Martin Novšak, generalni direktor GEN energije: Želim si realen pogled na energetske potrebe

50. obletnica sporazuma o gradnji nuklearne elektrarne v naši nekdanji državi (27. 10. 1970) je priložnost, da smo k besedi povabili Martina Novšaka, prvega moža GEN energije, krovne družbe Skupine GEN, pod okriljem katere deluje tudi omenjena elektrarna. Novšak, ki velja za velikega poznavalca slovenskega elektroenergetskega sistema, je aprila letos dobil nov štiriletni mandat na čelu GEN energije, ki jo sicer vodi že od leta 2005.

Hudo pomanjkanje energetskih virov v 60. letih 20. stoletja je bilo razlog, ki sta ga najbolj občutili prav najbolj razviti republiki, je botrovalo odločitvi za gradnjo jedrskih elektrarn v nekdanji državi. Kako vidite tedanje razmere v primerjavi s sedanjimi, ko tudi poteka razprava o novih investicijah v energetiko. Kolikšen pomen pripisujete tedanji odločitvi politike za povsem novo tehnologijo?
 
Slovenija je imela takrat močno gospodarsko rast in se je močno razvijala. S ciljem odpiranja novih delovnih mest so rasla nova podjetja in s tem novi porabniki električne energije, zato je bilo povpraševanje po njej tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, torej v najbolj razvijajočem se delu Jugoslavije, veliko. Ni bilo veliko daljnovodnih povezav in tudi v širši regiji je primanjkovalo električne energije, saj je bilo vsepovsod gospodarstvo v vzponu. Slovenija in Hrvaška nista imeli drugih možnosti, kot da do konca izkoristita nekaj hidropotenciala in zgradita nekaj termoobjektov, vendar so se že takrat ozirali k jedrski tehnologiji, ki se je močno razvijala po celem svetu. Republiki sta se dolgoročno orientirali v izgradnjo jedrske elektrarne, močan pobudnik tega pa je bila takratna, zelo dinamična in dolgoročno usmerjena Kavčičeva vlada. To je prineslo temelj gospodarskega delovanja Slovenije, ki stoji še danes. Verjamem, da je bila tehnologija jedrskih elektrarn že takrat dobro izpopolnjena, kar se kaže tudi v tem, da naša jedrska elektrarna obratuje dobro, dolgoročno in varno.
 
Današnje razumevanje strateških temeljev delovanja družbe je žal bistveno manj realno, izvira pa iz spremenjenih vrednot in občutka izobilja – danes pogosto ravnamo, kot da imamo neskončne možnosti in je vse to obilje samoumevno, večno. Včasih se zdi, da gre pri tem za nekakšne novodobne religije in verovanja.
 
Jedrska tehnologija je bila takrat za marsikoga popolna neznanka. Kako vidite znanje današnjega prebivalstva o tej tehnologiji pridobivanja elektrike?
 
Pravzaprav niti ni bila popolna neznanka, imeli smo vrsto strokovnjakov, ki so bili šolani po svetu oz. v državah, kjer se je močno razvijala jedrska tehnologija. Tudi velik del znanosti je kar dobro razumel to tehnologijo, seveda pa ni bilo praktičnih izkušenj z njenim delovanjem. Skozi čas se je to znanje bistveno povečalo, izboljševalo in dopolnjevalo. Danes imamo, lahko rečem, zavidljiv nivo tega znanja in izkušenj, ki zagotavlja visoko varnost in zanesljivost obratovanja te elektrarne po konkurenčni ceni. Tudi prebivalstvo, zlasti mladi v srednjih šolah, so takrat, v 70. letih, dobivali morda več znanja o jedrski tehnologiji kot danes. V zadnjih desetletjih, predvsem po osamosvojitvi, nismo dali dovolj pozornosti osnovnemu znanju o jedrski tehnologiji, čeprav pridobivamo 40 % električne energije na ta način. V GEN si kljub temu s pomočjo partnerjev prizadevamo dvigniti energetsko pismenost in razumevanje te tehnologije, npr. preko Sveta energije, vendar brez prave politične in šolske orientacije ne bo dovolj učinka.
 
