Mag. Marjana Majerič: Gospodarstvo mora biti partner, ne bankomat

Med našimi posavskimi rojaki in rojakinjami, ki so se uveljavili v širšem slovenskem prostoru, je tudi Bizeljanka Marjana Majerič (roj. Pinterič), za katero je pestra poklicna pot v gospodarstvu, ki jo je pripeljala do mesta izvršne direktorice za strateški razvoj in internacionalizacijo na Gospodarski zbornici Slovenije. V pogovoru smo se dotaknili tako njenega dela kot osebne zgodbe, s katero je neločljivo povezana s Posavjem.

Junija ste na podelitvi priznanj posavskim inovatorjem predstavili zanimivo družinsko zgodbo, povezano z gradom Rajhenburgom. Jo lahko ponovite in pojasnite, kako je vplivala na vašo življenjsko pot?
Res je – grad Rajhenburg pri Brestanici je zame veliko več kot zgodovinski simbol. Z njim je povezana življenjska zgodba moje družine po očetovi strani. Prav iz tega gradu so bili 11. novembra 1941 izgnani moja stara mama Jožefa – Pepca, moj stari oče Jože Pinterič in številne druge posavske družine. Takrat je bila stara mama noseča – v njenem trebuščku je bil moj oče Branko Pinterič, ki se je, v ironiji življenja, rodil 11. marca 1942 v taborišču Chemnitz v vzhodnem delu Nemčije. Imeli so srečo – delno zato, ker je bila moja stara mama svetlolasa, modrooka in je govorila nemško, predvsem pa zato, ker je bila izjemno pogumna, inteligentna in sočutna ženska. V taborišču je ob koncih tedna, ko je 'lagerführer' odhajal domov, vodstvo prepuščal kuharici. Tako je moja stara mama spoznala gospo Michau, ki je živela v bližnji vasi in je ostala sama s tremi majhnimi sinovi – Jordlom, Berblom in Pedom – saj je bil njen mož poslan na rusko fronto. Med mojo staro mamo in gospo Michau se je hitro spletla vez – dve ženski, ki sta v vojni našli skupni jezik v sočutju, delu in skrbi za otroke. Nekoč je moja stara mama opazila porcelanasto punčko, ki je stala na postelji gospe Michau. Njena oblekica je bila že povsem prašna in siva, zato je stara mama spletla novo, staro pa skrbno slekla, oprala, zlikala in zložila. Nič velikega – le tiha gesta pozornosti, lepote in topline sredi mrzlega časa. A prav ta gesta je odprla srce gospe Michau, ki je moji stari mami in družini Pinterič začela pomagati – z oblačili, hrano in skrito podporo.

Ko je prišlo do bombardiranja Dresdna, se je svet sesul. Moj stari oče je skupaj z gospodom Maluzom iz razbitih vozov sestavil enega delujočega, ujela sta podivjane konje – in tako se je začela dolga pot proti Češki. Tam so jih domačini sprejeli, jim dali nekaj hrane in dokumente, da so lahko nadaljevali pot proti domu. Peš so se odpravili proti Sloveniji – nazaj v Orešje na Bizeljskem, kjer so začeli znova, iz nič. Postavili so »blokhaus« – simbol novega začetka – in z delom, pogumom ter zaupanjem v dobro znova zgradili svoje življenje.

Nekaj časa po vrnitvi je iz Rdečega križa prispel velik paket. V njem je bila hrana, nekaj oblačil – in med njimi tudi volnena oblekica, ki jo je moja stara mama spletla za porcelanasto punčko gospe Michau. Takrat je vedela, od kod je paket. To je bil tisti tihi, ganljivi dokaz, da se srca dotaknejo tudi v najtemnejših časih – in da človečnost nikoli ne izgine. Ta zgodba me spremlja vse življenje. Spominja me, da se prave vrednote – pogum, sočutje, dostojanstvo – ne merijo v okoliščinah, ampak v dejanjih. Da tudi v času preizkušenj obstaja izbira: ostati človek. In to je dediščina, ki jo s hvaležnostjo nosim naprej.

