Časopis za pokrajino Posavje
26.11.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Zvone Černelič: Ne želim si biti edini 'čudak' v vasi

Objavljeno: Sobota, 17.10.2020    Rubrika: GOSPODARSTVO Redakcija
10

Dober pridelek dosežemo s pravim odnosom do narave in zemlje, pravi Zvone Černelič (foto: Mateja Jordović Potočnik).

K besedi smo povabili letošnjega brežiškega oktobrskega nagrajenca Zvoneta Černeliča, gospodarja Ekološke in biodinamične kmetije Černelič iz Dečnega sela, ki je bila junija letos izbrana za najboljši vzor v Evropi, saj je na natečaju Rural Inspiration Awards 2020 prejela največ glasov javnosti in s tem priznanje Evropske komisije za navdihujoče prakse v kmetijstvu. Sogovornik je pravi zgled, kako je mogoče uspešno kmetovati tudi brez škodljivih kemikalij.

Kako ste vi začeli s kmetovanjem?
2

Zvone Černelič z evropskim priznanjem (foto: Mateja Jordović Potočnik)

S kmetijstvom sem povezan že od majhnega. Po končani srednji kmetijski šoli si nisem predstavljal, da bi lahko počel kaj drugega. Ko sem bil star deset let, so na trg prišli herbicidi, traktorji, stroji itd. in že takrat sem razmišljal, da se nam bo tak način kmetovanja nekoč maščeval. Pred 28 leti sva z ženo kupila posestvo z 2,5 hektarja zemlje, kjer zdaj živimo, in že takoj naslednje leto smo posadili jagode. Že tri leta kasneje sem se odločil, da jih ne bom več škropil. Kmetijski svetovalci so pritiskali, da jih je treba škropiti tudi po petkrat na leto, a še dobro, da je enkrat za 15 metrov nasada jagod zmanjkalo škropiva in sem ugotovil, da ni prav nobene razlike, tudi če niso škropljene. Ko sem se zavestno odločil, da škropiv ne bom več uporabljal, sem se s tem ’hvalil’ naokoli, a mi je od začetka malokdo verjel, se je pa tudi že našel kakšen, ki mi je dal prav. No, zdaj spet škropimo, a pri biodinamiki kemija ni prisotna. Do leta 2000 smo pridelovali samo jagode, nato smo začeli vključevati tudi zelenjavo, najprej kumare in papriko, sodelovali smo tudi z novomeško zadrugo. Pojavljati so se začele prve težave s prodajo, zato sem se odločil, da grem kar na tržnico. In moram reči, da še nikoli do zdaj z nje nisem odhajal slabe volje. Do leta 2003 smo kmetovali klasično, od tega leta dalje pa se je začelo ekološko kmetovanje. Na začetku sem potreboval predvsem trezno glavo, trdno vero vase in podporo družine, in vse to sem imel, da mi je uspelo.

Še dobro, da na začetku nismo imeli denarja in smo posledično zamudili ves napredek, kar se tiče pridelovanja zelenjave, od velikih hladilnic do kombijev za razvažanje. Vso zelenjavo zvozim v avtu, čeprav mi kdaj kak kmet reče, da je to hobi program, a lahko zatrdim, da ni, saj zvozim velike količine, prodajam pa seveda tudi doma. Moram reči, da ne zavržemo niti enega kilograma pridelkov, tudi če kaj ostane, vse porabimo. Večkrat me vprašajo, kako gre prodaja, in odvrnem, da težko – preveč je strank in premalo 'robe'. Prodaja se nam povečuje, tudi na račun te zgodbe z osvojenim evropskim priznanjem, veseli dejstvo, da je vedno več interesentov iz domačega okolja.

