Časopis za pokrajino Posavje
18.05.2024
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Silvester Lopatič: Na vsak način sem želel projekt obnove vodovodnega stolpa

Objavljeno: Sobota, 01.04.2023    Rubrika: GOSPODARSTVO Redakcija
Silvester Lopatič (9)

Silvester Lopatič je že deset let v pokoju, a še vedno z vso predanostjo kot prokurist vodi svoje podjetje SL-inženiring Boršt d.o.o.

Ko beseda nanese na stanovanjsko ali drugo gradnjo, je eden najprimernejših sogovornikov iz Posavja zagotovo 73-letni Silvester Lopatič, univ. dipl. inž. gradb., lastnik in prokurist podjetja SL-inženiring Boršt d.o.o., ki mu izkušenj s področja gradbeništva res ne manjka. Spregovoril je o svojem podjetju, načrtovanih projektih pa tudi glasbenem ustvarjanju in rojstni vasi, v kateri bodo še v tem letu dobili nov lesen most.

Vaše družinsko podjetje ima dolgoletno, že več kot 30-letno tradicijo na področju investicijske in izvajalske gradbene dejavnosti. Povejte najprej nekaj o nastanku podjetja in njegovem razvoju.
Po osamosvojitvi leta 1991 sem se odločil, da na podlagi že več kot 20-letnih izkušenj v gradbeništvu – 13 let sem delal pri Pionirju, vmes leto in pol v Libiji, nazadnje pa še v Obrtni zadrugi Resa – ustanovim svoje podjetje. Začel sem sam kot najemnik, ker pa je bilo dela vedno več, so se iz leta v leto kazale potrebe po zaposlitvi novih delavcev. Na koncu smo se odločili, da bo podjetje družinsko, saj se je kot prokuristka v njem zaposlila tudi moja žena Meta, kasneje pa še sin Jure, ki zdaj že deset let vodi podjetje kot direktor, sam pa še vedno opravljam funkcijo prokurista. Glavna dejavnost podjetja je izvajanje del v gradbeništvu s poudarkom na visokih gradnjah. Najprej smo delali kot podizvajalci za druga podjetja, že kar kmalu pa smo postali nosilci posla. V letu 2005 smo se z gradnjo stanovanjsko-poslovnih objektov usmerili tudi v gradnjo za trg, pri tem pa prevzeli tudi vse naloge investiranja, od nakupa zemljišč, izdelave občinskih podrobnih prostorskih načrtov in projektne dokumentacije do izgradnje in prodaje stanovanj ter poslovnih prostorov novim kupcem. Z večanjem realizacije in delovne sile se je pokazala prostorska stiska, zato smo se leta 2003 preselili v lastni novozgrajeni sodobni objekt v Krškem, kjer smo ustanovili tudi svojo poslovno enoto. V preteklosti smo imeli tudi že več kot deset zaposlenih, danes jih imamo sedem, večina med njimi je gradbenih inženirjev. Naš prvi projekt je bil obnova stare šole v Cerkljah ob Krki, ko je bila ravnateljica Stanislava Šebrek, ki sem ji še danes zelo hvaležen za dano zaupanje mlademu podjetniku. Prvi večji gradbeni projekt je bila sicer nekdanja tržnica v Sevnici, kjer je danes tudi knjižnica.

Zakaj ste po vašem mnenju tudi še po toliko letih uspešni na področju gradbeništva? Kar nekaj podjetij je namreč zaradi raznih kriz v preteklosti moralo zapreti svoja vrata.
Ves čas smo delovali in še delujemo po zdravi kmečki logiki. Priskrbeli smo delo, vlagali v kader, razvoj in marketing ter se vedno zavedamo, da moramo najprej poravnati svoje obveznosti zaposlenim, državi in dobaviteljem, šele nato pridejo na vrsto izplačila plač in dobičkov vodilnih v podjetju. Še danes smo zdravo podjetje, ki nikomur nič ne dolguje, pri bankah imamo dobre bonitete.