Torej menite, da je tega znanja v splošni populaciji še vedno premalo?
 
V splošni populaciji je čedalje manj tehničnega znanja, v osnovnih in srednjih šolah se čedalje manj uči o tehniki in tehnologiji, kaj šele konkretno o jedrski tehnologiji. To povzroča veliko pomanjkanje tega znanja pri mlajših generacijah.
 
Koliko je za pozitivno odločitev za novogradnjo pomembno razpoloženje v lokalni skupnosti, ki bo verjetno tudi tokrat soodločala o novem reaktorju?
 
Govorimo seveda o novi elektrarni, ne o reaktorju. Seveda je podpora lokalne skupnosti ključna za sprejemljivo umestitev nove jedrske elektrarne. Temu dajemo v naši skupini veliko pozornost, ne nazadnje imamo v Posavju tako sedež družbe kot ključne kadre. Ta bližina in povezava z lokalnim okoljem je pomemben temelj medsebojnega zaupanja med prebivalstvom in energetiko. Drugi, mogoče še bolj pomemben dejavnik, pa je povezan s tem, da energetika, zlasti jedrska elektrarna, prinaša delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, delo za vrsto podjetij v servisnih dejavnostih tako na lokalnem, slovenskem in mednarodnem nivoju. Dejansko govorimo o delovnih mestih, ki lahko bistveno prispevajo k standardu življenja lokalnega prebivalstva. To se je v praksi pokazalo kot zelo pomembno in podjetniške priložnosti na tem področju se še vedno krepijo.
 
Ali in v kateri fazi v okviru svojih načrtov predvidevate lokalno javnost podrobneje seznaniti z načrti o novi jedrski elektrarni?
 
Splošne podatke preko Sveta energije in naših informativnih dejavnosti že podajamo, v procesu umeščanja v prostor pa bomo seveda še aktivneje seznanjali lokalno skupnost z našimi načrti, to je še pred nami. Proces umeščanja v prostor se še ni začel. Mi si želimo, da bi se to začelo čim prej. Država ima namero, da bo začela s temi postopki, najprej z energetskim dovoljenjem, nato pa z umeščanjem v prostor.
 
Naš komentator je po ob blejskem srečanju z ameriškim sekretarjem Pompeom in izjavah naših ministrov, problematiziral možnost, da bi ameriška firma  Westinghouse dobavila novi reaktor. Kakšne so dejanske možnosti za kaj takega in koliko možnosti dajete sploh zahodnim dobaviteljem v primerjavi s Kitajci, Korejci in Rusi?
 
Komentarji so seveda različni in tudi spodbujeni z različnimi interesi. Gre za strateške interese držav dobaviteljic, naše strateške interese pri takšnih investicijah in seveda dolgoročne »poroke« z dobaviteljem. Westinghouse je še vedno eden ključnih dobaviteljev jedrskega dela elektrarn. Poleg štirih enot, zgrajenih na Kitajskem, ki vse dobro in uspešno obratujejo, gradijo tudi dve enoti v ZDA, prva bo konec leta že začela obratovati. Praktično vse nove jedrske elektrarne, po svetu se jih gradi več kot 50, pravzaprav temeljijo na Westinghousovi tehnologiji, ne glede na to, da so seveda z manjšimi spremembami, močmi in dizajnom. Ta tehnologija ni imela nobenih incidentov, kljub temu da na njej temelji največ elektrarn po svetu. So pa na Kitajskem na podlagi Westinhousovih elektrarn razvili kar dva dobavitelja, ki sta sposobna graditi jedrske elektrarne na Kitajskem, kjer jih obratuje že 48, gradijo pa tudi v tujini. Tudi Rusi so vseskozi aktivni s svojim dizajnom tako doma kot po svetu, doma in v tujini gradijo tudi Korejci, vse na tehnologiji, podobni Westinghousovi. Seveda pa je dobavna veriga komponent za jedrske elektrarne danes globalna, v izdelavo komponent so vključene vse večje države. Ne nazadnje Rusi v svoje elektrarne vgrajujejo turbine iz Francije, na Kitajskem vgrajujejo sekundarne dele z Japonske, tako da je ta veriga res globalna.
 
