Luka Volovec: Biti podjetnik je bolj priučeno kot prirojeno

Za 31-letnega Luko Volovca lahko rečemo, da je pri teh letih že zelo uspešen mladi podjetnik, saj s svojim podjetjem Dekrypt d.o.o. pušča pomembne sledi tako na področju kriptovalut in tehnologije kot tudi v lokalnem okolju. Z nakupom in prenovo 100 let starega objekta v središču Brežic je poskrbel, da le-ta znova postaja del mestnega utripa.

Po dveletni delovni izkušnji v Nemčiji ste se vrnili domov in tukaj začeli svojo samostojno podjetniško pot, pri čemer ste že imeli nekaj podjetniških izkušenj od prej, saj prihajate iz podjetniške družine. Kdaj se je zgodil tisti ’klik’ v glavi in kaj je botrovalo temu, da ste se odločili, da boste svojo kariero vseeno raje ustvarili tukaj pri nas, čeprav bi verjetno lahko ostali tudi v tujini?
Res je, pomagal sem že v našem družinskem podjetju in delal tudi na enem projektu v povezavi s kriptovalutami. Po treh letnikih ekonomskega faksa sem šel najprej za devet mesecev v Freiburg na tečaj nemščine. V tem času se je pojavila priložnost, da bi šel delat v Frankfurt za drugo največjo privatno banko v Nemčiji, in sem jo seveda zgrabil z obema rokama. Za to se lahko zahvalim tudi moji sestri, ki je delala na Evropski centralni banki. Bil sem zaposlen kot ekspert za kriptovalute in menedžer portfelja. To je bilo na začetku leta 2020, tik preden se je potem življenje zaradi korone ustavilo, tako da sem bil v dveh letih dela prav na banki mogoče en mesec, ostalo sem vse delal na daljavo. Idejo, da bi šel na svoje in ustanovil podjetje, sem dobil že med delom v Nemčiji, kjer so mi še podrobneje razložili določeno področje tehnologije, a ker tam nisem imel možnosti, da bi sam delal na razvoju in programiral, sem se odločil ustanoviti podjetje doma.

Ustanovili ste torej podjetje Dekrypt. Že samo ime pove, da je vaša dejavnost povezana tudi s kriptovalutami. S čim se pravzaprav ukvarjate in kaj je vaš ciljni trg?
Podjetje sem uradno ustanovil že leta 2021, ko sem bil še v Nemčiji, ko pa sem leta 2022 prišel spet domov, sem se mu lahko povsem posvetil. Že prej sem delal na skupnih projektih s področja kriptografije, naše podjetje pa se ukvarja predvsem s programiranjem. Razvijamo različne spletne platforme in pametne pogodbe, se pravi kode, s katerimi lahko ustvarjaš razne projekte, ki temeljijo na ’blockchainih’. Po domače povedano, kot da bi razvijali klasične aplikacije, npr. na programih za finančno računovodstvo, materialno evidenco itd. To niso kode, ki so na tvojem računalniku, ampak na takšnem mestu, da imajo vsi dostop do njih. Po naročilu različnih strank iz celega sveta torej razvijamo aplikacije, ki počnejo tisto, kar stranke želijo. Poleg programiranja smo se v zadnjem času lotili tudi področja investicij. Nikoli nisem želel imeti premoženja podjetja izključno v kriptovalutah, zato se je dejavnost razširila tudi na nakupe zemljišč.

Kako je sploh biti mlad podjetnik v Sloveniji? Menite, da se v Posavju polaga dovolj pozornosti podjetništvu in imajo mladi možnosti za uresničevanje idej?
Moram povedati, da je moja pot malo drugačna, kot bi jo verjetno imel kak drug podjetnik. Začel sem namreč že v tujini kot mlad podjetnik v kriptosvetu, poleg tega je bilo moje delo vedno možno opravljati tudi na daljavo. Na začetku moje poti nisem bil toliko v stiku z lokalno skupnostjo, moje sodelovanje je bilo sprva predvsem globalno, saj sem delal z ljudmi od vsepovsod. Ko pa sem se začel ukvarjati z investicijami, konkretno z objektom v Brežicah, je bila to čisto drugačna zgodba, saj je bilo naenkrat več stikov z ljudmi, bilo je več organizacije, koordinacije pri obnovi objekta, kar mi je dalo veliko novih izkušenj, ki jih doslej nisem imel.