Kakšne reference ima podjetje? Zadnji večji projekt v domačih koncih je obnova vodovodnega stolpa v Brežicah, kako bi jo ocenili?
Sodelovali smo pri novogradnji in prenovah šol, ustanov, zavodov, objektov naravne in kulturne dediščine ter stanovanjskih, gostinskih, trgovskih in poslovnih objektov. Moram poudariti, da na področju objektov kulturne dediščine podjetje sodi v vrh slovenskega gradbeništva po številu in obsegu obnov in rekonstrukcij. Če naštejem samo nekaj tistih, ki so povezani s Posavjem: Lekarna Brežice, večnamenski dvorani Veliki Podlog in Dolenja vas, POŠ Kapele, Knjižnici Brežice in Sevnica, vrtec Kostanjevica na Krki, JOB center Krško, Bowling deluxe Sevnica, Evrosad Krško, Tuš Krško, TC Spar Brežice ter poleg stanovanjski in poslovni objekti, naselje Trobentica v Brežicah itd.; obnove oz. adaptacije nekaterih šol in javnih zavodov ter kulturne dediščine, saj smo sodelovali pri obnovi gradov Brežice, Rajhenburg, Pišece, Bizeljsko, Podsreda, v Krškem smo obnovili cel Valvasorjev kompleks in Mencingerjevo hišo. Prenovili smo star Motel na Čatežu, preden se je potem porušil, in zgradili novega z bencinsko črpalko Petrol, obnovili smo skoraj vse bencinske črpalke v Posavju in veliko tudi po vsej Sloveniji. Lahko rečem, da smo predvsem v Brežicah sodelovali pri mnogih obnovah stavb v mestnem jedru. Izven naše regije naj omenim še projekte celovite obnove gradu Otočec, gradnjo TC Tuš in stanovanjske soseske Pod topom v Novem mestu, obnovo SID banke v Ljubljani, hotela Špik v Gozdu Martuljku, trgovski center Spar v Logatcu in še mnogo drugih.

Obnova vodovodnega stolpa je bil tehnično in organizacijsko zelo zahteven projekt, saj je bilo treba na zelo majhni kvadraturi zgraditi vse etaže, jeklene konstrukcije za dvigalo in etaže, sanacije na višini in še marsikaj drugega. Poleg tega smo padli še v koronski čas in lani v začetek vojne v Ukrajini, kar je povzročilo znatno podražitev materialov in stroškov ter posledično tudi same investicije, a smo na koncu tudi zaradi preudarnega ravnanja vse uspešno izpeljali. Sicer pa mi je kot brežiškemu občanu vodovodni stolp kot simbol Brežic prirasel k srcu, tako da sem na vsak način želel dobiti ta projekt, ne nazadnje smo leta 1998 na stolpu tudi že obnavljali ostrešje, prekrivali streho in obnovili fasado.

Kako gledate na prenos podjetja na otroke?
Prenos podjetja na mlajše je za vse podjetnike posebna življenjska prelomnica, saj se vedno poraja vprašanje, kako naprej. Med poznanimi podjetniki je mogoče le 10 % takšnih, ki so s predajo vodenja mlajši generaciji uspeli zagotoviti delovanje podjetja tudi naprej, ostala večina pa je bila primorana zapreti ali prodati oz. jih je nekdo prevzel. S tega vidika lahko rečem, da sem imel kar srečo. S sinom Juretom delava z roko v roki in nama uspeva. Tudi ko mene enkrat ne bo več v podjetju, si seveda želim, da bi delovalo naprej.

V kakšni ’kondiciji’ je gradbeništvo, sploh v teh časih, ko se materiali in oprema nenormalno dražijo? Kaj napovedujete?
Vse te podražitve so seveda prizadele tudi našo panogo, na trenutke je bilo kar problematično. Nekatere stvari se sicer malo umirjajo, a dokler se bodo energenti še naprej dražili, ni pričakovati, da bodo šle cene dol. Predvsem pa bodo šle dol, ko bo enkrat zmanjkalo dela, a trenutno nič ne kaže na to.

