Drvarju in tudi vsem v Krškem.
 
Kaj je takrat pomenilo biti zaposlen v 'Celulozi', kot se je po navadi reklo?
Bi rekel, da je bilo to, vsaj zame, kar sreča. Tovarna je dobro stala, zelo dobro skrbela za svoje kadre, plače so bile verjetno najvišje v občinskem merilu. V tistih časih je bilo delati v tovarni celuloze in papirja častno. Po dveh letih sem tudi jaz to spoznal. Poklic papirničarja ni bil enostaven, za to se je zahtevalo, da si velik strokovnjak. Fabrika je imela fantastičen in zelo privržen kader. Vedno sem rekel, da to ni le služba, ampak je biti papirničar poslanstvo.
 
Kako pa je bilo v času pomanjkanju surovin, predvsem lesa, zlasti zaradi pomanjkanja deviz za nakup?
V tovarni smo že v tistih časih tudi izvažali, devize pa so seveda morale iti v Narodno banko Jugoslavije v Beograd. Sicer je prišlo do tega, da je skoraj primanjkovalo lesa, a če se prav spomnim, tovarna zaradi tega ni nikoli stala oz. se proizvodnja ni nikoli ustavila.
 
Se spominjate kakšnih drugih posebnih, zahtevnih obdobij, na primer montaže novih papirnih strojev?
Že v letu 1973 so naši strokovnjaki odšli v Anglijo in prevzeli dokumentacijo papirnega stroja in predelave odpadnega papirja po sistemu 'deinking'. Demontažo in montažo stroja so izvedli naši strokovnjaki in prvi papir smo dobili že v avgustu 1975. Pred tem smo tudi papirničarji opravili prakso v Angliji, kjer smo se seznanili z novo tehnologijo izdelave papirja na t. i. ventiformi. S tem je bilo opravljeno ogromno delo, to ni bila enostavna zadeva, vsak je bil za tisto, kar je počel, super strokovnjak. S t. i. deinkingom oz. odčrniljevanjem smo pričeli prvi v Jugoslaviji. To pomeni, da smo začeli razpuščati časopise in revije, pri čemer se odstrani tiskarska barva, da nastane papirna kaša, ta vlakna pa se uporabijo za izdelavo novega papirja. Tega sem se naučil v tujini, zlasti v Nemčiji, mi pa smo jim bili potem zelo blizu.
 
Kako je bilo organizirati delo z ljudmi, ki so večinoma prihajali s podeželja in se jim je mudilo domov, kjer jih je čakalo na njivah in vinogradih?
Ne spomnim se, da bi bile glede tega kakšne težave, čeprav vem, da je mnoge doma čakalo veliko dela. Seveda je bilo v fabriki delo izmensko in se nikoli ni ustavilo, niti za novo leto, razen ob načrtovanih remontih.
 
Krčani so imeli številne koristi od tovarne, zato so najbrž lažje potrpeli zaradi hrupa in smradu, zlasti t. i. vonja po kavi, ki je motil obiskovalce od drugod …
Moja žena je doma iz Rogaške Slatine in enkrat smo od tam s sabo v Krško vzeli hčerko kolega. Po dveh dneh je začela zelo kašljati, motil jo je ta smrad. Jaz sem ga zavohal le, ko sem se v nedeljo zvečer vrnil v Krško s planinskih izletov, me pa ni motil. Fabrika je, kolikor je pač lahko, nevtralizirala hrup. Mi smo stanovali v bloku na Vidmu in ne spominjam se, da bi se ljudje, tudi tisti, ki niso bili zaposleni v njej, pritoževali, da jih to moti. Morda jih je kaj motilo, ampak to ni bilo posebej izpostavljeno.

Jože Raušl je bil rojen leta 1946 kot kmečki otrok v Prlekiji. Osnovno šolo je obiskoval v Svetem Tomažu pri Ormožu, šolanje nadaljeval na železničarski industrijski šoli v Mariboru, nato pa se je vpisal na študij kemije na Višji tehniški šoli v Mariboru. Študij kemije je nadaljeval v Ljubljani in diplomiral leta 1971, leto kasneje, po odsluženi vojaščini, pa se je zaposlil v takratni Tovarni celuloze in papirja Djuro Salaj, ki ga je štipendirala v času študija. V Krškem si je z ženo Milko, s katero sta se spoznala v času študija, ustvaril družino, v kateri sta se jima rodili dve hčerki, danes pa ju razveseljujeta tudi dve vnukinji.