Na začetku je bila tudi dilema, ali bi podjetje odprl v Nemčiji ali celo v Franciji, od koder prihaja moje dekle, in sem lahko vse tri države primerjal. Ugotovil sem, da je bilo definitivno najlažje začeti ravno v Sloveniji, ker je pri nas dokaj primerno okolje, da lahko to narediš. Najlažje mi je bilo seveda v Brežicah, kjer smo že imeli družinsko podjetje in sem lahko očeta vprašal za nasvet, tako da sem nekaj tistih začetnih korakov pred ustanovitvijo podjetja lahko kar preskočil. Kar pa sem ugotovil v tem času in še posebej, ko se pogovarjam s prijatelji, ki bi tudi radi uresničili svojo poslovno idejo, jim je težko pridobiti določene informacije o vseh postopkih, davkih, kako naj izpeljejo, da bo vse prav itd. Ne rečem, da teh informacij ni, ampak je verjetno dostopnost do tega malo težja. Drugače pa se mi zdi, da imamo pri nas eno tako pozitivno okolje, da se lahko razvijejo poslovne ideje, seveda je treba imeti na začetku nek kapital, s katerim lahko to tudi narediš. Iskreno rečeno, iskati neko financiranje v Sloveniji je kar težko, kar lahko predstavlja oviro, zato sem imel v tem pogledu prednost, ker sem bil v tujini in smo lahko vire financiranja iskali tam, poleg tega kriptosvet deluje na čisto svoj način.

Se vam zdijo programi za mlade podjetnike, kot sta PONI in KK Posel, ter podjetniški inkubatorji pametni projekti?
Ti projekti se mi zdijo dobri, a kot že prej omenjeno, imam občutek, da kljub kar nekaj možnostim izbire za začetek poslovne ideje, marsikdaj ljudje ne znajo priti do pravih informacij ali se jim iz nekega razloga zdi težko oz. da jim ne bo uspelo. Sodelujemo z različnimi slovenskimi podjetji, ki razvijajo različne UI-platforme, pri čemer sem ugotovil, da je treba imeti nekoga, ki zna povezati podjetja s sredstvi za financiranje. To smo občutili tudi na lastni koži pri projektu obnove objekta sredi Brežic, ko bi pri menjavi oken lahko dobili povrnjena sredstva iz Eko sklada, pa smo za to izvedeli prepozno.

So podjetniki rojeni ali priučeni, kaj mislite?
Vprašanje je zelo zanimivo. V mojem primeru sem bil že od malega v stiku z družinskim podjetjem, tako da sem lahko iz prve roke vse videl in bil zraven, tako da se je moja podjetniška pot oblikovala že dosti prej. Verjamem, da je nekomu, ki tega nima in je bil za to prikrajšan, težko narediti prvi korak. Se mi pa zdi, da je treba imeti določeno željo, da si podjetnik, kar ne pomeni, da je to prirojeno, ampak moraš biti prepričan v to, kar želiš ustvariti, in te ne sme biti strah tudi kdaj kaj tvegati, da ti na koncu uspe. Tudi če ti neka stvar v prvo ne uspe, to še ne pomeni, da kar ’vržeš puško v koruzo’, ampak je res treba vztrajati, ker enkrat ti zagotovo bo uspelo. Imam tudi nekaj prijateljev, ki najprej niso razmišljali o tem, da bi bili podjetniki, niti ni bila to njihova največja želja, a so se tega naknadno priučili, sami razvili svoje ideje in zdaj uspešno stopajo po lastni poslovni poti.