Otroštvo ste preživeli v Orešju na Bizeljskem, kako se spominjate tega obdobja, imate tu še vedno sorodnike, znance, prijatelje …?
Otroštvo je bilo zame čudovito – delila sem ga s svojo 25 minut starejšo sestro dvojčico Tatjano, ki je bila moj svet. Ob nama sta bila starša, stara mama, sestra pokojnega starega očeta in naš zvesti spremljevalec, nemški ovčar Rex. Ne morem skrivati, da sem bila rojena v Münchnu v Nemčiji, odraščala pa sem razpeta med Orešjem na Bizeljskem in Münchnom. Obe okolji sem vedno čutila kot svoj dom. Na Bizeljsko me vežejo čudoviti spomini na sošolke in sošolce. Na župnišče na hribčku, kjer je po izročilu pesnik Anton Aškerc napisal znano pesem Koliko kapljic, toliko let. To je župnišče, kjer smo otroci dobivali vrednote in tudi napotke za življenje. To so bili srčni, pristni, igrivi pristopi, ki so nas povezovali v skupnost in ne razdvojevali v individualizem. Lani smo se sošolke in sošolci po dolgih letih spet srečali. Bila sem iskreno ganjena. Vsakega sem bila vesela. Žal nekaterih med nami ni več, a njihov duh in spomini ostajajo – v naših zgodbah, v srcih, v hvaležnosti, da smo skupaj preživeli tisti del življenja, ki te najbolj oblikuje – otroštvo.

Za vami je že pestra poklicna pot, od banke, investicijskega podjetja, Tehnološkega parka Ljubljana do Gospodarske zbornice Slovenije. Ko ste gostovali v Delovem podcastu Super moč, so vas označili za 'aktivno sooblikovalko slovenskega startupovskega in scaleupovskega ekosistema', s čim, menite, ste si zaslužili ta naziv?
Verjetno zato, ker sem bila v samih začetkih med tistimi, ki smo v Sloveniji postavljali temelje današnjega startupovskega in scaleupovskega ekosistema – v času, ko beseda 'startup' pri nas še skoraj ni obstajala. Magistrirala sem prav iz področja skladov tveganega kapitala, ki financirajo drzne, tehnološko prebojne podjeme. Takrat sem delovala v skladu tveganega kapitala, eden prvih v Sloveniji, ki je vlagal v inovativna podjetja z globalnim potencialom.

Prav iz teh izkušenj je izšla pobuda, da skupaj s prof. dr. Teo Petrin, mojo profesorico na Ekonomski fakulteti in takratno ministrico za gospodarstvo, začnemo pripravljati osnutek Zakon o skladih tveganega kapitala. Vzporedno sem bila med soustanovitelji Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja, kjer sem bila članica programskega sveta in pomagala pri vzpostavitvi prvih struktur podpore za mlada podjetja, ki so izhajala iz univerzitetnega miljeja. Z mag. Iztokom Lesjakom, ki je bil zaposlen na Inštitutu Jožef Štefan in ki je nato postal prvi direktor in 'motor' Tehnološkega parka Ljubljana, sva kmalu povezala ljubljanski Tehnološki park in mariborski univerzitetni inkubator Tovarna podjemov v skupno zgodbo. Tako je nastala tudi Iniciativa Start:up Slovenija, ki jo je kasneje na konferenci PODIM uradno podprl tudi takratni predsednik vlade dr. Miro Cerar. V okviru Tehnološkega parka Ljubljana in Združenja inkubatorjev ter tehnoloških parkov smo pripravili strateški dokument, ki je jasno opredelil poslanstvo podjetniških inkubatorjev, univerzitetnih inkubatorjev ter tehnoloških parkov. Vsi deležniki ekosistema smo tako razvili prodorne programe, ki so še danes aktualni.

Svoje znanje in izkušnje sem nadgrajevala tudi na mednarodni ravni. Dolga leta sem bila aktivna članica European Venture Capital Association (EVCA), kjer sem delovala tudi v uredniškem odboru. Bila sem članica Svetovnega združenja znanstvenih in tehnoloških parkov (IASP), mentorica startup podjetjem preko Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) ter soavtorica globalne pobude za večjo zastopanost žensk v vodstvih tehnoloških parkov. Za svoje delo sem prejela priznanje Women and Entrepreneurship Award, ki ga je ameriška vlada podelila 12 ženskam na svetu.

