Mihael Radanovič: Če ne znaš nekaj narediti v praksi, ti genialnost nič ne pomaga

Na čelu Avtohiše Radanovič iz Brežic je že četrta generacija družine oz. poimensko že peta, saj je pri Radanovičevih že kar tradicija, da imajo v vsaki generaciji Mihaela. Pri 33 letih funkcijo direktorja že opravlja Mihael V., diplomirani inženir strojništva, ki je odrasel v podjetniški družini. Povabili smo ga k pogovoru tudi z željo pokazati, kakšen pogled na podjetništvo ima mlada generacija, ki se mora, tako kot so se njeni predniki že desetletja nazaj, soočati s svojimi izzivi današnjega sveta.

Lani ste v vaši hiši obeležili sto let delovanja družinskega podjetja Radanovič. Vaša zgodba je zagotovo zgodba o uspehu pa tudi zgodba o družinskem podjetju. Kako se je vse skupaj začelo in razvijalo? Takrat seveda še ni bilo avtomobilov, kot jih poznamo danes ...
Najprej moram omeniti, da sem v naši družini že peti Mihael, saj ostajamo zvesti temu imenu. Mihael I. se še ni ukvarjal s podjetništvom, le-tega je začel njegov sin Mihael II., se pravi moj pradedek, ki je prišel v Brežice na lokacijo, kjer smo še danes, in je pri prejšnjem lastniku, ki je imel kovačijo, začel delati kot vajenec. Po odhodu lastnika v Ameriko je Mihael II. posest odkupil in se začel ukvarjati najprej bolj s finomehaniko, saj je popravljal puške, ure, Singerice in vse drugo, kar je bilo takrat aktualno. Ko so se začela pojavljati kolesa, jih je začel servisirati, ob pojavu avtomobilov, ko so jih veliki trgovci v Brežicah začeli dobivati, je bil po mojih informacijah prvi Brežičan, ki je na Dunaju naredil izpit za avto. Ker ni bilo mehanikov, se je začel ukvarjati tudi s to dejavnostjo in tako se je začela zgodba družine Radanovič z avtomobili. Velja omeniti še obdobje druge svetovne vojne, ko smo imeli kar srečo, če se lahko tako reče, ker je bila naša družina že na seznamu za izselitev, ampak so jo na koncu zadržali tukaj, ker so rabili nekoga, da bo popravljal vozila. Okoli leta 1960 je podjetje prevzel moj dedek Mihael III., ki je ob osamosvojitvi Slovenije odšel v pokoj, tako da ga je nasledil moj oče Mihael IV., ki je še danes vodja delavnice. Po letu 1991 smo opravili največ investicij, kar se tiče prostorov, med drugim smo odprli tudi salon in tako dokončno zagnali tudi prodajo vozil. Sicer pa sem sam v našem podjetju začel delati po končanem študiju na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani, kjer sem dokončal smer letalstvo, in kmalu prevzel funkcijo vodje servisa, od februarja lani pa sem po mamini upokojitvi tudi direktor podjetja.

Kakšen je pravzaprav recept za tak uspeh družinskega podjetja?
Po eni strani lahko rečem, da imamo v naši družini kar srečo, da smo se čisto vse generacije odločile, da nadaljujemo delo naših prednikov, po drugi pa nas k uspehu ženeta strast in veselje do avtomobilov ter predvsem, da uživamo v tem, kar delamo. Mogoče celo najbolj pomembno pa je, da si pri delu z ljudmi in odnosu do svojih strank predvsem iskren. In seveda se je pri poslovanju veliko lažje pogovarjati in dogovarjati z očetom in mamo, kot pa če prideš v neko podjetje, kjer se moraš podrediti nekomu, ki je nad tabo. Pa tudi avtomobilizem je takšna panoga, ki te prisili, da si ves čas malo v ospredju, ker se prve novosti po navadi zgodijo ravno v tej panogi.

