Časopis za pokrajino Posavje
2.06.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Kdor nima svoje zgodbe, mu tudi Melanija ne more pomagati«

Objavljeno: Četrtek, 30.03.2017    Rubrika: GOSPODARSTVO Redakcija
Kamil Krošelj-KIN Sevnica (1)

Kamil Krošelj

Sevničan Kamil Krošelj velja za starosto posavskega podjetništva, zlasti pa podjetniškega svetovanja. Povabili smo ga k pogovoru o začetnem obdobju zasebnega podjetništva še v nekdanji Jugoslaviji in v prvih letih samostojne Slovenije ter o podjetniškem okolju v današnjem času.

Konec 80. let prejšnjega stoletja ste delali na sevniški občini, kjer ste imeli nekaj več posluha za nove podjetniške ideje kot v ostalih posavskih občinah. Kako se spomnite tistega časa?
V začetku 80. let so se začele pozitivne spremembe, ker se je v družbenih odnosih začelo zavedanje, da vse temelji na gospodarstvu. Ne glede na takratni politični sistem se je v praksi vedelo, da če ni uspešnih gospodarskih subjektov, tudi vse ostalo ne more funkcionirati, ker se nima od kje napajati. V nekaterih okoljih po Sloveniji so v občinskih upravah to bolj razumeli in bili bolj podjetni kot drugje. Jaz sem imel to srečo, da sem od 15. leta dalje hodil na počitniško delo v Nemčijo in sem videl čisto drug svet, kot je bil pri nas. Takrat sem se odločil, da bom delal doma, tudi zato, ker je bil odnos do tujcev v Nemčiji podoben, kot je danes v Sloveniji. Rekel sem: ne vidim logike, da bi moral hoditi po svetu, da bi uresničil svoje ambicije, in ker sem se v prvem obdobju svojega delovanja slučajno znašel v občinski upravi, sem si rekel, da bom poskušal tukaj nekaj narediti in spremeniti v pozitivnem smislu. Zato sem pri svojem delu ves čas zasledoval dobre prakse, ki so se takrat pojavile v Sloveniji, npr. v občinah Žalec, Domžale, Pivka. Pregledal sem njihovo politiko in občinsko zakonodajo ter vse dobre stvari prenesel v našo občinsko politiko, seveda ob razumevanju in podpori vseh ostalih odgovornih. Tako se je začela ta pozitivna zgodba odnosa uprave do novih razvojnih in podjetniških pobud. Ko sem bil na občini, smo npr. obrtna dovoljenja izdajali v enem dnevu, gradbena dovoljenja v maksimalno 30 dnevih. Kljub temu, da še ni bilo računalnikov, le pisalni stroji, se je vse to dalo narediti, ker smo se vsi potrudili in ker se s proaktivnim odnosom dá vedno biti učinkovit, bodisi v upravi bodisi v gospodarstvu.

Konec leta 1988 je bil v nekdanji državi sprejet zakon o podjetjih, ki je začel veljati s 1. 1. 1989, nakar so bila ustanovljena prva zasebna podjetja tudi v Posavju. Katera so bila ta podjetja, kdo so bili njihovi ustanovitelji (po profilu) in s čim so se ukvarjala?
Te spremembe, ki so se začele v 80. letih, so se leta 1989 in 1990 odrazile skozi zakon o podjetjih, na podlagi katerega so se dejansko lahko začele uresničevati podjetniške pobude. Ko so se ustvarili formalni pogoji za ustanavljanje podjetij, so bile tri vrste podjetnikov oz. ustanoviteljev. Prvi so bili tisti, ki so že delali kot samostojni obrtniki, pa jih je sistemska zakonodaja omejevala pri razvoju in tisti ki so do tedaj delali v velikih sistemih, bili podjetni in se tam čutili omejene. Tako so svoje podjetniške ideje ob novih pogojih lahko izrazili skozi svoje podjetje. Druga skupina so bili tisti, ki prej določenih dejavnosti niso smeli izvajati kot je npr. trgovska dejavnost, ki je prej ni bilo dovoljeno opravljati kot obrtno dejavnost. Ko se je to sprostilo, pa je bilo naenkrat veliko priložnosti na področju trgovine. Zato in je iz marsikatere garaže nastala mala trgovinica. Tretja skupina pa so bili ljudje, ki so zaradi prvih stečajev iskali pot do samozaposlitve in so si začeli s podjetniško dejavnostjo zagotavljati socialno varnost. Od znanih podjetjih iz tistega obdobja, ki so prišli na trg z novimi produkti, so npr. TIPS, IHS, SOP International, INO, Gradnje Boštanj, Karbo kartonaža Boštanj, KOVIS in mnoga druga. Kar nekaj med njimi jih je danes med 50 najuspešnejšimi podjetji v Posavju. Pogoj za uspešno podjetje so podjetni lastnik, znanje, ki ga mora imeti, nagnjenost k inoviranju in včasih še neka 'prisila', da se odločiš za to pot.