Danes na GZS to poslanstvo nadaljujem – skupaj s startup podjetji, investitorji in poslovnimi angeli smo ustanovili Sekcijo startup in scaleup podjetij, ki povezuje mlade podjetnike s tradicionalnim gospodarstvom in ustvarja prostor za sodelovanje, preboj in internacionalizacijo.

Na GZS ste zadolženi za strateški razvoj in internacionalizacijo, lahko malo bolj pojasnite, kaj to pomeni oz. kakšno je vaše delo?
Moje delo je predvsem povezovanje – ljudi, idej, gospodarstva in prihodnosti. Strateški razvoj in internacionalizacija nista le področji, temveč prostor, kjer se rojevajo nove smeri in akcijski načrti za slovensko gospodarstvo. Vsak dan se gibljem med podjetji, regijami, državnimi institucijami in evropskimi partnerji. Opazujem, poslušam, povezujem in usmerjam – tako da znanje in izkušnje, ki jih ima GZS, postanejo konkretne poti za podjetja. Naša naloga je, da iz strategij naredimo priložnosti in iz vizij merljive učinke. Moje delo pa je tudi strokovno raziskovalno in razvojno naravnano: usklajujem področja, kot so raziskave, inovacije, investicije, digitalizacija, kadri, trajnost in regionalni razvoj. Prav zaradi tega lahko GZS deluje kot most med politiko, gospodarstvom in znanostjo.

Prav v tem duhu smo v ponedeljek na Brdu pri Kranju lansirali nacionalno strategijo 'Made in Slovenia 2035' – vizijo prihodnosti slovenskega gospodarstva, ki temelji na znanju, trajnosti, inovacijah in globalni prepoznavnosti. To ni le dokument, ampak zaveza vseh nas, da Slovenijo razvijamo kot povezano, ustvarjalno in odprto gospodarstvo, ki zna združiti tradicijo in sodobnost. Strategija 'Made in Slovenia 2035' je pravzaprav manifest samozavestne, napredne in odgovorne Slovenije – gospodarstva, ki ne sledi trendom, ampak jih soustvarja, in naroda, ki svojo identiteto gradi na znanju, trajnosti in globalni odličnosti. Njena moč je v tem, da povezuje podjetja, institucije in regije v skupno zgodbo o uspehu, ki presega meje in povezuje generacije.

Kako GZS vzdržuje vpliv in relevantnost na terenu, lokalno? Je to danes, ko obstaja več različnih načinov povezovanja podjetij, zahtevejše ali lažje?
GZS ohranja vpliv tam, kjer šteje – na terenu, med podjetji, med ljudmi, kjer se ustvarja dodana vrednost. Naš sistem 13 regionalnih in 25 panožnih zbornic ni birokratska mreža, ampak živo gospodarsko tkivo Slovenije. Vsaka odločitev, pobuda ali strateška smer GZS izhaja iz podjetij – iz upravnih odborov, v katerih so zastopani mikro, mala, srednje velika, velika in tudi podjetja v tuji lasti. Na terenu smo prisotni preko izjemnih ekip naših regijskih zbornic, ki poznajo vsak kraj, vsako industrijo, vsako podjetje. Vodstvo GZS je redno prisotno na njihovih sejah in upravnih odborih – poslušamo, povezujemo, usmerjamo. To ni 'ljubljanski' sistem, to je slovenski ekosistem gospodarstva, v katerem so Posavci, Dolenjci, Zasavci, Štajerci, Belokranjci, Primorci, Goričani, Vipavci, Gorenjci, Korošci, Notranjci, Prekmurci in 'Ljubljančani' enako pomembni. Veliko ljudi misli, da je GZS del javnega sistema ali da je nek 'hibrid' državne agencije. Temu ni tako. Smo na trgu – prav tako kot vsako podjetje. Nismo del javnih financ, nismo priklopljeni na proračun. Tudi mi moramo na trgu zaslužiti, preživeti in dokazati svojo vrednost.