Kakšni so po vašem mnenju ukrepi za gospodarstvo, ima država posluh za podjetništvo?
Zdi se mi, da je v naši državi gospodarsko okolje postavljeno tako, da se lahko razvijajo tudi manjša podjetja. Seveda lahko primerjaš s kakšno drugo državo in ugotoviš, da so pri nas obdavčitve visoke tako za pravne kot fizične osebe, a kljub temu lahko iz lastnih izkušenj povem, da pri nas ni tako slabo in niti ne bi ničesar spremenil. Naš sistem ni idealen, a vseeno deluje. Marsikaj, kar je nam dano, nekomu ni. Pri nas so določene specifike, ki so značilne samo za našo državo in jih je treba sprejeti. Namesto da se zaradi tega jeziš in kritiziraš, je boljše najti način, kako lahko s tem, kar ti je na razpolago, delaš. Marsikdaj me kar malo jezi to nezadovoljstvo proti državi – sploh ne rečem, ali je to upravičeno ali ne –, ampak ko ugotoviš, da je že neko podjetje težko upravljati, kako je potem šele v primeru države, ki ima nešteto mehanizmov in javnih ustanov, ki omogočajo, da sploh deluje ali posluje, če hočete. In si sploh ne znam predstavljati, kako težko je to vse skupaj urediti, da država deluje na najbolj optimalen način. Zato na to ne gledam z jezo oz. negativno, ampak na nekaj, kar se seveda dá še izboljšati.

Kako po vaše Posavje narediti še bolj privlačno, da bi mlade lahko zadržali tukaj?
Po svoje razumem mlade, ki odhajajo iz naše regije, ker iščejo v prvi vrsti zaposlitev, in če je le-ta v nekih uspešnih visokotehnoloških ali drugih podjetjih, kjer je tudi plača višja, je logično, da jih to vodi ven iz Posavja. Če niso podjetniški in nimajo neke izrecne želje po vrnitvi v domače kraje, je razumljivo, da ostanejo nekje drugje, ker je verjetno tudi kvaliteta življenja boljša. Če pa nekdo želi razviti neko svojo idejo, pa je velika verjetnost, da bo to storil v domačem okolju, kar je bil glavni razlog tudi v mojem primeru, poleg seveda družine, ki je tudi zelo pomemben faktor. Prav tako sem si tudi vedno želel razvijati lokalno okolje, ker mi je bilo tukaj vedno lepo odraščati. Morda je celo glavni razlog, da mladi odhajajo stran iz lokalnega okolja, ta, da je premalo neke primerne vsebine ali pa ponudbe zanje. Svoje pa vsekakor naredi tudi centralizacija, kar se med drugim pozna že pri tem, da gredo na študij v večja mesta in marsikdo potem tam tudi ostane.

Glede na to, da imate izkušnje tako z življenjem in delom v tujini, kje so največje podobnosti in razlike?
Največ časa sem preživel v Nemčiji, nekaj časa sem bil tudi v Franciji in pol leta tudi na Islandiji. Ugotovil sem, da je v Nemčiji nekoliko težje navezati prijateljske stike po delu, da bi, recimo, šel s kom potem po službi še na pijačo, kot je to pri nas. Ljudje so bolj zaprti, oddaljeni, pri nas so bolj odprti, lahko se z njimi povežeš, družiš. V Franciji, na primer, me je presenetilo to, da kljub temu da imajo tam menda celo 2,5-krat višje plače kot pri nas, ljudje delajo tako rekoč cel dan in nimajo pravega časa potem zase, za prostočasne aktivnosti, ne nazadnje tudi družino. Pri nas je ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem veliko bolj uravnoteženo in imamo načeloma po službi še dovolj časa za druge aktivnosti, lahko lažje vse to usklajujemo. Pri nas je torej tako poslovno kot drugo okolje veliko prijaznejše in je že samo zaradi tega želja po ustvarjanju, povezovanju, sodelovanju toliko večja. Všeč mi je tudi, da so v naših Brežicah dejansko vse storitve na dosegu roke, če pa želiš iti v pravo mesto, pa Zagreb in Ljubljana tudi nista daleč.