Katere so bile največje težave, s katerimi so se srečevala ta prva podjetja?
Ključna težava je bila pomanjkanje informacij. Takrat ni bilo računalnikov, interneta in mobilnih telefonov, če si hotel dobiti kakršno koli informacijo, si moral poklicati kakšnega kolega, iti na sejem in nabrati vizitke, potem pa si lahko začel pisati, klicati in komunicirati. Druga težava je bila pomanjkanje finančnih sredstev. Tudi tisti, ki smo bili poznani iz prejšnjega dela ali imeli nek 'imidž', nismo imeli na banki nobenih možnosti dobiti kakršen koli kredit. Potem smo ustanovili neke vrste inkubator in eden drugemu posojali viške denarja, torej smo naredili neke vrste interno hranilnico in tako pomagali eden drugemu, da se je posameznik lahko hitreje razvijal, kar je bilo brez denarja nemogoče. Seveda je bilo v tistem entuziazmu veliko sodelovanja in tako so se zadeve začele razvijati.

Kdaj in zakaj ste se sami odločili za podjetniško pot?
Sam sem do konca leta 1988 delal v občinski upravi, leta 1989 sem šel v gospodarsko družbo in še pred potekom enega leta sem šel na svojo podjetniško pot. Ker sem se imel priložnost srečevati s svetovalci za podjetništvo, sem se že zgodaj odločil, da se želim ukvarjati s tem področjem. Ker po principu »kdor zna, naredi, kdor malo manj zna, uči, kdor pa zna še manj, svetuje«, nisem hotel biti svetovalec te tretje kategorije, sem vedel, da moram s svojimi podjetniškimi projekti pridobivati izkušnje, da bom lahko uresničeval drugi del ambicij. Tako sem potem ustanovil podjetje oz. nekaj podjetij, po današnji terminologiji sem bil verižni podjetnik, kasneje sem deleže v nekaterih prodal, nekatera podjetja pa smo ugasnili. Učili smo se tudi na tem, da smo kolegi skupaj zbrali denar in ustanovili novo podjetje, pa smo kakšen element podjetništva zanemarili in smo ga potem 'pospravili', vendar brez da bi kadar koli komu istali kaj dolžni. Blagovna znamka KIN, ki se je začela leta 1989, še vedno živi skozi naše podporne storitve, t. i. business support.

Kako je bilo s podjetništvom v novi državi - samostojni Sloveniji?
V začetku samostojne Slovenije je bilo podjetništvo prepoznano kot steber, na katerem se bo postavljala država, in politika je bila takrat usmerjena v pospeševanje podjetništva. Ministrstvo za gospodarstvo je financiralo tudi usposabljanje svetovalcev, tako da je leta 1991 ena skupina šla v ZDA, druga skupina, v kateri sem bil tudi jaz, pa je šla v Nemčijo. Tako so usposobili cca. 200 podjetniških svetovalcev. Bile so uvedene davčne spodbude oz. oprostitve za začetek dejavnosti in za vlaganje, ki so dale dobre rezultate. Klima je bilo zelo pozitivna, sistemsko so se odpravljale administrativne ovire, tako da je bilo prvo obdobje izredno naklonjeno razvoju podjetništva. Takratna politika, ne glede na to, kdo je bil v vladi, je bila do podjetništva ves čas zelo pozitivno naravnana. Sistemski ukrepi, ki so se sprejemali v posameznih obdobjih, pa običajno žal niso zagotavljali kontinuitete. Potem ko so se začele nasedle tajkunske zgodbe, pa je tudi politika prispevala, da so se nekatere končale tako, kot so se.