Včasih gospodarstveniki vprašajo: 'Kaj dobim za članarino?' In jaz odgovorim: 'Vse, kar ti in tvoje podjetje potrebujeta, da ne ostaneta sama.' Članarina za podjetje npr. z desetimi zaposlenimi znaša približno toliko kot ena dobra večerja za štiričlansko družino. Vendar pa je donosnost te 'investicije' res velika – ker s članstvom podjetje ne kupi le storitve, ampak vpliv, dostop in glas, ki šteje. Članstvo v GZS je ena najbolj premišljenih naložb, kar jih lahko podjetje naredi. Povrne se v informacijah, ki pridejo pravočasno; v razpisih, do katerih imaš dostop; v stikih, ki odprejo vrata na nove trge ali doma; v argumentiranih predlogih, ki jih GZS zagovarja v dialogu z državo in Evropo – tam, kjer posamezno podjetje nima ne časa ne moči, da bi bilo slišano.

In še nekaj – GZS je edini prostor, kjer se lahko podjetnik/gospodarstvenik pritoži strukturirano, argumentirano in z učinkom. Namesto da 'bentimo na družbenih omrežjih ali v lokalih', lahko tu oblikujemo zahteve, predloge in pobude, ki dejansko pridejo na mizo odločevalcev. Mi ne posredujemo želja, mi oblikujemo rešitve za slovensko gospodarstvo.

Zato vabim podjetja, da stopijo korak naprej – ne zgolj kot opazovalci, temveč kot soustvarjalci. V Posavju se lahko kadar koli obrnejo na našega izjemnega, strokovnega in srčnega direktorja Posavske gospodarske zbornice Darka Goriška, ki s sodelavko pozna vsak utrip regije in razume, kaj podjetja resnično potrebujejo. Ne čakajte, da vas pokliče on – pokličite ga vi. Bodite aktivni Posavci gospodarstva, ne pasivni opazovalci. Slovenija potrebuje ljudi, ki ne čakajo, da se nekaj zgodi – ampak tiste, ki to pomagajo narediti.

V Delovem podcastu ste izpostavili pomen gospodarstva za obstoj drugih podsistemov, od zdravstva in šolstva do kulture in športa. Se tega pri nas dovolj zavedamo ali na gospodarstvenike pogosto še vedno gledamo kot na 'kapitaliste' v negativnem pomenu besede?
Zavedanje se izboljšuje, a žal prepočasi – predvsem tam, kjer bi moralo biti najgloblje. Gospodarstvo ni nasprotje družbenih vrednot, temveč njihov temelj. Vsaka šola, vsaka bolnišnica, vsak športni klub in kulturni dogodek obstaja, ker nekdo v gospodarstvu ustvari vrednost, plača davke, prispevke in omogoči, da sistem deluje. V Sloveniji še vedno prepogosto slišimo stavek 'država bo dala'. A država ne ustvarja denarja – gospodarstvo ga. Država ga lahko le prerazporeja, kar je njena naloga, toda brez podjetij in zaposlenih, ki ustvarjajo novo vrednost, tega denarja preprosto ni. Zato bi želela, da v Sloveniji ponovno vzpostavimo spoštovanje do podjetnosti – ne kot do pohlepne tekmovalnosti, ampak kot do ustvarjalne sile, ki poganja razvoj, odpira delovna mesta in omogoča blaginjo. Ko gospodarstvenik tvega, v resnici tvega za vse nas. Ko podjetje uspe, od tega živijo celotni podsistemi – od zdravstva do kulture. Politika bi morala gospodarstvo videti kot partnerja, ne kot bankomat. Kot strateškega sogovornika, brez katerega ni razvoja. In družba bi morala razumeti, da je uspešno gospodarstvo pogoj za vse drugo: za kakovostno javno upravo, šolstvo, socialo in kulturo.

V Sloveniji še vedno prepogosto slišimo stavek 'država bo dala'. A država ne ustvarja denarja – gospodarstvo ga.