Kateri so glavni pridelki vaše kmetije?
Pridelujemo med 30 in 35 vrst zelenjave čez celo leto, naenkrat pa je je po navadi na razpolago do 20. Težko izpostavim, kaj je na prvem mestu, vsekakor so že na začetku sezone, aprila, udarni artikel in zelo zaželene jagode. Omeniti velja sladki krompir, posebno vrsto, ki izhaja iz Peruja. Gre za pravo vitaminsko bombo, en kilogram ima toliko betakarotena kot 25 kilogramov brokolija in je zelo primeren za sladkorne bolnike, saj ima glikemični indeks nič. Po količini imamo največ paprike, eno vrsto bomo začeli obirati šele zdaj in bo na voljo tudi še decembra. Po začetnih 2,5 hektarja smo prišli na 6,5 hektarja lastne zemlje, 34 hektarjev pa je imamo v najemu v desetih vaseh po občini. Glavnina je travinje, zelenjavo in jagode gojimo samo na 1,5 hektarja. Imamo tudi živino, krave dojilje, ki se pasejo v osmih vaseh. Ko sem že ravno pri živini, lahko povem, da naša ne jé žit, saj presnovo prežvekovalcev prekisajo, in v hlevu ni nikoli umazana, predvsem zaradi visokega nastilja in dovolj prostora v hlevu. Tudi naše kokoši imajo vedno noge na travi, ki je zaradi vedno primerne obremenitve ne uničijo niti pozimi. Pri nas namreč damo veliko na dobrobit živali.

Kaj vidite kot prednost prenosa družinske kmetije na potomce?
Če potomec prepozna pomen ukvarjanja s kmetijstvom, je to ogromna prednost. Škoda bi bilo, če tega ne bi prepoznal. To je odlična priložnost za mlade, za več delovnih mest, naj bo to s področja pridelave, izobraževanja itd. Po mojem mnenju ima delo na kmetiji določeno vizijo ter upam in verjamem, da bo v prihodnosti prepoznano kot nekaj, s čimer se bo dalo preživljati. Absolutno pa vidim prihodnost v ekološkem oz. biodinamičnem kmetijstvu s čim več dodane vrednosti.

Kako postavljate ceno svojim izdelkom? Iz česa je sestavljena?
Dobro vprašanje. Na prvem mestu je zagotovo kakovost, na drugem pa človek, prodajalec, torej oseba, ki izdelek ponuja. Po moji oceni mora biti pri ponujanju določenega izdelka 70 % človeka zraven. Ponuditi je treba na primeren način. In če je primerno in zaupanja vredno, boš hitro ugotovil, saj bodo stranke rade prihajale k tebi.

Vrsto let že prodajate na tržnici v Ljubljani, kjer vas je več. Kako je z nadzorom, da vsi res prodajate ekološke izdelke?
Na eko tržnici v Ljubljani se nas po navadi zbere okoli 30. Osebno sem tam ob sredah in sobotah, in sicer med aprilom in septembrom, do začetka decembra sem samo ob sobotah, čez zimo pa ne hodim. Da so vsi izdelki res ekološki, še največ pove zaupanje strank, celo pred certifikatom. Lahko rečem, da moraš biti neumen, da bi svoje zaupanje zapravil. Zdi se mi, da ljudje vedno bolj cenijo ekološke izdelke, tisti, ki prihajajo na tržnico, tako in tako že cenijo to vrsto pridelave. Sicer pa imam več inšpekcijskih nadzorov letno tako doma kot na tržnici, enkrat sem jih imel celo šest, vendar to ni samo ekološka kontrola. Skratka, glavni kontrolorji so stranke, ki prepoznajo marsikaj. Tisti, ki jedo ekološke izdelke, imajo namreč boljši okus in znajo ločiti te stvari. Tako mi je enkrat nek moški dejal, da njegova žena med devetimi ponudniki prepozna naš korenček, saj ima drugačen okus od ostalih. Spet nekdo drug mi je rekel, da naše jagode njihovi otroci z veseljem pojedo, medtem ko italijanskih ekoloških iz trgovine ne. Slišal sem tudi, da si je stranka z našo zelenjavo v pol leta pozdravila črevesje. Takšnih pozitivnih odzivov je kar nekaj in tudi zato sem doslej maja vsako leto – letos je sicer zaradi epidemije ni bilo – pred OŠ Brežice organiziral t. i. eko praznik z eko tržnico, da bi tudi otroci lahko spoznali prednosti ekološke pridelave.