Kako ocenjujete pogoje za podjetništvo več kot četrt stoletja pozneje?
Če primerjamo pogoje za podjetništvo leta 2017 z letom 1989, je to seveda povsem drug svet. Danes internetna infrastruktura omogoča, da dobiš vse informacije, ki jih rabiš, v principu v petih minutah, včasih pa si za to porabil nekaj mesecev. Drugi vidik je to, da je danes sistemskih finančnih spodbud bistveno več, kot jih je bilo takrat. Tretji vidik pa je, da je konkurenca danes neusmiljena. Če si se leta 1990 spomnil česar koli novega, je bilo skoraj vse lahko uspešna zgodba, danes pa je na svetu vsega preveč, tako storitev kot proizvodov, in moraš biti res inovativen in imeti dobro zgodbo, da boš uspel. Sistemsko podporno okolje pa je zagotovo boljše. Ključni problem pa je, da politika skozi določena obdobja kar naprej poskuša izumiti nekaj novega in da se spreminja npr. davčna politika, ki bi morala biti stabilna, ne pa da se z vsako novo vlado napovedujejo spremembe, ki običajno niso bolj naklonjene razvoju podjetništva. Z razraščanjem birokracije se ponovno oddaljujemo od zavedanja, da so mala in srednja podjetja, ob nekaj velikih, temelj gospodarstva, da bi morali imeti stabilno gospodarsko in finančno politiko, ki bi privabljala in ne odganjala uspešne podjetnike. Državna uprava bi se morala spreminjati v smislu vitke uprave ter postati čim bolj učinkovita in sodelujoča, ne pa da razmišlja o uvajanju novih in večjih sankcij ter uvajanju dodatnih davkov. Drugače pa lahko rečemo, da so danes za podjetništvo veliko veliko boljši pogoji.

Koliko smo uspešni na tem področju v Posavju?
Posavje je specifično, ker so temelji gospodarstva veliki energetski subjekti. Imamo nekaj inovativnih in zelo uspešnih podjetij, vendar se mi zdi, da je splošne klime za podjetništvo premalo, tako v osnovnem gospodarstvu kot v kmetijstvu, turizmu … Problem je, ker je pogosto ambicija mladih strokovnjakov v Posavju zaposlitev v teh velikih sistemih, kjer vidijo lažje in bolj varne možnosti za svoj razvoj, medtem ko je to za podjetništvo slabo. Podjetništvo se razvija tam, kjer je nekaj velikih podjetij, ki sodelujejo z veliko malimi podjetji. V obstoječih podjetjih primanjkuje inženirskega kadra, saj veliki sistemi lažje posrkajo najboljše, ker jim lahko zagotovijo pogoje za izobraževanje, štipendiranje, ne nazadnje tudi boljše plače. Nimam recepta, kako spodbuditi zavedanje, da se lahko skozi podjetniško pot ravno tako zagotovijo dobra delovna mesta, kot če iščeš službo, vendar za klasično podjetništvo taki veliki sistemi niso ravno dobrodošli, govorim seveda z vidika podjetništva, ne z vidika ekonomije in delovnih mest.

Kar se tiče javne uprave, pa je vse odvisno od ljudi, ki so neposredno odgovorni in njihove odprtosti za podjetništvo. Načeloma menim, da v vseh občinah Posavja vlada pozitiven odnos do podjetništva in da ni nekih ovir, da se zaradi uprave podjetniki ne bi mogli razvijati. Občine se angažirajo tudi s finančnimi spodbudami, tako da družbena klima ni nič slabša kot kje drugje v Sloveniji. Če bi bile postavljene dolgoročne strategije in več promocije v smislu, da je podjetništvo temelj vsega nadaljnjega razvoja, pa bi bili rezultati lahko še boljši.