Kako to, da ste se odločili kupiti in prenoviti brežiško stavbo na samem vhodu v staro mestno jedro, kjer je pred natanko 100 leti brežiški trgovec Franc Lipej odprl veletrgovino, poznamo pa jo tudi kot nekdanjo ’Modo’, in ji spet vrniti življenje?
Iskal sem projekt, ki bi bil vezan na Brežice, in do te odločitve prišlo povsem spontano. Navezali smo stike z družino Berglez, ki je bila prej lastnica tega objekta. Le-ta je bil verjetno že zadnjih 20 let prazen, kar je bilo za tak zgodovinsko pomemben brežiški objekt po svoje res škoda. Na začetku, ko sem kupil to stavbo, seveda nisem še vedel, da bo danes v njej Fakulteta za turizem, predvsem smo se odločili investirati v njegovo obnovo. Bile so tudi neke ideje o hotelu in restavraciji v njem, na koncu pa smo se odločili, da bomo dali oglas na najbolj znano nepremičninsko spletno stran in bomo videli, kdo se bo odzval. In že takoj naslednji dan so klicali s fakultete za ogled in so bili navdušeni do te mere, da so že začeli razmišljati o tem, kako bi lahko te prostore uporabili za svoje študijske potrebe. In takrat se je obnova, katere glavnina je potekala v letu 2024, zares začela.

Na kaj ste bili najbolj pozorni pri sami prenovi? Ste morali kaj posebej upoštevati glede na lokacijo in zgodovino stavbe?
Stavba je zaščitena kot del mestnega jedra, tako da smo morali biti na določene zadeve bolj pozorni. Od družine Berglez smo uspeli pridobiti tudi fotografijo prvotnega videza stavbe in moram reči, da se je v teh desetletjih z določenimi posegi podoba tega objekta malo uničila. Moja želja je, da bi se vrnil k tisti prvi podobi, ko je bila stavba zelena, nad vhodnimi vrati in izložbami pa so bili loki, ki pa so jih s pregradami na žalost uničili in ni bilo možnosti, da bi jih postavili spet nazaj. Smo v stiku z Zavodom za kulturno dediščino, še posebej pri obnovi izložb, tudi pri oknih v prvem nadstropju smo izbrali takšna, da so zelo podobna lesenim, kot so bila včasih. Moja osebna želja je tudi, da bi se fasada naredila veliko lepša, kot je bila v tem vmesnem obdobju. Do 1. septembra letos bo tako narejena celotna fasada, tako da bo že samo zaradi tega objekt ob svoji stoletnici kar spremenjen.

V naslednjih dveh, treh letih načrtujemo zaključek vseh obnovitvenih del, saj moramo tudi zavoljo kredita dela v dokaj kratkem roku izpeljati do konca. V tem letu bo torej narejena fasada, radi bi tudi na novo prekrili streho. Ko bo objekt bruto površine cca 2000 m2 enkrat obnovljen, bomo videli, kakšna bo njegova namembnost. Zaenkrat je najemnik obnovljenih prostorov – gre za dva predprostora oz. avli, štiri večje in dve manjši predavalnici ter centralno stopnišče in vhod – fakulteta, ki ima željo, da bi se v naslednjih letih še razširili.