Vse kaže, da je tudi Hrvaška zainteresirana za sodelovanje pri novi investiciji. Dosedanje izkušnje s sosedi niso bile vedno najboljše – vse kaže, da bomo njihov del odpadkov še dolgo imeli na dvorišču NEK. Kako ocenjujete možnosti sodelovanja in kdo od tujih soinvestitorjev kaže največ interesa?
 
Ne glede na določena mnenja, ki največkrat služijo potrebam dnevne politike, ocenjujem sodelovanje s Hrvaško elektroprivredo (HEP) kot pozitivno. Ne nazadnje nam je v teh desetletjih uspelo doseči, da ima NEK dobre pogoje za obratovanje. Poleg tega ocenjujem, da je sodelovanje Hrvaške v manjšem delu tudi v bodoče strateško dobro za Slovenijo, za razvoj jedrske tehnologije, uporabo znanja in servisnih storitev. Kar se tiče problema odpadkov, moramo vedeti, da je teh relativno malo, da sčasoma razpadejo v stabilne, neaktivne materiale, seveda pa bo treba v kratkem roku zagotoviti spoštovanje meddržavne pogodbe in v naslednjih letih poskrbeti za odpadke.
 
Torej ste naklonjeni nadaljevanju sodelovanja s Hrvaško.
 
Absolutno, dobro bi bilo tudi, da v sodelovanje vključimo tudi druge sosednje države, predvsem Italijo in Avstrijo, ker gre za strateško pomemben projekt in so vsi izkazali interes, da bi sodelovali pri njem.
 
Ponavadi ravno iz Avstrije prihaja največ nasprotovanja načrtom za drugo jedrsko elektrarno …
 
Pomembno je, kaj misli Slovenija in kaj je dobro za našo državo. Tudi energetski sistem Avstrije potrebuje takšno elektriko, tako da gre bolj za interese določenih politik, ne pa realne interese avstrijskega gospodarstva in energetike.
 
V NEK že nekaj časa prihaja do menjave generacij. Vemo, da je splošni nivo izobrazbe precej padel, kakšen 'material' in od kod največ dobivate za potrebe elektrarne in tudi same GEN energije?
 
Ne glede na to, da se je v zadnjih desetletjih manj ljudi odločalo za študij naravoslovnih ved, nivo izobrazbe, predvsem tehnične, v NEK vseskozi narašča, tudi z menjavo generacij. V NEK imajo svoj utečen program selekcije, vzgoje, usposabljanja in uvajanja kadrov, s katerimi nadomeščajo tiste, ki se upokojujejo. Skupno znanje in izkušenost tako rasteta. Večino kadra v GEN pa pridobimo iz NEK in drugih naših družb, ker zahtevamo določene izkušnje v realnih elektrarnah, da lahko upravljamo naš center vodenja in investicije. Zanimanje za delo v NEK in v Skupini GEN je veliko, na vsak razpis se javi veliko kandidatov, saj mladim nudimo dobro perspektivo za karierni razvoj.
 
Pri načrtovanju nove investicije je pomembna cena elektrike iz posameznega vira. Pogosto slišimo, da je cena kWh elektrike iz NEK konkurenčna, vendar pa najbrž prave cene ni mogoče določiti, dokler ne vemo, kolikšni bodo stroški odlaganja NSRAO, izrabljenega goriva in dekomisije, kajne?
 
To trdijo predvsem tisti, ki ne razumejo, da imamo za razliko od drugih tehnologij ravno pri jedrski tehnologiji izdelane programe razgradnje in ravnanja z odpadki. Ti so tudi finančno ovrednoteni in za te potrebe se zbirajo sredstva v posebnih skladih. Danes je za razgradnjo NEK zbranih že preko 600 milijonov evrov, kar je zajetna vsota denarja, ki v veliki meri že pokriva stroške v zvezi z razgradnjo. Ravno tako lahko rečemo, da je v svetu kar nekaj primerov dobro izvedenih razgradenj jedrskih elektrarn znotraj teh finančnih okvirjev. Da je cena elektrike iz jedrske elektrarne konkurenčna na trgu, pa je dejstvo. Ta cena zagotavlja, da imamo v Sloveniji lahko skoraj pol nižjo ceno elektrike kot npr. v Nemčiji, to pa posledično pomeni konkurenčno gospodarstvo in višji standard življenja prebivalstva, omogoča pa tudi dostopnost električne energije socialno šibkim, vse to ob minimalni porabi prostora, praktično brez izpustov toplogrednih plinov in s pravzaprav zelo malo odpadki.
 