Kaj bi se moralo spremeniti, da bi Slovenija postala eko oaza, kot je večkrat slišati? Kje so konkretne in največje ovire?
Zagotovo pri prenosu znanja z ekološkega na konvencionalno kmetovanje. Da bi bilo premalo povpraševanja po ekoloških izdelkih, ne bo držalo, ker je povpraševanje večje od ponudbe. Rešitev vidim v obratni smeri. V Sloveniji je 6 % ekoloških kmetij in 10,5 % površin z ekološko pridelavo. Med temi je kar nekaj zelo sposobnih ekoloških kmetov s širokim znanjem, ki bi ga lahko prenesli na ostale. To se sicer že dogaja, a bi bilo treba še bolj pospešiti. Dejstvo je, da bi morala politika stroko napeljati v to smer, da tiste kmete, ki ne verjamejo v ekološko pridelavo, odpeljejo na eko kmetije, da se prepričajo na lastne oči. Z zgledom dobrih praks bi se dalo marsikaj storiti. Preveč je uporabe kemije v kmetijstvu, za tem seveda stoji farmacevtski oz. kemični lobi, ki podpira industrijsko kmetijstvo. Žal je veliko kmetov zavedenih in ne poznajo druge, boljše plati in si ne vzamejo časa, da bi si šli pogledat boljše primere od svojega. Klasičen kmet tudi že zaradi svojega ponosa ne bo šel do eko kmeta, saj misli, da ima veliko večjo kmetijo, in to, s čimer se ukvarja eko kmet, označuje kot hobi program, kot sem že prej omenil, da sem bil tudi sam že priča takšnim očitkom.

Seveda si ne želim, da bi bil edini ’čudak’ v vasi, ki se ukvarja s tovrstno pridelavo. Če bi se dejansko vsi ukvarjali z eko kmetovanjem, bi bilo marsikaj bolje – za vse bi bilo dovolj prostora, zaposlili bi lahko več ljudi, ki bi imeli kaj delati, okolje bi se popravilo, zdravje ljudi bistveno izboljšalo. Kot ekološki kmet ne delam popolnoma nič novega, na ekološki način so kmetovali že predniki, nato pa je konec šestdesetih v kmetijstvo prišla kemija. Večkrat sem že izjavil in bom ponovil – Slovenija bi lahko v 15 do 20 letih postala ekološka, kmetijska, samooskrbna država, če bi postavila prave ljudi na prava mesta. Verjamem, da bo enkrat ekološki, biodinamični način pridelave normalen standard kot nekoč.

Prehraniti je treba vedno več ljudi. Ali jih po vašem mnenju ekološko kmetijstvo dejansko lahko?
Absolutno lahko. Hrane je danes bistveno preveč in se je tudi ogromne količine zavrže, kot smo lahko slišali, je vsak Slovenec leta 2018 zavrgel povprečno kar 68 kilogramov hrane. Ekološko pridelana hrana se ne zavrže, ker je bolj spoštovana, energetsko bogatejša, ima v sebi več hranilnih snovi, ne nahrani samo telo, ampak tudi našega duha, pa tudi manj je porabimo. Za primerjavo: za naše telo bo veliko bolj zdravo, če bomo pojedli en kos polnozrnatega kruha kot pa pol kilograma bele štruce. Prav tako bi lahko kapital, ki se po nepotrebnem zapravlja za vso industrijsko pridelano hrano, preusmerili v razvoj znanja, s katerim bi lahko bistveno povečali količine hrane, da ljudje ne bi bili lačni, predvsem v nerazvitem svetu, kjer tega znanja ni. Manj je več, bi moralo biti glavno vodilo pri tem.

