Lojze Kerin: Neizmerno rad delam, ampak ključna je družina

L​ojze Kerin s Straže pri Raki je eden najbolj znanih posavskih vinarjev, ki svojo zgodbo gradi na tradiciji družinske kmetije in na eni od avtohtonih slovenskih sort vinske trte oz. grozdja – modri frankinji, zato je tudi svojo klet, odprto pred dobrim desetletjem, poimenoval Hiša frankinje. Poleg vinogradniškega znanja ga odlikuje tudi sposobnost izražanja svojih misli, zato je hvaležen sogovornik.

Ste že od malih nog vedeli, da se boste ukvarjali z vinogradništvom, je bilo samoumevno oz. 'določeno', da kot prvorojenec prevzamete družinsko kmetijo, ali ste imeli kdaj drugačne načrte?
Ne vem, če je bilo samoumevno, me je pa vinarstvo res zanimalo že od malih nog. Velikokrat se pohecam, da sem prva dva meseca pil mleko, potem pa že vino (smeh). Že v osnovni šoli sem vedel, kaj bi v življenju rad počel. Doma so bili sicer kar hudi in so želeli, naj se naučim še kaj drugega, jaz sem pa že konec osnovne šole bral vinogradniške knjige in samostojno kletaril, pri 16 letih sem se včlanil v društvo vinogradnikov in se udeleževal izobraževanj itd. Na nek način mi je bil vzornik praded Anza oz. Janez, ki je bil tudi vinogradnik, pa je druga svetovna vojna prekinila njegovo zgodbo. Staro mamo sem velikokrat spraševal, kaj in kako je delal, in ona mi je o tem zelo rada pripovedovala. Morda sem tudi preko nje dobil to strast do vina … Mi smo se namreč prej ukvarjali s sadjarstvom, dva tisoč trt smo sicer imeli in nekaj vina se je prodalo, ni pa bila to tako resna dejavnost.

Gozd ti pokaže, da tistega, kar žanješ, nisi nikoli sejal, in si dolžan sejati tisto, česar ne boš žel.

Danes imate 30 tisoč trt, 20 glav živine, 50 ha gozda … Kako organizirate in uskladite vse to, da je vse narejeno pravočasno in kot je treba?
Ja, ukvarjamo se tudi z ekološko živinorejo, kar večinoma dela moj oče. Glede tega smo malo na razpotju, saj vinarstvo vzame celega človeka in še več kot to … Gozd pa je moja druga strast in nekaj tudi investiramo v gozdove. V njem sicer sami fizično ne delamo več veliko, ker ne zmoremo, saj nam delo v vinogradu in kleti, degustacije, trženje in promocija, dostava vina vzamejo veliko časa. Včasih smo v gozdu delali veliko in smo si s tem precej pomagali, zdaj pa dobimo izvajalce oz. sekače z licenco, mi pač le gospodarimo. Gozd je zame mnogo več kot gospodarska dejavnost, zame je to način življenja. Gozd ti pokaže, da tistega, kar žanješ, nisi nikoli sejal, in si dolžan sejati tisto, česar ne boš žel. Zdaj smo ljudje navajeni, da je vse instant in takoj, v gozdu pa je drugače. V gozdu izvajamo tudi različne projekte v sodelovanju s strokovnimi ustanovami in to mi veliko pomeni.

Poleg tega ima gozd za nas tudi pomembno socialno funkcijo. V njih imamo okoli sedem kilometrov gozdnih vlak, kjer je ogromno sprehajalcev, ki ob tem nabirajo gobe, to nam je lepo. Včasih se razjezimo na kakšnega motorista, ki uničuje gozd, drugače pa smo veseli vsakega človeka, ki pride v naš gozd.

Srce' vaše kmetije je Hiša frankinje. To je bil najbrž kar ambiciozen projekt, lahko po dobrem desetletju od odprtja rečete, da se je obnesel?
To klet smo odprli leta 2015. Vedno pravim, da se vino naredi v vinogradu – takšno, kot imaš grozdje, takšno boš imel tudi vino, zato delu v vinogradu posvečamo ogromno pozornosti, tako strojnemu kot ročnemu. Potem pa se začne postopek v kleti in lahko rečem, da je naša res sodobno opremljena, imamo hladilno tehniko, stiskalnica ima hlajenje, imamo hladilnico za grozdje, vsaka posoda je posebej hlajena, če je treba, si pri tem pomagamo z inertnimi (nereaktivnimi, op. a.) plini, da so vina čim bolj naravna in da jim ni treba dodajati drugih stvari, npr. žvepla.

Frankinja je za nas zaklad in na njej zelo gradimo.