Kako je bilo odraščati v družini s podjetniško miselnostjo? Si na razvoj kraja, gospodarstva gledal drugače kot sovrstniki?
Takrat se tega niti nisem prav zavedal, če pa zdaj pogledam nazaj, pa se mi zdi, da sem v času odraščanja bolj podzavestno pridobil neko širino razmišljanja, kako se svet vrti in podobno, ki jo dobiš v različnih interakcijah z ljudmi, ki jih imaš v družinskem podjetju tudi že kot otrok priložnost srečevati in spoznavati. Mogoče imam zato res malce drugačen pogled, a v srednji šoli in kasneje na fakulteti se nisem zaradi tega počutil nič bolj pametnega od vrstnikov. Starši so mi vedno pustili prosto pot pri odločanju in me niso nikoli silili, da bi moral za vsako ceno prevzeti podjetje. Tako da do konca šolanja resnici na ljubo sploh še nisem bil veliko vpet v naše podjetje, med poletnimi počitnicami sem recimo čistil avtomobile, to pa je bilo tudi bolj kot ne vse.

Mladim očitno manjka poguma za podjetništvo, skozi odgovore na naša medijska vprašanja izvemo, da se do konca fakultete iz Posavja redki spoznajo s konkretnim delom v gospodarstvu in prakso, saj da je v splošnih šolah tega malo. Kako gledaš na trenutni šolski sistem – kako bi ga morebiti ti spremenil?
Če pogledam skozi oči poslovodje oz. direktorja, bi rekel, da imamo zelo veliko izobraženega kadra, ki je teoretično podkovan, a mu primanjkuje prakse. Lahko si zelo dober matematik, ampak če ne znaš nekaj narediti v praksi, ti genialnost nič ne pomaga. V dobi digitalizacije se nam osnovna dela čedalje bolj izmikajo, a še zmeraj je treba znati ’šraufati’ ali kaj drugega. Zato bi bilo priporočljivo, da bi v sklopu srednje šole, tudi gimnazije, omogočili opravljanje prakse vsaj kak mesec, da bi dijaki dobili ta občutek, kako je delati v nekem podjetju. Na podlagi tega bi lahko že takoj dobili drugačen pogled na to in bi se tudi lažje odločali o nadaljevanju šolanja ter kaj si v življenju želijo početi. Predvsem je treba mladim pomagati, da bodo vedeli, kaj želijo delati. Včasih je bilo to drugače, saj si po šolanju vedel, da boš šel delat in si lahko takoj videl, ali te nekaj veseli ali ne, in si našel primerno delo zase. Zato je kakršna koli praksa zelo zaželena, pozdravljam tudi ponovno vpeljavo sistema vajeništva, upam, da se bo to res uresničilo. Je pa res, da je danes veliko preveč informacij, da bi jih lahko vse vpeljali v šolski sistem, potrebovali bi namreč nekoga, ki ima veliko teoretičnega znanja, hkrati od njega pričakujemo tudi, da ima veliko praktičnega znanja, to pa po navadi pomeni toliko več časa, da bi usvojil in eno in drugo. V tem primeru je treba najti določeno uravnilovko. Sicer pa v naši panogi ni toliko težava v iskanju mehanikov kot to, da se mladi dejansko ne odločajo več toliko za ta in podobne poklice, ampak gredo raje naprej študirat. Čeprav se mi zdi, da se trend malo obrača, saj vsi šolani kadri težko dobijo službo, ker jih je enostavno preveč. Na drugi strani je primanjkljaj pri navadnih poklicih in menim, da lahko v dani situaciji nekdo s takšnim poklicem zasluži več kot pa nekdo z visoko izobrazbo, ki dela v neki pisarni, kar nima nobene veze s tem, za kar se je v resnici izšolal.

Kako je s praktičnim usposabljanjem v vaši servisni delavnici in izobraževanjem zaposlenih?
Po navadi vzamemo dva praktikanta na leto. Pri tem dobro sodelujemo s ŠC Krško-Sevnica, saj želimo dobiti čim boljši potencialni kader. Za prakso je zanimanje kar veliko, na splošno pa kadra na koncu zmanjka, saj se dijaki še naprej šolajo in se marsikdo znajde v drugih vodah. Naši zaposleni se morajo redno izobraževati, saj imajo danes avtomobili z neprestanim napredkom že toliko različnih značilnosti, o katerih je treba najprej vedeti, da se sploh lahko lotijo popravila.