Nekoč je bil enačaj »Krško oz. Videm = Celuloza/fabrika«. Kaj je pomenila fabrika na mnogih področjih, od stanovanj, letovanj, kulture, športa …?
Mislim, da se danes marsikomu kolca po dobrinah, ki so bile dar fabrike, ne le za zaposlene, ampak tudi za širšo krško skupnost. Fabrika je podpirala plavalni klub, obe moji hčerki sta plavali, smučarski klub, gradila so se stanovanja, bil je ansambel, pihalni orkester … Celuloza je svojim zaposlenim možnost letovanja na morju in v smučarskih centrih. Pri Velikem Podlogu smo imeli proge za smučarski tek. Vse, kar danes vidimo v Krškem, razen seveda novih stvari, je več ali manj rezultat celuloze, to je danes nepojmljivo. Od te fabrike je imela krška in širša skupnost zelo veliko.
 
Ustanovili ste tudi planinsko društvo.
Soustanovitelji planinskega društva smo bili štirje: Lojze Štih, Vinko Novak, Ivan Špes in jaz. Ko sem prišel sem, sem bil v sevniškem društvu, pa sem rekel: Zakaj pa ne bi ustanovili svojega planinskega društva? In smo ga ustanovili leta 1989. Tovarna je imela posluh tudi za to. Spomnim se, da sem nekje v tistem času peljal 18 ali 19 zaposlenih na Grossglockner, kamor ni tako enostavno priti. Takratni tehnični direktor mi je rekel: Tovariš Raušl, če bi bila fabrika moja, vas ne bi pustil tja. Bal se je, da bi se kaj zgodilo, kar ne bi bilo prijetno niti za fabriko niti za posamezne družine.
 
Tovarna papirja in celuloze je bila, kot ste že sami prej omenili, valilnica kadrov, tudi političnih. Ste bili tudi vi med njimi?
S politiko nisem imel kakšne posebne zveze, čeprav sem bil konec 80. let tudi poslanec v republiški skupščini in podpredsednik centralnega delavskega sveta, a mi je bilo škoda časa hoditi na sestanke, raje sem se držal tam, kjer ropota in se proizvaja papir. Sicer pa je iz fabrike izšlo veliko politikov: Silvo Gorenc, Jože Habinc, Toni Vodišek … Veliko jih je delalo na občinskem ali republiškem nivoju, Gorenc je bil med visokimi predstavniki v bivši Jugoslaviji, imeli pa smo tudi dva poslanca v zvezni skupščini, to sta bila Franc Čargo in Janez Rošker. Tu je bilo malo morje kadrov, tako za proizvodnjo kot za politično delo.
 
Omenili ste že, da ste tovarno zapustili leta 1993, po prihodu švedske ekipe šestih ljudi …
Vrgli so me ven, ker sem bil proti temu, da bi ločili celulozo in papir, čez teden dni pa so zaposleni zaklenili vrata tovarne in niso vanjo spustili Švedov. Jaz sem tisti teden vsak dan hodil gledat, če se še kadi iz fabrike (smeh), seveda se je kadilo. Po odhodu Švedov so prišli papirničarji nazaj pome, a sem rekel, da so se ta vrata za mano zaprla. Jože Cerle mi je povedal, da v Nemčiji iščejo papirniškega strokovnjaka. Vedno sem si želel za kakšno leto iti v tujini, pa ne zaradi denarja, ampak zaradi papirniškega dela, in sem šel v papirnico v mesto Schwedt v vzhodnem delu Nemčije. Tam sem prevzel tovarno papirja, od vlaknin do končnega proizvoda. Vse, kar sem tu rabil, sem se naučil s pomočjo krške tovarne. Bili smo prvi v Evropi, ki smo delali premazne papirje na 100-odstotnih vlakninah po sistemu deinkinga iz odpadnega papirja časopisov in revij. Fabriko je vodil čudovit človek, dr. Schroedinger, ki je bil tudi njen lastnik. Letos je bil star 89 let in vsako leto od njega dobim božično-novoletno voščilnico, čeprav sem od tam odšel že leta 1996.
 
