Časopis za pokrajino Posavje
15.11.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Bodo mojstri le dobili vajence?

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 09.11.2017    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 338Redakcija
Maruša Mavsar
Znana je misel velikega Mahatme Gandhija, da je »unča prakse vredna več kot tone pridiganja«. Z enakim poudarkom jo je zapisal tudi vplivni mislec in razgledani ekonomist Ernst F. Schumacher v knjigi Malo je lepo: študija ekonomije, kot da bi ljudje nekaj pomenili. Gandhijevo sporočilo je spremenil v poenostavljeno misel, da je gram prakse vreden več kot tona teorije. To je preprosta, zdravorazumska ugotovitev, s katero se sreča vsak, ki si je kdaj želel doseči kar najvišjo osebno kvaliteto ali kvaliteto izdelka.

Če ste igrali instrument, nikoli niste ušli vaji. Če ste športnik – ponovitve vam prinašajo napredek. Če ste filozof – samo večno radovedni duh, vaja v argumentih, premisah vas vodi k uspešnemu kritičnemu mišljenju. Če ste poskusili meditirati, še kako veste, da vas samo učenje učitelja ali knjiga ne pripeljeta do uspeha – šteje nenehna vaja. Tudi pomnjenje snovi zahteva vajo in nobena miza, računalnik ali most se ne zgradi brez vaje. Naš spomin in naše telo terjata trud in ponavljanje. Terjata delo v praksi. Že stari rek nam pravi: vaja dela mojstra. Pomembno pa je (in ne samoumevno), da sploh imamo mojstra, od katerega se lahko učimo, in da imajo mojstri vajence, da se dragoceno znanje ohranja za prihodnost.

Konec oktobra sem bila na ekskurziji, namenjeni spoznavanju sistema vajeništva na Dunaju. Odzvala sem se na povabilo projekta Zavezništvo za mlade in na lastna ušesa slišala izkušnje, ki potrjujejo, da je avstrijski vajeniški sistem svet zase. Njihovo poklicno izobraževanje in učinkovit dualni sistem, ki ima izrazito praktično usmerjenost, pomembno prispevata k temu, da ima država le 10,3-odstotno nezaposlenost mladih.

Seveda, gre za plod stoletne kulture in spoštljivega odnosa do mojstrstva in praktičnih veščin, nekaj, kar se je pri nas, žal, v veliki meri izgubilo. Iskrena pričevanja mladih, s katerimi sem lahko v teh dneh poklepetala, tako na ekskurziji kot kasneje, so naslikala ljudi, ki so veliko bolj pomirjeni s svojo prihodnostjo kot mnogi naši mladi. Pravijo, da je dober občutek, ko veš, da se učiš od najboljših in da tak tudi postajaš. V vajeništvo jih je vsekakor prepričalo tudi dejstvo, da se usposabljajo za službo, ki jih najverjetneje čaka že v podjetju, ki vanje vlaga svoj denar, čas in znanje. Lahko pa gre le za odskočno desko, saj jim sistem omogoča nadaljevanje in prehode v specializacije.

V Sloveniji letos uvajamo pilotni projekt vajeništva na sedmih srednjih šolah. Glede na to, kako obotavljajoče in previdno smo se zadeve lotili, nas čaka še veliko premikov v glavah. Upam, da ne bo prepozno in da bo država še ujela vlak pri 'samooskrbi' z dragocenimi kadri. Prisluhniti moramo gospodarstvu, tako najsodobnejšim visokotehnološkim podjetjem kot manjšim obrtnikom. Oboji so se menda že skoraj naveličali vpitja, da imajo kadrovski manko in da nasploh mladi, ki prihajajo v podjetja naravnost iz šol, morda obvladajo splošno teorijo, praktično pa so v precejšnjem zaostanku. Enako ugotavljajo družboslovno orientirana podjetja, društva, organizacije. Mladim bi morali omogočiti več konkretnih življenjskih praktičnih izkušenj.

Vajeništvo, v kolikor je sproti usklajeno z razvojnimi interesi in hkrati narejeno po meri človeka, lahko prinese mnogo več, kot morda obeta na prvi pogled. Samozadostnost nekega okolja in zadovoljni mladi obrazi, ki pogumneje razmišljajo o prihodnosti, pa so kar dober stranski produkt, mar ne?
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»