Ali ste kdaj naleteli na podatek, da so nepremičnine pri nas manj vredne zaradi bližine jedrske elektrarne?
Nisem in to po moje tudi ne drži. V Krškem smo stanovanja prodali brez težav. Pravijo, da je cena nepremičnin odvisna od treh pogojev: lokacije, lokacije in lokacije. Stanovanje v Ljubljani je lahko tudi za 100 % dražje od zelo podobnega v naših krajih, to je dejstvo.

Na območju nekdanje Tovarne pohištva Brežice, ki ste jo v zadnjih mesecih porušili, ima po naših informacijah vaše podjetje v načrtu stanovanjsko-poslovno gradnjo. Nam lahko poveste kaj več o tem?
Poudarek bo na stanovanjih. Namen imamo zgraditi šest blokov in šest stanovanjskih hiš. Bloki bodo stopničasti, se pravi, da bo imel vsak naslednji eno pritličje manj. Nastala bo ena taka moderna, zelo mirna in zelena soseska, poimenovali smo jo ’Top soseska’. Na zelo veliki površini 32 tisoč m2 bo čez 200 stanovanj, v enem objektu pa bo tudi nekaj lokalov oz. poslovnih prostorov. Gre za veliko investicijo, ki bo trajala pet do deset let. Najprej bomo začeli z gradnjo največjega bloka ob Trdinovi ulici. Načeloma bi se investicija morala že začeti, a se je zavleklo pri izdelavi OPPN-ja. Računam, da bomo gradbeno dovoljenje pridobili do poletja. Tudi povpraševanje je že, saj imamo zagotovo že 50 strank, ki se zanimajo za nakup stanovanj ali hiš.

Katere gradbene projekte imate še v načrtih?
V kratkem bomo začeli z obnovo podstrešja v Domu starejših občanov Krško, v Šentlenartu zaključujemo objekt, v katerem bo trgovina Top dom, zaključujemo tudi paviljon ob vodovodnem stolpu, v igri imamo tudi še nekaj drugih projektov.

Kakšen se vam zdi razvoj brežiške občine? Nekateri pravijo, da se štajerski in kranjski del neenakomerno razvijata. Jim pritrjujete?
Ne bi rekel, da je tako, se mi zdi, da se to govori bolj zaradi propagande in podobnega. Res je in to tudi sam opažam, da se kakšna novost najprej uvede v štajerskem delu občine, šele potem je tega deležen tudi naš, kranjski del. Če pogledamo, kaj smo na tej strani Save pridobili oz. še bomo v zadnjih letih, lahko naštejemo kar nekaj stvari, od šole, mosta v Cerkljah, zdaj bomo dobili še nov most na Borštu, v Cerkljah bo končno nastal nov večnamenski dom, v preteklosti smo dobili nov vodovod. Dejstvo je, da bi morali v vseh teh letih dobiti veliko več sredstev zaradi vojaškega letališča, ki naj bi bila namensko porabljena v naši krajevni skupnosti. Ministrstvo za obrambo je v zameno dalo vojaška stanovanja in zemljišča v Slovenski vasi, a od tega v Cerkljah in okolici nimamo nič.

Glede gospodarskega razvoja občine pa lahko rečem, da je bilo v naši občini kar veliko zamujenega, še posebej če primerjam, kako se je v zadnjih 30 letih razvijalo Krško. Imamo sicer dve močni podjetji v IPC Brezina, TPV Automotive in Kovis, ki dajeta tudi kar nekaj zaposlitev in zaslužek brežiškim občanom, to je zagotovo velik plus, a še vedno premalo. Želel bi si še kakšno podobno podjetje, ki bi omogočalo nove zaposlitve. Zdi se mi tudi, da se je v preteklosti v brežiški občini preveč poudarjalo samo turizem, pa še to skoraj izključno zaradi Term Čatež, na gospodarstvo kot tako pa se je kar malo pozabljalo. Prav je seveda, da smo tudi turistična občina, a je treba tudi poskrbeti za to, da nas bodo turisti obiskali in se pri nas dobro počutili, sem pa seveda štejejo tudi urejeni objekti in infrastruktura.