Torej ste bili v Nemčiji le malo manj kot tri leta …
Prvo leto je bilo kar težko, delal sem po 17, 18 ur, a nisem bil nič utrujen, prav užival sem, ob desetih zvečer pa sem šel morda še odteči 10 km. Prepričan sem bil v to, kar smo delali, je pa v tujini tako, da če ne dosežeš zadanih rezultatov, moraš oditi, kar se pri nas ni in se še danes ne dogaja. Po dveh letih je tovarna v Nemčiji tako dobro delala, da mi je začelo postajati dolgčas in se nisem več videl tam. Tako sem v Nemčiji dal odpoved in šel jeseni 1995 v papirnico Goričane v Medvode, kamor so me vabili že pred odhodom v Nemčijo, a nisem želel zamuditi te življenjske priložnosti. V Medvodah sem delal do upokojitve leta 2007.
 
Verjetno pa ste spremljali, kaj se je medtem dogajalo v Krškem, predvsem ukinitev proizvodnje celuloze, privatizacijo, lastniške spremembe …
Skozi moje videnje so bile narejene nekatere napake. Prva je bila že stečaj fabrike, kamor jo je poslal Uroš Korže, direktor Slovenske razvojne družbe. Ko jo je prevzel Jože Klemenčič, so ločili papir in celulozo, to je bila gotovo napaka. Novi lastniki s Češke niso bili dorasli težavam in bodočem razvoju tovarne. Postopek privatizacije je bil za moje pojme … (premislek) polomija. Lastniki niso imeli vizije, kaj bi lahko iz tovarne naredili, če bi jo imeli, bi fabrika še danes dobro delala, zdaj pa se bojim, da je papirniškega kadra premalo. A lastniki imajo vedno prav in s Krškim se je zgodilo, kar se je zgodilo.
 
Kot največja tovarna časopisnega papirja v tem prostoru deli usodo izdelkov – upadanje naklad časopisov in posledično upadanje proizvodnje tega papirja.
Po mojem mnenju so bile priložnosti, da bi izdelovali specialne papirje, zlasti na prvem papirnem stroju, ampak ta vlak je že odpeljal. Bile so priložnosti, ki pa jih lastniki niso znali izkoristiti. Bojim se, da se bo ta fabrika, če lastniki nimajo prave vizije, ustavila. Velike papirnice v Avstriji in Nemčiji delajo za čezoceanska tržišča, papir vozijo v Rotterdam, od tam pa z ladjami po celem svetu. Lahko bi se zgodilo tudi to, da bi katera od bližnjih avstrijskih papirnic imela tu skladišče za odpremo papirja proti Kopru ali drugim pristaniščem.
 
Kakšne občutke imate, ko najbrž vsak dan hodite ali se vozite mimo tovarne?
Žalosten sem, da vidim, kar se vidi. Ko je združenje papirne industrije Slovenije na avstrijskem Koroškem prevzelo manjšo tovarno celuloze in ko se je tovarna ustavila, so morali vse zravnati z zemljo in počistiti. Pri nas pa so lastniki podrli le nekaj malega, ostalo še vse stoji, pa jih nihče ne vpraša, kdaj bodo pospravili te ruševine. To je zame ena pomembnejših stvari, ki bi se jih morali lastniki lotiti.
 
Čeprav ste upokojenec, pravite, da nikoli nimate časa, najbrž imate preveč hobijev, predvsem planinstvo in šport.
Po upokojitvi sem bil nekaj let član izpitne komisije za papirne tehnike na tehnični šoli v Avstriji. Ampak sem si rekel, da sem se v celoti naužil papirništva in naj to prevzamejo mlajši. Še vedno hodim v hribe, najraje pa grem vsako leto na Finsko oz. na Laponsko, kjer so zame najlepši kraji in tam neizmerno uživam v teku na smučeh. Učil sem se tudi za jadralnega pilota, bil sem v Himalaji … Nikoli ne morem biti pri miru, rad sem povsod, kjer je potrebno gibanje.
 
Peter Pavlovič

Pogovor je bil objavljen v 24. številki Posavskega obzornika.
 
 
« Nazaj na seznam