Časopis za pokrajino Posavje
23.10.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Čarovnija.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 04.01.2018    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 262Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Čarovnija, še lanska in decembrska, ki nam jo je ponudila mati Narava. Ko pošiljam tole pisanje v branje, vijugam v minule dni lanskega decembra. Sinje modro nebo je s soncem skoraj kar vse dni meseca lizalo zgledno pospravljeno Krško-brežiško polje. Svežina zelenih travnikov se je raztezala do Kostanjevice in še dlje, kjer so sivo-modro zakajeni Gorjanci varovali to prelepo dolino. Bo kar pomlad? Medtem pa je za kratek čas to zelenje in obdelana polja prekril srebrno-bel čudež, res težak in moker, za male in mlade prva zimska čarovnija, a za poljedelce naravno in dragoceno gnojenje. Narava pač postreže s svojimi dragimi in manj dragimi čudeži in čarovnijami.

Ena velika gora svetlobnih teles je osvetljevala naše kraje z lučmi in lučkami, utripajočimi in plavajočimi od prve do zadnje. S svetlobnimi čudeži naj bi pričarali v nočeh iluzijo svetlobe, lepote, veselja, radosti in upanja. Svetloba je upanje, četudi s prizvokom umetnega. Tudi za to iluzijo se je bilo treba potruditi. In si vsaj malo, malo vesel, če je to prizadevanje pohvalil kakšen večni nergač, vsevedni kritik.

Pa smo pri človeški naravi. Pri ljudeh, ki nam pijejo energijo. Treba je zbrati moč, da bi iz svojega življenja izvrgli ljudi, ki v vsem in v vsakem vidijo vse izpod ničle. Če jih že ne moremo povsem odstraniti iz svojih življenj, se moramo usposobiti, da tisto, kar je zašlo v eno uho, iz drugega čim prej izpuhti. Ali da v pogovoru tok misli in besed preusmerimo v nekaj čisto drugega. Morda uspe, da si ohranimo notranji mir. Kar je čarovnija, ki jo lahko imenujemo tudi dobra diplomacija. Pretirano grizenje ob plohi različnih mnenj pač ne prinese uspeha.

Ko to pisanje ponujam v bralno druženje, tečejo še zadnje minute decembra 2017. V tem mesecu je naš, vaš in moj Obzornik upihnil dvajseto svečko. Veliko sape, dobre volje, zagnanosti, hotenja, uresničenih idej in skorajda čarovnij je bilo treba spihati v njegova jadra.

Obzornik in mi – avtorji v njem, ki nismo okronani s precenjenostjo, smo vam hoteli ponuditi čim več vsebin in dogodkov. Pri delu pa bi pogosto hoteli še več in drugače. In če vendarle vemo, da smo naredili najboljše kot lahko, potem naj bo to za ta trenutek dovolj.

Ta trenutek – spomin na naša dobra sorodstva, prijateljstva, znanstva, sosedstva. Nikoli in nikjer ne pozabimo na njihovo dobroto in pozornosti, ki so brez nalepke s ceno. Dajo krila in vzpodbudo na še tako mučni poti. Brez njih je življenje kot vodnjak brez vode. Puščava in osamljenost.

In ja – bodimo prijazni do vsakogar, ki ga srečamo, morda bije težak boj. S prijaznostjo lahko vsaj za te hiteče trenutke pričaramo osemnajst čarovnij. Saj smo že leta 18 tretjega tisočletja, mar ne?
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

10.10.2019 | Kolumne in komentarji

Tudi potrpežljivost ima meje

10.10.2019 | Kolumne in komentarji

Varni?