Časopis za pokrajino Posavje
9.12.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Bodimo pujsi, ne kokoši

Avtor: Peter Pavlovič    Objavljeno: Ponedeljek, 11.01.2021    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 184Redakcija
Peter Pavlovič
Ena od novoletnih vraž pravi, da na zadnji dan leta ni dobro jesti perutnine, ker kokoši brcajo nazaj, oz. da moramo jesti svinjino, saj pujsi ruvajo naprej. Da moramo torej preteklost pustiti za sabo in se usmeriti v prihodnost. Vendar je pravkar minulo leto, ki ga je silvestrska noč poslala v zgodovino, prineslo toliko razburljivih in – kot kaže trenutno – tudi zgodovinskih dogodkov, da si zasluži nekaj premisleka, preden ga pospravimo med spomine. Najbrž se le redkokdo lahko pohvali, da epidemija bolezni covid-19 ni vsaj malce zarezala v njegovo življenje. O vseh razsežnostih njenega vpliva je bilo prelitega že ogromno novinarskega črnila (da ne govorim o neštetih zapisih na družbenih omrežjih in spletnih forumih), zato se bom v tem zapisu posvetil trem področjem, na katerih je korona posegla v moje ustaljene navade.

Prvo je zagotovo področje (novinarskega) dela. Izredni, nepričakovani in neprecedenčni dogodki so načeloma za medije dobrodošli, saj pritegnejo okrepljeno povečano zanimanje javnosti za medijske objave. Toda koronavirus nas je postavil pred vsaj dva izziva. Prvič: kako sploh poročati o njem, saj še nikoli nismo bili v situaciji, ko je bilo treba interpretirati toliko z določeno boleznijo povezanih informacij, strokovnih izrazov, statistik itd. S pojavom in širjenjem številnih teorij zarot smo se pri tem še pogosto znašli v 'navzkrižnem ognju' med uradno medicinsko stroko ter številnimi dvomljivci vanjo (in celo zanikovalci virusa, ki so v zadnjem času malce poniknili), ki so se napajali v večinoma strokovno neutemeljenih zapisih v kaotičnem virtualnem svetu. In drugič: kako ob skoraj popolni prekinitvi ustaljenega družabnega, kulturnega, športnega in še kakšnega življenja pisati še o čem drugem kot o virusu in njegovih posledicah. To je terjalo od nas precej iznajdljivosti, a se je po drugi strani odrazilo tudi v številnih temah in sogovornikih, ki sicer morda ne bi nikoli izplavali na površje. Pogosto smo bili še sami presenečeni, kaj in koga vse lahko najdemo, ko nam tem ne narekujejo vsakdanji dogodki.

Epidemija je v precejšnji meri spremenila tudi družinsko življenje. Ukrepi so nas omejili pri druženju in obiskovanju ter postavili ograje, če že ne zidove, med generacijami. Mnogi so za njimi žal ostali osamljeni in pozabljeni. Če smo se tisti, ki imamo šoloobvezne otroke, prej ubadali s tem, kako uskladiti službene urnike s šolskimi in popoldanskimi obveznostmi otrok, smo se z uvedbo šolanja na daljavo soočili s povsem novimi izzivi: kako otrokom zagotoviti primerno računalniško opremo in na območjih s 'predpotopnim' internetom tudi delujoče povezave, kako vzpostaviti novo organizacijo dnevne rutine in otroke motivirati za učenje v takšnih razmerah. V še posebej zahtevni situaciji so se znašli starši, ki imajo otroke v najnižjih razredih devetletke ali s posebnimi potrebami in morajo ob službi opravljati še delo (pomožnih) učiteljev. Grozeče ocene, kako bo to obdobje negativno vplivalo na naše otroke, se mi pogosto zdijo pretirano dramatične, a se hkrati zavedam, da brez posledic ne bo šlo. Bolj kot za znanje me skrbi, kako bo nanje vplivalo pomanjkanje druženja z vrstniki. Virtualnost žal ne more nadomestiti človeškega stika. A po drugi strani ugotavljam, da otroci 'novo realnost' pogosto dojemajo z več razumevanja in potrpežljivosti kot marsikdo med odraslimi.

Pomemben del mojega življenja je tudi šport oz. rekreacija. Čeprav smo tekači in kolesarji načeloma 'samotarski' športniki, se radi tudi družimo na tekmovanjih. Potem ko so bile spomladi praktično vse rekreativne prireditve odpovedane, smo se jih v poletni in zgodnjejesenski sprostitvi ukrepov nekaj vendarle naužili, čeprav pogosto v nenavadnih pogojih (ogrevanje pod maskami, štart v predpisanem medsebojnem razmiku oz. časovnih intervalih ipd.). A volja vedno najde pot in tudi na tem področju jo je, zlasti v obliki raznih virtualnih tekem in izzivov, s pomočjo katerih ostajamo povezani kot skupnost. Mimogrede: zagotovo na pohodniških, tekaških in kolesarskih poteh še nikoli ni bilo toliko gneče kot v koronskem času, kar priča o okrepljenem zavedanju o pomenu zdravja in telesne odpornosti.

Ena najpogosteje izrečenih novoletnih želja je bila, »naj bo vsega tega čim prej konec«. Zgodovina nas sicer uči, da so podobne epidemije trajale vsaj dve, če ne že več let. Cepivo – kljub pomislekom – vendarle prinaša novo upanje, čeprav tudi pri tem ni odveč nekaj zadržanosti. Predvsem pa se mi zdi pomembno, da si, podobno kot pujsi, ne glede na razmere utremo nove poti v prihodnost, brskanje po preteklosti pa prepustimo kokošim.
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

25.11.2021 | Kolumne in komentarji

Nasilje nad ženskami je nesprejemljivo

ne spreglejte