Katere vrednote te vodijo pri vodenju podjetja in kaj najbolj ceniš pri zaposlenih?
Predvsem iskrenost, korektnost in realen pogled, da ne živiš v oblakih. Če si do ljudi iskren, mogoče kdaj izpadeš tudi naivno do nekoga, a na dolgi rok to pripelje do normalne komunikacije in zdravega okolja. Podobno je tudi pri zaposlenih, od katerih pričakujem, da so iskreni in se z njimi lahko normalno pogovarjaš, pomembno je torej zaupanje med nami, ter da imajo voljo po timskem delu. Vsi skupaj moramo biti kot ena družina in si na prijazen način povedati, kje so kakšne težave. Če kot vodja kolektiva to vzpostaviš, potem mislim, da imaš lahko dobro in zadovoljno ekipo.

Kakšne so glavne razlike med delom v tej panogi danes in pred več desetletji?
Velike razlike so. Včasih, ko si imel delavnico, si se ukvarjal samo s tem, saj je bila to obrt, danes pa če hočeš poslovati na resnem nivoju, moraš imeti še veliko ostalih kanalov, predvsem pa ljudi, da je nek učinek od tega, npr. moraš imeti močen marketing, svoje računovodstvo, servisni sprejem itd. Spreminja se tudi v tej smeri, da moramo tudi mi biti veliko bolj dejavni do strank in jih moramo sami pridobivati, včasih pa je bilo to drugače, stranke so same prišle do nas, saj je bilo konec koncev veliko manj avtomobilov pa tudi drugačen pogled nanje. Pa še ena velika razlika je: včasih se je nekomu pokvarilo vozilo in je bil srečen, da je sploh našel mehanika oz. nekoga, ki mu ga je znal popraviti, danes pa je okvara avtomobila za stranko največje zlo. Avto je postal pomembna stvar, brez katere si danes ne predstavljamo življenja in je povsem samoumevna, včasih pa je bil to luksuz.

Ko pride stranka v Avtohišo Radanovič, kaj vse lahko opravi?
Pri nas lahko vsak kupi avto, bodisi nov bodisi rabljen, za le-tega se lahko odloči tudi po naročilu iz uvoza. Imamo tudi trgovino z nadomestnimi deli, kjer se lahko kupijo vsi deli za znamke, ki jih zastopamo. Kar se servisnega dela tiče, ponujamo kleparska in ličarska popravila, se pravi pri nas se lahko opravijo vsa zavarovalniška opravila, nadalje vulkanizerske storitve, kot so optika vozila, premontaža in hramba pnevmatik, potem pranje vozil, saj imamo svojo avtomatsko avtopralnico, in ne nazadnje tudi najem vozil. Kot zanimivost lahko povem, da smo v lanskem letu prodali 280 novih vozil, rabljenih pa prodamo 50 do 70 na leto, a bi se znal letos trend nekoliko zmanjšati zaradi težav z dobavami. Približno 80 % našega trga je posavskega. Prodajamo osebna vozila znamke Volkswagen in VW gospodarska vozila, poleg njih pa servisiramo tudi še Audi in Seat. Povpraševanje po vozilih je sicer veliko, zadnje čase so zelo priljubljena majhna terenska vozila, ljudje veliko povprašujejo tudi po električnih vozilih.

Je Volkswagnova afera Dieselgate kakor koli vplivala tudi na vaše poslovanje? Kaj pa razmere v svetu, prej covid, sedaj vojna v Ukrajini?
Na nek način je vplivala, ampak smo v tem videli tudi priložnost in poskušali izkoristiti potencial, saj smo na račun vpoklica avtomobilov dobili cel kup vozil, ki jih mogoče prej sploh ni bilo pri nas, saj so bila kupljena iz uvoza ali servisirana v prosti delavnici. V tem času smo imeli predvsem probleme z zagotavljanjem dela, ker smo imeli zaradi velikega navala vozil kapacitete zasedene tudi po tri tedne. V obdobju covida smo imeli predvsem težavo na področju upada strank, ker se je v času zaprtja države dosti manj vozilo, potem pa se je pojavila še težava z dobavljivostjo in vprašanje, kako bo še naprej. Imam občutek, da nas bo trenutna ukrajinsko-ruska kriza še bolj zaznamovala, kot nas je npr. Dieselgate afera. Težava pa so seveda tudi čedalje višje cene goriva, tako da nas tudi to skrbi, saj bi radi strankam omogočili, da imajo izbiro pri nakupu, kajti danes če nujno rabiš vozilo, boš ali zelo drago plačal rabljenega ali pa dolgo čakal novega. Dejansko smo prišli spet v tiste čase v devetdesetih, ko je bil avto še luksuz in si ga moral v petih minutah izbrati dobesedno iz vagona, če malo karikiram.