Pandemija oz. covid kriza vpliva na vsa področja našega življenja in dela, tudi na energetiko. Kakšen je ta vpliv na porabo električne energije?
 
Pandemija je izrazito pokazala, kako pomembna je samooskrbnost in zanesljiva oskrba s strateškimi dobrinami, kot so hrana, voda in energija, zlasti električna. V današnjih razmerah si enostavno ne moremo privoščiti težav z oskrbo oz. stabilnostjo omrežja. Seveda je jedrska energija v mešanici ostalih virov temelj, ki to zagotavlja.

Pandemija ima dva močna vpliva. Prvi je na upad gospodarstva in s tem na odjem energije. Ta je po padcu v aprilu začel ponovno rasti, toda danes še vedno opažamo 5–10 % nižji odjem v gospodarstvu. Po drugi strani  je gospodinjski odjem, ki predstavlja komaj četrtino porabe, v času, ko je bilo več dela od doma, porasel za nekaj odstotkov. Določene panoge, denimo gostinstvo in hotelirstvo, pa so v času zaprtja dejavnosti porabile komaj desetino običajnih količin električne energije. Računamo, da bomo kljub zmanjšani porabi do konca leta še vedno uvozili 5–10 % električne energije, običajno smo je sicer uvozili 10–15 %. Torej moramo poskrbeti, da tudi v takšnih razmerah pokrijemo vse svoje potrebe po energiji.
 
Se je v tem času trg z električno energijo morda izkazal za manj zanesljivega?
 
Prepričani smo predvsem, da je treba v vsakem primeru v letnem povprečju zagotoviti 100-odstotno samooskrbo, saj v določenih urah in tednih prihaja do velikih nihanj pri porabi, zato je potrebna izmenjava energije s širšim trgom. Pri vseh strateških dokumentih poudarjamo, da je 85-odstotna samozadostnost premajhna in dolgoročno tvegana za vsako državo, ki želi tudi v prihodnje imeti visok standard življenja.
 
Pandemija naj bi bila tudi povod za razpravo o temeljnih energetskih vprašanjih in tehnologijah, predvsem o energetskem prehodu in razogljičenju… Gre po vašem mnenju ta razprava v pravo smer?
 
Želim si predvsem, da bi čas pandemije izkoristili bolj v smislu realnega pogleda na energetske potrebe in možnosti, pa se še vedno soočamo z abstraktnimi pogledi, ki temeljijo na ideji o družbi blaginje in izobilja. Na žalost v tej razpravi ni veliko bolje v Nemčiji kot vodilni članici Evropske unije. Danes se tako Nemčija kot Kalifornija, ki sta v ospredje izrazito postavili sonce in veter, soočata z velikimi problemi zanesljive oskrbe in visokimi cenami električne energije. Lahko povem, da smo v preteklih tednih z vsemi našimi plinskimi agregati v Brestanici in hidroagregati delovali za potrebe Nemčije. Vsekakor bo treba naše strategije postaviti na realnih možnostih zagotavljanja strateške zanesljivosti delovanja energetskega sistema, seveda tudi minimalne porabe prostora, nizke ogljičnosti, okoljske vzdržnosti, pri tem pa upoštevati preizkušene tehnologije in ne nazadnje tudi njihovo cenovno konkurenčnost in socialno vzdržnost. Pričakujem, da bomo v koronačasu nekoliko bolj realno pristopili k tem vprašanjem. Vidimo, da se to že dogaja v srednjeevropskih državah, v gonilnih silah, kot je Nemčija, pa žal še ne.
 
Peter Pavlovič
 
Pogovor je bil objavljen na tematskih straneh ob 50-letnici dogovora o gradnji NEK v zadnji številki Posavskega obzornika.

#povezujemoposavje