Kakšno je vaše mnenje o kvaliteti delovanja javnih podpornih inštitucij (razvojne agencije, podjetniški centri in zavodi …)?
Kvaliteto teh inštitucij težko ocenjujem, ker nisem neposreden uporabnik njihovih storitev. V novi Sloveniji sem veliko sodeloval pri razvoju podpornega sistema za podjetništvo. Ves čas sem bil mnenja, da je nesmiselno ustanavljati nove institucije za storitve, ki jih lahko zagotovi že obstoječa uprava ali svetovalci, ki delujejo na trgu. Financiranje podpornega sistema je smiselno le na osnovi vsebinskega projektnega pristopa in ne po proračunski logiki. Dobri svetovalci so tisti, ki živijo od rezultatov, ustvarjenih na trgu. Delo obstoječih podpornih inštitucij bi bilo smiselno ocenjevati po vnaprej opredeljenih pričakovanih učinkih, npr. število novih uspešnih podjetij in število novih delovnih mest, ki so nastala na osnovi aktivnosti teh inštitucij, kar pa v praksi ni vedno najbolj pogost primer.

V Posavju imamo precej poslovnih con, za katere bi težko reli, da so zasedene, po drugi strani pa morda manjka kakšen podjetniški inkubator …
V Sloveniji v zadnjih 20 letih ni bilo jasne vizije o tem, kaj in kako želimo zagotoviti ugodne pogoje za razvoj gospodarstva. Posledica tega je bila logika »poslovno cono in fakulteto v vsako vas«. Menim, da se cela Slovenija po gospodarski moči lahko primerja z mestoma Dunaj ali München, ki nimata vsako po 200 poslovnih con. V Sloveniji bi bilo smiselno umestiti v prostor nekaj velikih poslovnih con ob avtocestni povezavi in odličnih komunikacijskih vozliščih. Primer dobre prakse je PC Komenda. V vseh ostalih področjih pa zagotoviti prostor za normalen razvoj obstoječih podjetij. Verjetno pa je vzrok, da so poslovne cone prazne, tudi v cenovni politiki. Pri ogledu dobrih praks npr. v Avstriji se dá ugotoviti, da so opremljena zemljišča v njihovih poslovnih conah cenovno bistveno ugodnejša kot v Sloveniji. Pa še za izgradnjo hiše podjetnikom posamezne občine zagotovijo poceni parcelo in dodatno subvencijo, če pridejo investirat v njihovo poslovno cono.

Podjetniški inkubator ne manjka, ker je bilo na to temo v preteklosti kar nekaj aktivnosti. Manjka pa bolj intenzivna podjetniška klima in več zavedanja, da v bodoče klasičnih novih delovnih mest ne bo več, ampak si bodo zanje morali prizadevati tako posamezniki kot institucije, ki so odgovorne za zagotavljanje podjetništvu prijaznega okolja.

Kaj menite o socialnem podjetništvu in njegovi perspektivi?
Socialno podjetništvo ni nič drugačno od običajnega podjetništva, le da ne temelji na kapitalu, ampak na osebnem delu vključenih ljudi. Deluje pa po enakih principih kot klasično podjetništvo, kar pomeni, da morajo prihodki podjetja pokriti najmanj vse stroške, ki v podjetju nastajajo. Miselnost, da je socialno podjetništvo dejavnost, ki jo je treba financirati s proračunskim denarjem, je napačna in ni povsem skladna s pojmom podjetništvo. Socialno pomeni le to, da se določenim ogroženim ciljnim skupinam pomaga z zagonskimi sredstvi, dobro podporo in predvsem z naročili storitev in izdelkov, ki so jih te skupine ljudi sposobne ponuditi. S socialnim podjetništvom smo se v Sloveniji ukvarjali že več kot pred desetimi leti, pa se seveda prenos dobrih praks iz sosednjih držav ni najbolje obnesel. Bo pa v prihodnje ob pohodu robotizacije in četrte industrijske revolucije potrebno iskati nova delovna mesta v aktivnostih civilne družbe in tudi s socialnim podjetništvom nadomeščati poklice, ki bodo ob tem izumrli.