Treba bi bilo tudi zmanjšati živinorejo. Z zelenjavo, žiti in sadjem se na eni površini prehrani bistveno več ljudi kot pa z mesom, kar je tudi veliko bolj zdravo, če je seveda tudi zdravo pridelano. Zelo me zmoti, ko na veliko promovirajo izraze ’domače’, ’lokalno’, ’slovensko’, nihče pa se pri tem ne vpraša, ali je tudi pridelano na zdrav način. Lahko je domače in slovensko, a če ni ekološko pridelano … Tudi se najbolj ne strinjam z napisom na vrečkah, ki smo jih dobili z ministrstva – ekološko + lokalno = idealno. Sicer to lahko drži, lahko pa tudi razumemo ekološko plus integrirano je lokalno, kar seveda ni v redu. Bolj bi bilo pravilno pridelano ekološko lokalno je idealno. Pri tem vemo, da ekološko pomeni, da ni uporabe kemije, lokalno pa je vse tisto, kar je pridelano v tej okolici, njegove prednosti pa so, da s tem podpiramo domačega kmeta, zelenjava je bolj sveže obrana, pa tudi manj je prevozov, kar pomeni čistejši zrak. In kuharice v šolah zdaj poudarjajo, da je hrana lokalna. Če bi bilo povrh tega še ekološko, bi bil tisti vrhunec.

Zelo me zmoti, ko na veliko promovirajo izraze ’domače’, ’lokalno’, ’slovensko’, nihče pa se pri tem ne vpraša, ali je tudi pridelano na zdrav način. Lahko je domače in slovensko, a če ni ekološko pridelano …

Kaj menite o integrirani pridelavi? Ljudje jo menjajo za ekološko – v čem je razlika?
Poenostavljeno povedano je pri integrirani pridelavi dovoljena klasična pridelava, a z manj uporabe strupov, poudarek je na manj. Ta vrsta pridelave je po mojem mnenju čisti nesmisel. Pred več kot 30 leti sem tudi sam izkusil, kaj je integrirana pridelava, a sem že čez eno leto prenehal s tem, ker sem videl, da gre pri tem samo za mešanje zraka, če povem po domače. Lahko imaš še toliko oznak, da je neko jabolko pridelano skoraj brez kemije, a to zame nič ne velja. Zakaj ga ne bi preprosto dal v laboratorij, da bi ugotovil, ali so v njem prisotni strupi ali ne.

Katerih ekoloških živil v Sloveniji po vaših izkušnjah primanjkuje, da bi bili bolj samooskrbni?
Najbolj primanjkuje zelenjave, jagodičevja in žit ter predelave iz teh, mesa je sicer dovolj, a iz več razlogov ne pride do potrošnika. Za še večjo samooskrbo bi potrebovali še več rastlinjakov, da bi lahko pridelovali tudi pozimi, za pridelovanje določenih vrst zelenjave tudi v zimskem času bi bilo treba kmete še dodatno izobraziti. Tukaj vidim rešitev, da bi država sofinancirala zaposlovanje ljudi na kmetijah. To bi bilo veliko bolj smiselno kot npr. naložbe v hleve.

Kdo bi lahko povezal ekološko kmetijsko ponudbo, da bi konkurenčno nastopil pri trgovcih? Ali to že kako počnete?
V prvi vrsti kmetje sami. V Sloveniji tovrstne povezave že obstajajo in so določene. Ko in če bi bilo teh povezav še več, bi se lahko nadgradile v profesionalno zadrugo.