Kakšno je vaše mnenje o projektu Feniks? Kaj pa o industrijskih conah, ki naj bi jih bilo več, a nobena primerna za kakšna resna, večja podjetja?
Vidim, da se po drugih občinah kar na veliko urejajo industrijske cone, kar seveda pozdravljam, saj se s tem industrija umika iz naseljenih središč in se ljudem omogoča zaposlitev. Težko ugibam, kakšna bo prihodnost Feniksa. Vemo, katera vlada je ta projekt najbolj propagirala, a ko enkrat ni bila več na oblasti, je spet vse potihnilo, nato je se je spet začelo nekaj govoriti o tem in celo nekaj podpisovati, zdaj pa spet ’vse tiho je bilo’. Po drugi strani bi se s Feniksom uničilo kar nekaj kmetijskih zemljišč, kar seveda tudi ni najbolj prav. Postavljati neko industrijsko cono kar tako ’na pamet’ se mi ne zdi ravno pametno. Če bi že želeli narediti cono v bližini letališča in avtoceste, se zdaj lepo širi cona na Drnovem in mogoče bi se z le-to dalo celo kaj povezati. Odvisno tudi, kakšen je politični interes na eni strani in interes gospodarstva na drugi. Imam premalo podatkov, da bi lahko karkoli z gotovostjo trdil, to je samo moje mnenje.

Je po vaše država prijazna do podjetništva in gospodarstva?
Dejstvo je, da je pri nas zakonodaja še vedno preveč komplicirana, to se vidi recimo, ko si želi investitor pri nas zgraditi hišo ali poslovni objekt in potrebuje vsaj dve leti, da sploh pride do pravice graditi na zemljišču. To je bistveno predolgo in to ni v redu. Tudi naše podjetje je imelo že večkrat zaradi tega kakšne težave oz. so postopki trajali bistveno predolgo, predvsem pri pridobivanju raznih soglasij.

Kaj pogrešate v naši regiji?
Ko se srečam z raznimi ljudmi, ki delujejo na različnih področjih, od kulture, športa, sociale itd., vsi nekaj pogrešajo, vse pa je na koncu odvisno od gospodarstva. Če je le-to močno razvito, se lahko tudi na drugih področjih marsikaj naredi, če pa ne, pa je seveda veliko težje. Razvoj gre nekako dalje, saj se določene stvari delajo, urejajo …, to se mi zdi v redu, a bi bilo treba pri nekaterih zadevah vseeno najprej malo premisliti, ali gredo v pravo smer ali ne. Prav je, da imamo kolesarske steze, ki bodo prinesle pozitivne učinke, npr. rekreacija, varnost, a sem kar prepričan, da se ljudje ne bodo vozili s kolesom v službo.