Ko Slovenci govorimo o sebi, radi poudarimo, da nas je čez stoletja ohranjala skrb za kulturo in jezik, zdaj smo ponosni predvsem na svoje športnike, redkeje pa izpostavljamo gospodarstvenike in podjetnike, ki so zagotovo prav tako prispevali k obstoju naroda. Je (bila) Slovenija tudi dežela podjetnih ljudi?
Absolutno. Slovenija je vedno bila in ostaja dežela podjetnih ljudi. Podjetnost je vtkana v naš DNK. Samo da se pri nas pogosto izraža drugače – tišje, skromneje, brez velikih besed, a z ogromnim učinkom. Če pogledamo v zgodovino, bomo videli, da so podjetniki in podjetnice v resnici sooblikovali slovensko identiteto. Že leta 1851 je bil ustanovljen prvi zametek Gospodarske zbornice Slovenije – z vizijo, da se gospodarstvo povezuje, izobražuje in postane nosilec razvoja. Ustanovitelji GZS so razumeli nekaj, kar se včasih danes pozablja: da brez podjetnosti ni napredka, brez gospodarstva pa ni družbene stabilnosti.

Podjetnost pri nas ni bila le ekonomska kategorija – bila je kulturni fenomen. Podjetniki niso bili 'kapitalisti', temveč graditelji – delali so zase, a vedno tudi za skupnost. In ne pozabimo podjetnic – vizionark, ki so prebijale stereotipe, ko svet še ni bil pripravljen nanje. Brez žensk, ki so imele pogum ustvarjati in voditi, slovensko gospodarstvo ne bi imelo svoje prave širine.

Ta duh podjetnosti živi še danes. Vidimo ga v nacionalnih in regionalnih nagradah za inovacije GZS, ki vsako leto razkrijejo najbolj prodorne ideje, ljudi in podjetja. Z vseh koncev Slovenije. Poleg tega ima GZS že 57 let tradicijo podeljevanja nagrade Gospodarske zbornice Slovenije – najvišjega priznanja gospodarstvu in posameznikom, ki s svojim delom, inovacijami in voditeljstvom zaznamujejo čas, v katerem živimo. Ko bomo kot narod podjetnost začeli dojemati kot vrednoto, tudi skozi članstvo v Gospodarski zbornici Slovenije, in ne kot tekmo – kot del naše kulturne identitete – bomo šele razumeli, zakaj je Slovenija res dežela podjetnih ljudi.

Večkrat ste sodelovali tudi na poslovnih in svetovalnih dogodkih v Posavju. Kakšen je vaš (v)pogled v posavsko gospodarstvo, ki ga seveda zaznamuje energetika? Kje vidite še neizkoriščene razvojne priložnosti naše regije?
Posavsko gospodarstvo ima izjemno zgodbo. To je regija, ki je bila vedno sinonim za zanesljivost, ustvarjalnost in izvozno moč. Njena gospodarska struktura temelji na močnih industrijskih stebrih – energetiki, kovinarstvu, strojništvu, logistiki in predelovalni industriji – in prav ti sektorji ji dajejo stabilnost ter dolgoročno perspektivo.

Energetika bo v prihodnjem desetletju še naprej pomemben razvojni motor, vendar v tem vidim priložnost za nekaj več: za razvoj celovitega energetskega in inovacijskega ekosistema, ki povezuje raziskave, digitalne tehnologije, nove materiale in zeleno transformacijo. Posavje ima vse pogoje, da postane demonstracijska regija za prehod v pametno, krožno in nizkoogljično gospodarstvo. Če bo regija znala povezati industrijo z raziskovalnimi in izobraževalnimi institucijami, lahko prav tukaj nastane eden prvih slovenskih regijskih laboratorijev za zeleno industrijo in prehod v čisto energijo. Velik potencial vidim tudi v turizmu in kulinariki, ki lahko postaneta dopolnilni gospodarski sili regije. Posavje ima torej vse: energijo, lego, tradicijo, znanje in ljudi. Če povežemo industrijo, turizem, inovacije in skupno regijsko vizijo, bo Posavje tudi v prihodnje ena od tistih regij, kjer se jasno vidi, da slovensko gospodarstvo raste od spodaj navzgor – iz ljudi, iz podjetij, iz skupnosti.