Kakšne so vaše konkretne izkušnje z biodinamiko? Ste bili kdaj do teh pristopov morda skeptični?
Nisem bil, ker prej tega nisem dobro poznal. Moram reči, da se ne posmehujem stvarem, ki jih ne poznam. Prvič sem se z biodinamiko srečal, ko smo bili na obisku kmetije v Zilju ob Kolpi, kjer sem spoznal domačinko, ki je imela manjšo biodinamično kmetijo. Navdušila me je, takoj sem začel verjeti v to. Takrat je bila v Posavju tudi že delovna skupnost za biodinamiko, ki sem se ji pridružil, kasneje se je preimenovala v Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje Ajda Posavje, ki mu zdaj tudi predsedujem. Na naši kmetiji smo s preusmeritvijo iz ekološke v biodinamično začeli v letu 2012, uradno smo biodinamična kmetija z blagovno znamko Demeter postali leta 2014. Osem let torej že pridelujemo po biodinamiki in iz leta v leto opažam, da so stvari vedno boljše in vedno bolj verjamem v njih, kar mi daje dodatno spodbudo. Nima pa pravega smisla, da bi tak način pridelave nekomu vsiljevali, ker je to lahko potem tudi kontraproduktivno. Kot zanimivost naj povem, da sem za kmetijske svetovalce že imel predavanje o biodinamiki, nekateri so me tudi že obiskali, tako da si lahko razlagam, da biodinamiko tudi podpirajo. Z določenimi svetovalci več kot odlično sodelujem in so mi v veliko pomoč, jaz pa njim. Moj način kmetovanja sprejemajo z odprtimi rokami.

Preusmeritev v biodinamično kmetovanje od začetka ne pomeni večje razlike, ampak se le-ta opaža postopoma iz leta v leto. Prvi večji čudež, ki mi je uspel z biodinamiko, je bilo reševanje mraza pri kumarah – z baldrijanom. Na hektar površine zadostuje približno 40 litrov vode in sto kapljic baldrijanovega preparata. Ker je baldrijan element toplote, je preprečil, da bi kumare zmrznile, čeprav je temperatura padla na -3,5 °C. To sem dokončno opazil in začel verjeti dan kasneje, ko jih zaradi drugih obveznosti nisem ponovno poškropil, temperatura je bila -1,5 °C – in kumare so zmrznile. Da biodinamika res deluje, vidim na njivah, travi, pridelkih, plodnosti živine …, slišim od ljudi, da je nekaj drugače, bolje.

Uporabljate tudi lastna semena? Kako gledate na samopreskrbo z lastnimi semeni?
Seveda, čeprav vsega ne moremo predelati sami zaradi procesa križanja. Treba je čim več težiti k temu, da imamo svoja semena, kajti če se bomo prepustili multinacionalkam, je konec blizu. V Sloveniji lahko brez težav sami zase pridelamo semena, pomembno je le, da izmenjava semen kroži.

Je kakšna razlika med koriščenjem subvencij za kmetijstvo oz. neposrednih plačil med vami in klasičnim kmetijstvom?
Da, lahko rečem, da ni pravega razmerja med obema vrstama kmetijstva, v določenih primerih klasično kmetijstvo dobi celo več na hektar kot ekološko. ’Tepeni’ smo tudi pri zelenjavi, kjer so zaradi kolobarja, s katerim se borimo proti škodljivcem, parcele manjše od deset arov in posledično izpademo s seznama upravičencev do koriščenja subvencij. Vsekakor smo v tem primeru ekološki kmetje oškodovani. Po drugi strani bi lahko preživeli tudi brez subvencij.

Kako se v biodinamičnem, ekološkem kmetijstvu spopadate z vedno pogostejšimi vremenskimi ujmami in njihovimi posledicami (škodljivci, bolezni ...)? V čem je pravzaprav razlika med vašimi ukrepi in ukrepi intenzivne kmetijske pridelave?
Ker je biodinamična kmetija kot neka celota in kot mešana kmetija ni specializirana samo na eno področje kmetijstva, ti narava vsega ne more uničiti in pobrati. Poleg tega imamo večino naše zelenjave in jagod v zavarovanih prostorih, kar zagotovo predstavlja prednost in lahko pridelke zaščitimo pred ujmami. Kot biodinamični kmet si prizadevam, da bo zemlja vsako leto v boljšem stanju, pri intenzivni pridelavi je ravno nasprotno – vidimo, da je zemlja vedno bolj utrujena ter že umira in se ’joče’. Toliko kot vzamemo iz nje, moramo poskrbeti, da ji damo tudi toliko nazaj oz. še več. Da jo bomo ohranili za naše potomce in nas bo prehranjevala še naprej. Z industrijskim načinom obdelave se nam ne piše nič dobrega.