Tudi pri vas se že lahko kupi električni avto. V tej smeri gre verjetno tudi razvoj vašega podjetja, kajne?
Seveda. Na tem področju sta dva pola – na eni strani so takšni, ki rečejo, da ne bodo nikoli imeli električnega vozila, na drugi pa takšni, ki so zelo zadovoljni z uporabo tega vozila. Največ pomislekov pri tem po navadi povzroča infrastruktura, češ, kje se bodo takšna vozila lahko polnila. Ampak če pogledamo 50 let nazaj, tudi ni bilo na vsakih 20 kilometrov bencinske črpalke, pa so tudi te zajetna investicija in se splačajo. Po mojem mnenju bo šel trend v to smer, da se bo infrastruktura za polnjenje električnih vozil morala začeti izvajati, trenutno pa še ni nekega jasnega signala, na kak način se bo to izvajalo. Vsekakor bo elektrika eden od alternativnih pogonov in zelo zanimiva za tiste, ki imajo doma dovolj dimenzionirano sončno elektrarno, zaradi česar ne bodo imeli nobenega stroška s prevoženimi kilometri. Mislim, da se bo v naslednjih petih do desetih letih pojavil še en alternativni pogon – vodik.

Kaj kot mlad podjetnik meniš o stanju gospodarstva v Posavju?
Imamo kar nekaj zelo uspešnih in močnih podjetij, a bi lahko na tem področju naredili še bistveno več. Lahko bi v naše kraje privabili še druga močna podjetja, kar bi pozitivno vplivalo na povečanje delovnih mest z višjo dodano vrednostjo, ljudje bi imeli drugačne potrebe, posavsko gospodarstvo bi na ta način bolj zakrožilo. Vemo, da se veliko Posavcev vozi na delo izven regije, v tem primeru nam manjkajo podjetja, ki bi omogočila možnost zaposlitve v domačih koncih, po drugi strani pa imamo veliko trgovin, v katerih ne vidim toliko smisla, čeprav vse uspešno poslujejo, kot je videti. Ker je vedno bolj pomemben digitalni svet, se pojavlja povpraševanje po logističnih centrih, zato pogrešam kak tak center, še posebej zato, ker smo tik ob meji in je zaradi tega velik potencial.

Ostal si doma v Posavju, kjer živiš in delaš. Kaj bi po tvoje lahko naredili, da bi preprečili beg možganov iz naše regije?
Dejstvo je, da se svet vrti tam, kjer je močno gospodarstvo. Trenutno imamo pri nas, vsaj tako se mi zdi, vse bolj skoncentrirano v večjih mestih. Naš glavni vidik bi moral biti, da poskušamo v Posavje pripeljati močno gospodarstvo, posledično bodo visoko izobraženi raje ostali tukaj in tudi našli delo. Trenutno za tiste, ki bi si želeli opravljati idealen poklic, namreč ni neke prave ponudbe v naši regiji. Poleg tega bi lahko poskrbeli še za ugodnejša stanovanja in tudi na ta način zadržali mlade v Posavju.

Poleg avtomobilov te verjetno zanima še kaj …
Moja otroška želja je bila postati pilot, za to me je navdušil predvsem dedek. Želja se mi je z narejeno licenco za športnega pilota tudi izpolnila, tako da zdaj ob priložnostih tudi pilotiram. Rad tudi kolesarim, seveda pa najraje preživljam skupne trenutke z mojo družino.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 12. maja 2022.

#povezujemoposavje