Vaša klet, kot pove že ime temelji na modri frankinji. Zakaj ste se odločili ravno zanjo in kako je pozicionirana na 'vinskem zemljevidu' Slovenije?
Frankinja je za nas zaklad in na njej zelo gradimo. Dejstvo je, da v Sloveniji ni na prvem mestu, za kar je več razlogov. Včasih jo je malo zasenčil cviček, ki je bil 15 in več let nazaj najbolj popularno vino ter je marsikateremu vinarju omogočil preživetje in celo investicije v kleti. Potem se je trend obrnil iz rdečih v bela vina in frankinja spet ni bila tako zanimiva, kljub vsemu pa imamo pri nas izredne vinarje, ki delajo odlične frankinje, in tudi ljudi, ki znajo to ceniti, tako da ima svoje mesto. Ni tako množično razširjena, imamo pa en tržni segment, na katerem frankinjo redno prodajamo, imamo kupce, ki jim je takšno vino všeč. Pri nas delamo osem različnih vin iz modre frankinje, del jo, denimo, porabimo za penine, naša posebnost pa je bela frankinja. Zaradi tega smo si omogočili preživetje s to sorto, saj bi zgolj s klasično frankinjo zadovoljili le en segment pivcev, zlasti način naše prodaje, saj vina ne prodajamo velikim trgovskim verigam, ampak le restavracijam in gostilnam.

Vinogradništvo se spreminja, manjših, 'hobi' vinogradnikov je vse manj, obstanejo samo večji, ki si lahko privoščijo tudi modernejšo tehniko in tehnologijo … Kam gre po vašem mnenju razvoj v tej dejavnosti?
Razvoj je odsev tega časa. Ko je moral biti človek samooskrben, je imel vse – dve kravi, pol hektarja njive in nekaj vinograda. Danes nihče ne dela pet stvari hkrati, ampak te služba 'potegne', kar delaš, delaš 'na polno', zelo malo ljudi dela poleg službe še nekaj popoldne. Enako je v kmetijstvu, s čimer se ukvarjaš, se moraš resno, ker sicer ni rentabilno. Poleg tega so se navade pivcev spremenile, saj se je včasih spilo precej več in si potreboval veliko povprečnega vina, danes pa se spije manj, ampak mora biti vino kvalitetno. Zato je danes čas bolj dodelanih vin, v katerih je več znanja, potrebne je tudi več tehnologije, npr. že omenjenega hlajenja, ki omogoča fermentacijo pri nizkih temperaturah. Majhen vinogradnik si tega ne more privoščiti, fermentacija je prehitra in zato so vina težja. V profesionalnih kleteh pa nastanejo bolj natančno dodelana vina s čistejšo aromatiko, zato jih ljudje raje spijejo in zanje tudi plačajo malo več kot pa litre bolj povprečnega vina. Poleg tega majhen vinogradnik, ki je vsak dan do petih v službi, ne more delati še vinograda. Oče je morda še delal tako, sin pa ve, da je življenje več kot le delo in hvala Bogu imamo dovolj visok standard, da se ni treba 'metati na zobe' za vsak evro in si lahko privoščimo kakšne počitnice ali popoldne oddiha.

S čimer se ukvarjaš, se moraš resno, ker sicer ni rentabilno.

V Sloveniji veliko govorimo o pomenu kmetijstva za prehransko samooskrbo, na drugi strani pa bi najraje prepovedali živinorejo, omejuje se uporaba škropiv, težko je priti do dovoljenj za namakanje itd. Imamo pri nas jasno strategijo, kaj želimo od in s kmetijstvom?
Strategija je v veliki meri tudi odsev javnega mnenja, saj slednje vpliva na odločevalce. Vsi vemo, da moramo imeti hrano, in zanjo potrebujemo kmetijstvo. Le-to je servis državljanom, kmetje smo zato, da ima država hrano, tako kot so javni uslužbenci zato, da so zadeve v upravnem smislu urejene. Vsak prispeva svoj delež in vsak pri svojem delu seveda povzroči tudi nekaj onesnaženja. Pomembno je, da se tega zavedamo in da ga poskušamo omejiti, ampak povsem brez ne gre. Brez škropljenja rastline proti bolezni, ki bi jo vzela, pač ne gre oz. lahko pridelam toliko, da bo dovolj zame in še za dve družini, ne morem pa pridelati krompirja na 50 hektarjih in s tem nahraniti treh mest. Omejitve pa so ogromne in zaradi njih imamo izredno zdravo hrano, včasih pa so omejitve tudi povsem neživljenjske.

Kako je s tem v vinogradništvu?
Trto je treba zadnjih 100 let škropiti, ker smo iz Amerike prinesli peronosporo, oidij itd., torej bolezni, na katere naša trta ni bila navajena. Ker je bolezen vsako leto bolj odporna na škropivo, je treba vsako leto iskati nova zaščitna sredstva in včasih škropiti tudi več. Imamo pa tudi druge alternative, da trto krepimo, da je bolj odporna, seveda pa je to nadstandard, ki je dražji.

Meni so zelo blizu t. i. tolerantne (delno odporne) sorte grozdja, ki jih imamo v vinogradih približno eno tretjino. Teh skoraj ni treba škropiti oz. kvečjemu z ekološkimi pripravki. Edino, kar je potrebno in smo tudi zakonsko obvezani, je škropljenje proti ameriškemu škržatu, ker če se nam bo zlata trsna rumenica širila, kot se je zadnji dve, tri leta, bomo v desetih letih ostali brez vinogradov in bo naša panoga ugasnila.