Zvone Černelič, letnik 1963, je osnovno šolo obiskoval v Artičah, nato pa odšel na srednjo kmetijsko šolo Grm Novo mesto. Po pridobljeni izobrazbi je že začel z delom na domači kmetiji, vmes je bil štiri leta tudi zaposlen (na kmečki zadrugi v Brežicah in prašičji farmi v Krškem). V času ukvarjanja s kmetijstvom se je udeležil mnogih izobraževanj tako doma kot v tujini in pridobil tudi določene certifikate. Bil je ustanovni predsednik sindikata kmetov občine Brežice, med letoma 2010 in 2014 je bil predsednik Združenja za ekološko kmetovanje Dolenjske, Posavja in Bele krajine, od 2015 pa je na čelu Društva za biološko-dinamično gospodarjenje Ajda Posavje, v katerem je trenutno šest biodinamikov in še trije v preusmeritvi, kar je največ med tovrstnimi društvi v Sloveniji. Na Ekološki in biodinamični kmetiji Černelič v Dečnem selu so mu v veliko pomoč predvsem žena Gabrijela, s katero imata štiri otroke, in sin Primož z ženo Laro. Kljub obilici dela na kmetiji se še vedno najde tudi nekaj prostega časa, predvsem ob nedeljah, ko si družina vzame prosto, vsako leto si s soprogo privoščita tudi poletni oddih na morju ali v hribih.

Kako ste doživeli karanteno v času epidemije?
Po pravici povedano sploh nisem občutil, da je kaj drugače, ker je bil ravno pomladni čas in je takrat zunaj veliko dela, pa tudi povpraševanje se je zelo povečalo. Na kmetiji si vedno zaposlen z delom in to predstavlja prednost. Moj recept za čim bolj kvalitetno preživet čas, v katerem smo se znašli, je ’motiko v roke pa na vrt’. Resnično lahko s tem preženeš stres in psihične težave, ki jih je imelo veliko ljudi. Delo na vrtu, polju te zaposli, pa še na svežem zraku si. Smisel karantene je po drugi strani zapreti ljudi za štiri stene in to je narobe. Zato si upam trditi, da je bilo najboljše delovno mesto v času karantene delo na kmetiji, ki je bilo tudi bolj cenjeno.

Kaj vam pomenita osvojeno evropsko priznanje in prejem oktobrske nagrade?
Ko sem izvedel za prejem priznanja Evropske komisije, sem bil seveda zelo pozitivno presenečen. Vedno je treba biti pripravljen na presenečenja. Da lahko kmetija iz ene majhne Slovenije oz. iz Dečnega sela premaga konkurente iz Španije, Nemčije in drugih velikih držav, je skoraj neverjetno. Ko sem kasneje v glavi zavrtel film nazaj, sem bil kar presenečen, kdo vse je glasoval za našo kmetijo. Osvojeno priznanje primerjam kar s Prešernovo nagrado, saj je kot nagrada za življenjsko delo in seveda tudi velika obveza za naprej. Da sem med prejemniki oktobrske nagrade, in to kot kmet, pa se mi zdi še nekoliko več vredno, saj veš, da tvoje delo nekaj velja tudi v lokalni skupnosti.

Rok Retelj, foto: R. R. in Mateja Jordović Potočnik

Pogovor z Zvonetom Černeličem je objavljen v Posavskem obzorniku, ki je izšel 15. oktobra 2020.

#povezujemoposavje
« Nazaj na seznam