Posavje ima vse pogoje, da postane demonstracijska regija za prehod v pametno, krožno in nizkoogljično gospodarstvo.​

Vaš kraj otroštva Bizeljsko slovi predvsem kot vinorodni okoliš, mnogi menijo, da je povsem primerljivo z Goriškimi brdi, a žal ne tako prepoznavno. Kaj bi svetovali tukajšnjim tako vinogradnikom, gostincem kot podpornim organizacijam?
Bizeljsko ima vse, kar imajo najbolj znane vinske regije sveta – samo prepoznati moramo svojo edinstvenost. Tu je neverjetna kombinacija naravne lepote, vinogradniške tradicije, repnic, iskrenih ljudi in neokrnjene mirnosti, ki jo drugje pogosto iščejo, a redko najdejo. Če pogledamo, kako so to uspeli v podobnih regijah, kot so na primer Južna Tirolska, portugalska dolina Douro ali francoska Champagne, vidimo, da je ključ v povezovanju. V tem, da celotna regija nastopa kot ena zgodba, z enim imenom, enim podpisom, enim občutkom. Bizeljsko bi lahko svet prepoznal kot regijo penečih vin in repnic, kot destinacijo, kjer se prepletata vino in čas – kjer ima vsaka kapljica svojo zgodbo.

Zato bi si želela, da bi se vinogradniki, gostinci in podporniki povezali v skupno blagovno znamko, ki bi nosila duh Bizeljskega – iskrenost, domačnost in eleganco. To bi lahko bila zgodba trajnosti, naravnih vin, lokalne kulinarike in doživetij v objemu repnic. Turisti danes iščejo pristnost, stik z ljudmi, občutek 'resničnega kraja' – in prav to Bizeljsko ima. Ko bodo vsi, ki tukaj živijo in ustvarjajo, nastopili enotno, bo Bizeljsko zažarelo tako, kot si zasluži – ne le kot vinorodna pokrajina, ampak kot krajišče srca, miru in navdiha.

Prebral sem, da znanje črpate tudi iz številnih potovanj in kultur, zakaj vam je to tako pomembno?
Zame potovanja niso oddih, so način življenja, razumevanja sveta, ljudi, sebe. Ko potujem, se vedno znova spomnim, da obstaja neskončno načinov, kako živeti, delati, verjeti in ljubiti. Vse kulture, vsi jeziki, vse vere – v svojem bistvu nosijo isto hrepenenje: po miru, dostojanstvu, ljubezni, povezanosti in lepoti ustvarjanja.

Morda je tudi zato zame svoboda nekaj svetega. Moj oče se je rodil v taborišču. Moja stara mama, stari oče, njegova sestra in Posavci so šli skozi tisti pekel, kjer se je človečnost izgubila v temi. V meni je ostal spomin, ki ga nosi kri – spomin, da nič, kar imamo danes, ni samoumevno. Da mir, svoboda in človeško dostojanstvo niso darila, ampak odgovornost. Ko gledam svet danes, čutim isto tesnobo, kot so jo morali čutili oni – takrat, ko se je zdelo, da razum popušča pred strahom. Danes smo spet priča temu, da svoboda ni več nekaj, kar se spoštuje, ampak nekaj, kar se meri, pogojuje in deli. Človek človeku spet postaja tujec. In ego je ušel z vajeti. A prav zato verjamem, da je odgovornost vsakega posameznika, še posebej tistih, ki imamo priložnost vplivati, da v svet vnašamo več svetlobe, več znanja in več sočutja – ne kot opazovalci, ampak kot soustvarjalci prihodnosti.

Sem Slovenka, Evropejka, a v sebi sem predvsem državljanka sveta. Tega planeta, ki nas vse hrani, povezuje in preizkuša. Želim si, da bi ga ohranili modrega in zelenega. Zato moja potovanja niso le premiki po zemljevidu, temveč premiki v zavesti človeštva. So tisti tihi mostovi, po katerih hodijo razumevanje, spoštovanje in mir. Ko stopim v tuj svet, ne nosim s seboj le 'prtljage', ampak del Slovenije – majhne po meri, a velike po duhu. In povsod, kamor grem, želim pustiti sporočilo, da je Slovenija majhna država z velikim srcem – prostor, kjer se znanje, ustvarjalnost in človečnost srečajo v enotnem utripu.

Peter Pavlovič

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 23. oktobra 2025.

#povezujemoposavje