Brezpogojna ljubezen
Dnevi se vrstijo drug za drugim in tekmujejo v vse višjih temperaturah. Oblaki saharskega peska zatemnujejo modrino neba. Vlaga v zraku vzbuja nostalgijo po škrgah, prostora za kisik pa skorajda ni. Kljub temu se ljudje veselijo poletja in dopustniškega vzdušja, a ga očitno mnogi razumejo kot čas, v katerem jim je čisto vse dopuščeno.
Sedim v kolikor toliko ohlajeni sobi, od časa do časa vstanem ter pogledam skozi okno. Naenkrat se mi prikaže neverjetno lep prizor, ki slika vse to, kar je vsebina smisla človekovega poslanstva. On previdno vozi otroški voziček, iz katerega otrok veselo opazuje okolje, medtem ko Ona pred njima na povodcu pelje kužka, ki ves čas igrivo maha z repkom.
Čudovito lep prizor empatije, sožitja in ljubezni, ki opazovalca ne pusti ravnodušnega.
V svetu, ki si ga zaslužimo, tako kot si zaslužimo vsakokratno oblast, je težko najti kaj tako motivirajočega in sproščujočega, kot je pogled na manifestacijo ljubezni, to tako pogrešano, redko dobrino in vrednoto.
Seveda, pojem ljubezni si lahko vsakdo razlaga po svoje, »a je ta zagotovo edini zadovoljiv odgovor na vse težave in bolečine človekovega življenja« (E. Fromm).
Zvesti spremljevalci človeka
Sožitje med človekom in ostalim delom vsega živega je edini način, ki v konceptu trajnostnega razvoja zagotavlja ohranjevanje okolja in naše duhovne rasti, na kar se v različnih agendah redno pozablja. Ta prizor, ki se mi je odvil pred očmi, je bil dejanska manifestacija vsega tistega, kar svet pogreša. Nesebičnost, solidarnost, empatija, zaupanje in še posebej zvestoba so vrednote, ki se jih, če nam že niso prirojene, lahko priučimo. Ne spreglejmo dejstva, da so številne živalske vrste sijajni terapevti pri zdravljenju, zlasti otrok, pomočniki in reševalci v nesrečah, zvesti življenjski spremljevalci človeka, ki preganjajo osamljenost, kugo omreženega sveta. Tokrat imam v mislih predvsem pse.
Pred dnevi sem na lastne oči videl, kako je na postajališču ob avtocesti neka družina, ki je potovala na morje, vrgla psička iz avta in se odpeljala naprej. Kužek je tekal za njihovim avtom, vse dokler ga ni nek drugi avto povozil do smrti. Si kdo drzne pogledati v oči resnični naravi človeka?
Med sprehodom s svojim kužkom sem srečal nekega gospoda, ki mi je med pogovorom o svetu, v katerem živimo, dejal: »Bolj spoznavam ljudi, rajši imam pse.« Vse bolj se pri ljudeh utrjuje prepričanje, da tisti, ki nima rad živali, niti ljudi ne more imeti rad. Na srečo na sprehodih srečujem vse več ljudi v družbi s svojimi ljubljenčki. Resnici na ljubo je veliko več žensk, ki svoj čas delijo s temi bitji, ki jih je sama ljubezen.
A vrnimo se k bitju, ki nikoli svojega prijatelja človeka ne pusti na cedilu. Kdor koli čuti potrebo do brezpogojne ljubezni in zvestobe, ve, da jo najde pri psu. Naj vame vrže kamen tisti, ki ne želi biti iskreno ljubljen. Ženska in moški drug drugemu obljubljata zvestobo in ljubezen, praviloma do groba onega drugega. V sodobnem post/resničnem svetu nezvestoba med žensko in moškim postaja edina skupna značilnost. S psi je povsem drugače. Oni so iskreno in brezpogojno zvesti človeku, do svojega groba.
Zgodbe od tu in tam, z istim imenovalcem
Kako pretresljivo je videti prizor izpred bolnišnice Puerto del Mar v Cadizu. Tam je namreč pred vhodnimi vrati kužek Canelo na svojega gospodarja čakal sedem let, torej do svoje smrti. Medicinske sestre v tej bolnišnici, ki se jih je dotaknila moč njegove ljubezni in zvestobe, so Canelu naredile kotiček iz kartonskih škatel. Skrbele so zanj, dokler se ni v novi dimenziji združil s svojim gospodarjem.
Demilio, upokojeni električar iz San Luisa, je deset let umetno hranil in negoval svojega nezavestnega psa. Nesrečnega Finegana je povozil kombi in je ostal do smrti v komi. Ko so vprašali Demilia, kako mu uspeva skrbeti za nezavestnega psa, je odgovoril: »Kdor ima iskreno rad svojega psa, bi storil isto.«
Ni človeka, ki ni seznanjen z ljubeznijo profesorja Hidesaburpa in njegovega psa Hačika. Hačiko je profesorja spremljal in čakal na železniški postaji, s katere je profesor potoval na predavanja v Tokio. Toda nekega dne je profesor med predavanjem umrl in se nikoli več vrnil. Hačiko je devet let na železniški postaji, do svoje smrti, čakal na prijatelja. Te zgodbe imajo isti imenovalec, ki ga poznamo vsaj tisti, ki imamo priložnosti deliti življenje s temi čudovitimi bitji.