V vaši družini je že od nekdaj doma tudi glasba, med drugim je poznana zasedba Lopatič family band, doma imate glasbeni studio, ki ga vodi vaš sin Rok. Kako vas je glasba zaznamovala skozi življenje in ali še vedno tudi kaj ustvarjate/nastopate?
Z glasbo sem povezan že vse od leta 1959, pri desetih sem začel igrati trobento, z Ansamblom bratov Lopatič, ki je bil znan daleč naokoli, smo največ igrali po veselicah, festivalih, nastopili smo tudi na televiziji, ko je bil samo en televizijski program v Sloveniji. Od leta 1968 sem bil vodja takrat zelo popularnega brežiškega ansambla Memoria, ki je obstajal deset let, nato pa sem bil nekaj manj kot deset let, od 1982 do 1990, v ansamblu Novi prijatelji, ki pa je s svojimi nastopi v Sloveniji in tujini prerasel amaterstvo. Odločiti sem se moral, ali se bom profesionalno ukvarjal z glasbo ali gradbeništvom, in sem izbral slednje. Sinova Jure in Rok sta se tudi že kar resno ukvarjala z glasbo in dosti nastopala na raznih pionirskih in mladinskih festivalih ter tudi zmagovala, nato sem se jima pridružil še sam in nastal je Lopatič family band, s katerim smo izdali tri plošče. Nato sem se dokončno posvetil gradbeništvu, nastopal sem samo še za dušo in ob posebnih priložnostih. Tudi zdaj še kaj posnamem, doma imam posebno sobo za igranje in snemanje, ob okroglih življenjskih jubilejih tako svojih bratov in sester kot tudi sovaščanov vsakemu napišem tudi pesem in posnamem na CD-ju. Z Rokom, ki je glasbeni producent na RTV, član skupine Laibach in ima doma v prenovljeni ’štali’ vrhunski glasbeni studio, in Juretom seveda tudi še kdaj skupaj zaigramo in zapojemo ob družinskih jubilejih ali jubilejih lastnega podjetja.

V naslednjih mesecih bodo v vaši vasi obnovili oz. zgradili nov most. Ste zadovoljni z rešitvijo, menite, da bi morali odgovorni ukrepati že dosti prej?
Pogodba je podpisana, zdaj je treba nabaviti ves material in se z lastniki dogovoriti o odkupu zemljišč, ker bo cesta razširjena, treba je pridobiti tudi še soglasja – od ribičev, vodarjev in občine. Znano je, da se pred mesecem majem glavna dela ne bodo začela zaradi nabave materialov in seveda drstenja rib. Izbrani izvajalec del, sevniško podjetje Rafael, ima zdaj že izkušnje z lesenimi mostovi, tako da sem optimističen glede napovedi, da bi bil most lahko zgrajen že do septembra. Nov most bo lep in se ga že veselimo. Že od vsega začetka sem bil za to, da bomo še naprej imeli lesen most, kar sem tudi predlagal in je bil predlog s strani občine uslišan. Nekateri vaščani so bili sicer za betonskega, zato je bilo tudi nekaj nesoglasij. A treba je vedeti, da če bi imeli betonskega, bi Boršt uničili, kajti čez vas bi se do zbirnega centra vozili težki tovornjaki, poleg tega bi tak most gradili dve leti. Največji problem našega mosta je bila aktivnost bobrov, zaradi katerih po Krki plava toliko več debel in vejevja, ki pa jih pristojne službe niso odstranjevale, kot bi morale. Spomnim se, da je bilo v moji mladosti tega ’plavja’ bistveno manj kot danes, tako da smo ga lahko kar z nogami in rokami sami premaknili naprej. Prav tako most ni bil pravilno narejen, sidran, še manj pa redno vzdrževan. Most bi bilo treba vsako leto pregledati, pritegniti vijake, zamenjati kakšen propadli del in bi mu tako življenjsko dobo podaljšali najmanj za 20 %.

Ste predsednik Kulturnega in turističnega društva Boršt, v katerem skrbite za dogajanje v vasi. Kaj je na Borštu zadovoljivo in kaj bi bilo treba še postoriti, da bi bil izgled vasi še lepši?
Društvo smo ustanovili predvsem z namenom, da se družimo in skupaj kaj dobrega naredimo za vas. Enkrat letno gremo tudi na izlet. Na pobudo KTD Boršt je potekala obnova vaške kapelice in ureditev platoja pred njo, na splošno skrbimo za urejenost vasi. Moja želja je, da bi enkrat uredili tudi vaški studenec. S prijavo v participativni proračun namreč nismo bili uspešni. Lahko mirno rečem, da je Boršt že zaradi same lege zame ena najlepših vasi ob Krki.

Rok Retelj

Pogovor je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 30. marca 2023.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam
»