​Študija hladilnih stolpov: najprimernejši bi bil hladilni stolp na naravni vlek

V Kulturnem domu Krško je v četrtek popoldne potekala javna predstavitev zaključkov študije izvedljivosti hladilnih stolpov za projekt JEK2, ki jo je pripravila družba GEN energija, nosilec tega velikega energetskega projekta.

Vodja sektorja za korporativno komuniciranje in trajnosti razvoj v GEN energiji Gorazd Slak je uvodoma povedal, da je javnomnenjska raziskava pokazala doslej najvišji delež lokalnega prebivalstva, ki pravi, da je dobro seznanjen s projektom JEK2, kar je, kot je dejal, spodbuda za organizacijo tovrstnih javnih dogodkov.
 
Novi generalni direktor GEN energije mag. Andrej Vizjak je znova poudaril, da je JEK2 ključen nacionalni energetski projekt, zato je zelo pomembno, da se o njem transparentno in nenehno komunicira z javnostjo, »kajti to je ključno za nadaljevanje projekta in tudi za končno odločitev o njegovi izvedbi«.
 
Zaključke študije izvedljivosti hladilnih stolpov za projekt JEK2 je v nadaljevanju predstavil Vinko Planinc, vodja sektorja za nove jedrske objekte in vodja projekta JEK2. Omenjeno študijo so na podlagi številnih pobud in priporočil, med drugim tudi Mestne občine Krško in regije Posavje, naročili pri priznanem mednarodnem inženirskem podjetju John Cockerill Hamon. Ker je kapaciteta reke Save v celoti izkoriščena za hlajenje kondenzatorja obstoječe jedrske elektrarne, je za odvod toplote iz kondenzatorja JEK2 nujna uporaba hladilne tehnologije, ki ne bo toplotno obremenjevala Save oz. bo delovala povsem neodvisno od njene temperature in pretoka, to pa omogočajo štiri tehnologije hladilnih stolpov.
 
Vse štiri so bile podrobno predstavljene v 18. letošnji številki Posavskega obzornika, zato na tem mestu le glavni poudarki.
 
Hladilni stolp na naravni vlek, ki deluje brez ventilatorjev oz. pretok zraka skozi stolp nastaja naravno, omogoča, da se vodna para dvigne visoko nad tlemi in nima zaznavnega vpliva na okolico, ima pa stolp zaradi svoje višine (dobrih 190 metrov) seveda vpliv na vizualno podobo območja. Njegova gradnja predstavlja veliko začetno investicijo, vendar ima nizke stroške obratovanja in vzdrževanja.
 
Stolpa s kombiniranim naravnim in mehanskim vlekom sta nižja (75-80 metrov), zato ni dovolj naravnega vleka in za dviganje zraka potrebujeta ventilatorje, ki povzročajo mehanski hrup. Vodna para se še vedno dviga visoko nad tlemi in ima minimalen vpliv na okolico, je pa zaradi ventilatorjev poraba električne energije višja, prav tako stroški vzdrževanja.
 
Podobna rešitev sta stolpa s kombiniranim naravnim in mehanskim vlekom z zmanjšanim izpustom vidne pare. V tem primeru je mokremu delu hlajenja dodan suhi del, ki segreje del zraka in ga pomeša z vlažnim izstopnim zrakom, s čimer se zmanjša možnost nastanka vidne bele meglice nad stolpom. To zahteva dodatne ventilatorje, kar pomeni več hrupa, večjo porabo elektrike in višje stroške vzdrževanja.
 
Četrta varianta pa so mehanske hladilne celice z induciranim vlekom, kjer pretok zraka zagotavlja ventilator na vrhu vlake hladilne celice. Vodna para se ne dvigne neposredno na višino, zato je v okolici stolpov, visokih okoli 20 metrov, možna povečana vlažnost. Ta rešitev zavzame precej prostora, za delovanje porabi precej elektrike in terja višje stroške obratovanja zaradi vzdrževanja ventilatorjev.

Kot zanimivost: za delovanje nekaterih stolpov bi lahko porabili več elektrike, kot jo proizvede posamezna hidroelektrarna na spodnji Savi, denimo HE Krško ali HE Arto-Blanca.

Kot je povedal Planinc, ima vsaka od štirih predstavljenih rešitev nekaj prednosti in slabosti, vse pa so izvedljive. Presodili so jih po kriterijih tehnične in ekonomske ustreznosti ter družbene in okoljske sprejemljivosti, pri čemer se kot najboljša izbira kaže prva varianta, torej hladilni stolp na naravni vlek, ki ne potrebuje dodatnega električnega napajanja, ustvarja zgolj šum padajoče vode ter zahteva minimalno mehansko vzdrževanje, a ima večji vizualni vpliv na prostor. Druga varianta predstavlja alternativo ob morebitnih strogih višinskih omejitvah, vendar prinaša večji tlorisni odtis dveh stolpov, stalni hrup ventilatorjev ter višjo porabo energije, medtem ko sta tretja in četrta varianta sprejemljivi le ob specifičnih prostorskih ali strogo predpisanih okoljskih zahtevah glede preprečevanja vidnosti pare, saj poleg najvišjih stroškov prinašata tudi večjo kompleksnost obratovanja ter večje tveganje za recirkulacijo toplega zraka ali dodatne hrupne obremenitve. »Za ceno tega, da pridemo do projekta, smo odprti za vse možnosti,« je dodal ob tem, saj je končna izbira stvar dodatnih presoj, predvsem okoljske presoje.
 
Hrup, neprevetrenost, uporaba toplote …
 
V razpravi, ki je sledila Planinčevi predstavitvi, je bilo v zvezi s stolpi zlasti s strani prebivalcev Žadovinka in Spodnjega Starega Gradu izraženih nekaj vprašanj glede hrupa, ki ga povzročajo, in pozivov k ureditvi dodatne protihrupne zaščite. Pri tem je Planinc poudaril, da bodo glede hrupa upoštevali zakonske omejitve, dodal pa tudi, da bo hrup tudi v času gradnje elektrarne, ki ga bodo prav tako poskusili čim bolj omejiti. Udeleženci so opozorili tudi na možne težave v primeru zimske inverzije in megle, saj je Krška kotlina precej neprevetrena, ter na uporabo (dela) odvečne toplote bodisi za ogrevanje rastlinjakov bodisi stanovanjskih objektov.
 
Govora je bilo tudi o malih modularnih reaktorjih (SMR) kot možni alternativi veliki jedrski elektrarni, pri čemer je Planinc odgovoril, da ta tehnologija zaenkrat obstaja bolj kot ne le na papirju in da je njihova gradnja dvakrat dražja na enoto elektrike kot velika elektrarna, zato je bolje počakati, da jih zgradijo in preizkusijo v drugih državah. Po njegovem mnenju jih bomo v prihodnosti postavljali tudi v Sloveniji, a šele po izgradnji JEK2 oz. po letu 2040.
 
Po zaključku razprave so bili predstavniki GEN energije udeležencem dogodka na voljo tudi za individualna vprašanja in pogovore na to temo.
 
P. P.

#povezujemoposavje