Najbolj ekstremne vinogradniške površine so se že skoraj povsem zarasle, ker cena grozdja ne upraviči te pridelave.

Kmetije, kot je vaša, ki so na malo težje dostopnejših območjih, so pomembne tudi z vidika ohranjanja obdelane krajine, da se ta ne zarašča … Imate pri tem dovolj spodbude in podpore?
Obdelovati zemlje na hribovitih in gorskih površinah ni enostavno. Na ravnini lahko z enostavnim in cenovno ugodnim traktorjem narediš ogromno, na hribih pa je tehnika, če hočemo z njo dobro delati, vsaj enkrat do trikrat dražja. Poleg tega potrebuješ veliko več časa, da takšne površine obdelaš, o nevarnostih boljše, da ne govorimo, saj vemo, koliko je smrtnih žrtev, ko se prevrnejo z balirkami in cisternami. Zato se mi zdi zelo pomembno, da v hribovitih predelih spodbujamo pašno živinorejo, da se malo manj strme površine pokosi in krmo shrani za zimo, prav za take površine pa so namenjeni tudi vinogradi. Vidimo sicer, da so se najbolj ekstremne vinogradniške površine praktično že skoraj povsem zarasle, ker cena grozdja ne upraviči te pridelave. Stroji za hude strmine namreč stanejo po sto tisoč evrov in več, zato tega že resen vinogradnik ne zmore, kaj šele manjši.

Tukaj so zelo pomembna okoljska plačila, ki so bila v začetku imenovana izravnalna, saj smo se kot družba odločili, da bo hrana poceni in to tudi je. Ta plačila so počasi postala vajeti, s katerimi birokracija drži in usmerja kmetijstvo. Ne zdi se mi prav, da se to dojema kot nadstandard, sploh na hribovitih območjih je plačilo za OMD (območja z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami) zelo upravičeno in po mojem mnenju prenizko, ker ne dosega izravnave, kar je v hribih večji strošek.

V vaši hiši živijo skupaj tri generacije, poleg vas in žene še vaši starši ter vajinih šest otrok. Kako funkcionirate kot tako razširjena, večgeneracijska družina?
Kolikor več nas je, toliko več odnosov to pomeni. Lahko rečem, da zelo dobro sobivamo, je pa res, da ima vsaka generacija svoje potrebe. Poskušamo se pogovarjati in usklajevati, seveda se tudi skregamo, kljub temu pa se mi to zdi ključna stvar za življenje. Današnja družba temelji predvsem na individualizmu, v ospredju sta 'jaz' in 'takoj'. Zato je ena ključnih stvari to, da otroci doživijo sobivanje, da morajo dobiti občutek, da je ob meni še nekdo, ki ima ravno tako pravico živeti in svoje potrebe. Dobiti morajo občutek, da so starejši v življenju že nekaj naredili za to, da je nam lepo, in smo mi dolžni poskrbeti zanje, ko ne zmorejo več. Kako bodo v družinah, kjer dva starša skrbita za enega otroka in se vse vrti okoli njega, otroku privzgojili empatijo za človeka v soseski, kaj šele kje drugje po svetu? Moji otroci so doživljali sobivanje s starejšim človekom že ob moji stari mami, ki je bila do smrti doma, in zato se mi zdi to dobra stvar.

Najlažje bi bilo, da bi šla midva po svoje, otroke pa postavila pred televizijo.

Šest otrok je v današnjih časih prava redkost, s kakšnimi odzivi se srečujete, ko se v javnosti pojavite vsi skupaj, so zgolj občudujoči ali tudi drugačni?
Pomembno se mi zdi, da če se odločiš za veliko družino, da si tudi odgovoren, saj to za sabo potegne tudi vzgojo krat šest. Moja žena je izreden pedagog in zato so otroci zelo uspešni na različnih področjih. Ker so res vzorni, kamorkoli pridemo, nikoli nisem imel občutka, da bi nas kdo gledal s prezirom. Drugače je, če imaš otroke na ulici, če jih vzgaja televizija … Pri nas je televizija le takrat, ko se dogovorimo, telefone dobijo šele v 9. razredu, pa še takrat niso dovolj zreli zanje. Če otrokom ne daš televizije, telefona in podobnih mašil, jim moraš dati sebe in to zahteva od starša mnogo več. Marsikdo ni pripravljen tega dati pri enem otroku, raje skrbi le zase. Pri nas morajo otroci tudi pomagati v vinogradu, ampak si znamo vzeti tudi čas zase in gremo skupaj na izlete, kopanje itd. Najlažje bi bilo, da bi šla midva po svoje, otroke pa postavila pred televizijo. Seveda so 'špice', ko ne moremo skoraj nikamor, so pa obdobja v letu, ko se stvari umirijo in si lahko vzamemo čas. Smo tudi člani Aninega sklada, ki združuje velike družine, in se dobivamo večkrat letno. Po drugi strani pa moram poudariti: če mi ne bomo imeli otrok, je vse brezveze. Neizmerno rad delam to, kar delam, ampak zame je ključna stvar moja družina.

Peter Pavlovič

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 23. julija 2026.

#povezujemoposavje