Kako sicer skozi oči domačina in podjetnika gledate na razvoj Brežic in občine?
Imamo kar nekaj razvite industrije, kot sta npr. Kovis in TPV Automotive, tako da imamo določen potencial, zagotovo je pomembna tudi bližina Zagreba, v Brežicah videvam tudi vse več Hrvatov. Imamo torej pogoje, da se še bolj razvijamo. Dejstvo je, da rabimo več lokalnih podjetnikov, ki bi omogočili še več ponudbe tako za nas, domačine kot tudi turiste, da bi tu ostajali. Po mojem mnenju gremo v pravo smer, kar še nekoliko pogrešam, je to, da nam manjka vsebine v samem središču mesta, saj se je skoraj vse zaprlo in posledično ni neke mase ljudi. Morda tudi to mlade na nek način odvrača oz. jih toliko ne privablja, da bi prihajali v Brežice, o čemer sva prej govorila. Mogoče se bo tudi z obnovami takšnih stavb, kot je ta na Trgu izgnancev, lahko kaj premaknilo še na bolje in se bodo ljudje začeli v večjem številu zbirati tudi v samem mestu. Ne nazadnje so v bivšem Nemškem domu še vedno prazni prostori bivše pošte, občina pa je lepo uredila območje Levstikove ulice v bližini.

Pri tem lahko še dodam, da ko se je ta naš projekt začel in smo začeli sodelovati s fakulteto, je bil zelo pozitiven odziv s strani lokalne skupnosti, kar je privedlo do tega, da smo že zdaj malo polepšali ta del Brežic in ga bomo tudi še v prihodnje. To nam daje potrditev, da je za ljudi in samo mesto ta projekt pomemben, in tudi stremimo k temu, da ga pripeljemo do konca.

V vašem podjetju veliko delate tudi z umetno inteligenco (UI), ki ima na človeka vedno večji vpliv. Kako se jo dá po vaše pametno uporabljati in kje tičijo največje pasti?
Dobro vprašanje, saj tudi osebno in z domačimi pogosto o tem razpravljamo. Ker sem odraščal v obdobju, ko UI še ni bilo in sem se z njo prvič srečal že kot odrasel, lahko rečem, da mi vsakodnevno toliko pomaga, da jo lahko označim kar za revolucijo. Namesto da porabim dva tedna, da naredim neko osnovo za program, mi lahko UI to naredi v eni uri, a seveda z mojimi navodili. Ker sem to že delal, imam to znanje, da znam dati prava navodila. Tisti, ki pa je UI izpostavljen že od vsega začetka, ne bo vedel pravega ozadja, kako je UI to naredila. Zato vidim to kot veliko nevarnost, še posebej v šolstvu, kjer bo imela velik vpliv, pa tudi pri generiranju slik in videov. Dejstvo je, da bo UI postala del našega vsakdana in se znajo zgoditi še velike spremembe.

Pri nemški banki ste delovali kot strokovnjak za kriptovalute. Se danes še vedno splača vlagati vanje in kakšno prihodnost napovedujete elektronskemu denarju?
Priložnosti za investicije v kriptovalute so še vedno, pričakujem, da bo ta trg tudi v prihodnosti še rasel, vendar ne bo šlo v take ekstreme kot prej, ko je lahko nekdo na podlagi tega na hitro obogatel. Takšnih evforij mislim, da ne bo več, kar je tudi prav. Kriptovalute bodo zagotovo alternativa tradicionalnim finančnim produktom. Kot največjo spremembo pa pričakujem regulacijo tega trga. Čez nekaj let bo plačevanje z bitcoini podobno, kot bi plačal s kartico. Vsekakor vidim v tem priložnost za izboljšave obstoječih procesov v finančnem sektorju.

S čim si zapolnjujete prosti čas, kaj vas še zanima?
Zelo rad potujem in obiščem kakšno državo, v kateri še nisem bil. Sicer pa rad igram igrice, saj prihajam iz te generacije, ki je bila veliko za računalnikom. Zelo rad se ukvarjam tudi s športom, dolgo časa sem igral tenis, hodim pa tudi v fitnes za sprostitev ter da delam na sebi in svojem zdravju. Prosti čas namenjam še sprehodom ali krajšim izletom po Sloveniji, večkrat pa greva z dekletom tudi k njenim v Francijo, kjer odkrivava tamkajšnje lepote.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 22. januarja 2026.

#povezujemoposavje