Sevnica je znana po lesnopredelovalni, kovinski, kemični in tekstilni industriji - katera od teh področij so po vašem mnenju še perspektivna?
Vsa našteta področja so perspektivna, ker se je to pokazalo v preteklih dvajsetih letih. Nobena hiša niti poslovni objekt ne deluje brez pohištvene opreme. Nemško gospodarstvo temelji na avtomobilski industriji in izdelavi industrijske opreme, ki temelji na kovinski industriji. Da je kemična industrija perspektivna, dokazujejo uspehi družbe Tanin, da pa je tekstilna industrija perspektivna, dokazuje španska Zara, ki je začela nastajati takrat, ko je sevniška Jutranjka začela propadati. Jutranjke danes žal ni več, lastnik Zare pa je v tem obdobju postal eden najbogatejših Evropejcev. Žal pa tega slovenska industrijska politika, ki je verjetno sploh ni bilo, v obdobju, ko je še bil čas, ni pravilno prepoznala.

Seveda pa ta perspektiva temelji na novih znanjih, novih pristopih in ne nazadnje razvojnih finančnih sredstvih, ki bi jih bilo smiselno združevati tudi na regionalnem nivoju kot pomoč odličnim podjetjem, da se bodo še hitreje razvijala. Ob temu pa se mi pojavlja tudi vprašanje, ali imamo na nivoju regije Posavje dobro opredeljene cilje bodočega gospodarskega razvoja Posavja vsaj do leta 2030 in ali bo v bodoče ta razvoj odvisen predvsem od podjetnosti lastnikov posameznih podjetij?!

Kako kaže v Sevnici oz. v Posavju s projektom povezovanja za izrabo posavskih gozdov oziroma lesa in njegove predelave, pri katerem ste se tudi vi angažirali?
Kakšna je perspektiva projekta, ne vem, ker vanj nisem vključen in ta trenutek niti ne vem, ali na tem sploh še kdo dela. Bil sem med pobudniki aktivnosti za aktiviranje tega velikega potenciala. V fazi motiviranja deležnikov za razmišljanje o tem smo ugotovili, da potenciali so, da tradicija je in da so tudi podjetniške priložnosti. Je pa verjetno ključni problem zopet v denarju za financiranje inicialne faze razvojnega projekta, ki bi dal rezultate šele na dolgi rok. Mogoče pa bi o tem več lahko povedali predstavniki podpornih in razvojnih institucij v Posavju, ki imajo v pretežni meri zagotovljene sistemske vire za svoje delovanje in je ne nazadnje tudi njihovo poslanstvo, da razvijajo in izpeljejo podobne dolgoročne razvojne projekte.

Je možno zgodbo o Melaniji in »first lady« izkoristiti v podjetniške namene?
Jaz v tem ne vidim posebno velike zgodbe. Če ne veš, kaj želiš početi, ti tudi taka zgodba ne more nič pomagati. Če v svojih aktivnosti že tako nisi organiziran za to, da se boš ukvarjal s turizmom, izletniškim, kulinaričnim ali kakršnim koli drugim, to ime ne more nič doprinesti. Če pa imaš svojo zgodbo, lahko to trenutno medijsko evforijo in prepoznavnost izkoristiš. Včasih še v Ljubljani niso vedeli, kje je Sevnica, tako da je pri prepoznavnosti to lahko dobrodošlo, vendar samo za tiste, ki že tako vedo, kaj želijo početi v poslovnem svetu. Da pa bi samo zaradi tega, ker je gospa, ki je nekoč odraščala v Sevnici, sedaj postala prva dama ZDA, lahko delali neke nove velike podjetniške zgodbe, pa se mi zdi utopija.

Peter Pavlovič

Pogovor s sevniškim podjetnikom in podjetniškim svetovalcem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 30. marca 2017.
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

ne spreglejte