Časopis za pokrajino Posavje
21.11.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Čas.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 24.10.2019    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 35Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Zgodnja jutranja megla nekolikanj spomni, da se je v našo bližnjo deželo, domovino, tiho priplazil ta čas. Čas spominov. Bolj ali manj močnih. Spominjanje je pač odvisno od posameznika na nekoga ali na dogodke, povezane z osebo ali več njih, ki so nam bile dragocene. Ali so nam dragoceni, ker z njimi še zmeraj lahko podelimo skupni čas. Za skupaj preživet lep, vesel, pogovoren, tolažilen, morda skupno razposajen čas.

Da prihaja ta čas, so nenavadno zgodaj opominjali grmički drobnih lila krizantem pred hišo, ki so ustvarili osupljivo lila preprogo in na njej bogato pašo čebelam, ki so brenčale, dokler je bilo sončnega dneva, pa na vrtovih domov in grmički kar tako, ki so zrasli tu in tam. Poletje je koledarsko zašlo, dolge sence se prerekajo s soncem, veter se tu in tam zakotali čez ta naš svet; tak je čas danes; spomin pa času noče dati spokoja.

Ko brez posebnega truda vrtim čas nazaj, je bil rjav oktober posut vsaj z ivjem, zemlja vsaj za pedenj postlana z mokro snežno belino, stopinje pa sprijete z belim posutim peskom, ki so med grobovi hrustale pesek in snežno močo pod stopinjami. In zeblo nas je. Edina toplota so bili spomini na drage in plameni belih voščenih svečk, ki so se raztopljene razlezle po belem pesku, posutem med grobovi. Oh, ja, toplota so bili dragi domači, zbrani okoli grobov, ko smo molili za duše rajnih. Naših dragih, ki bodo to ostali do naše minljivosti.

Od tistega mojega prvinskega, ranega in varnega časa do danes se je ogromno spremenilo. Če odmislimo vse tisto, nad čemer smo brundali in se zmrdovali, osebno nisem za vse obupne pompoznosti, temveč za zmerno spoštljivost od okrasitve grobov, cvetja in do sveč, s katerimi še vedno do onemoglosti pretiravamo. Vpliva sicer nimam, povem pa lahko, morda se naš Boršt po tem vendar ne bo šibil pod težo zgorelih sveč. Od pred osemnajstih let pa do nedavnega sem pri očku na grobu za in v spomin prižgala kak cigaretni plamenček, kot sva to kradoma počela doma. Cigaretni okrasek je odšel z menoj domov, ob pogledu na ogorek že pet let ni več nanj mamičinega zaskrbljenega pogleda … In tako naprej z goro milih spominov na neprecenljivo skupno življenje, bodisi z domačimi ali s prijatelji, ko tam pri njih izberem samotni čas za tih pogovor, radovednost zaradi moje pojave pa pase le kak zajček, ptiček, kuščar, ki med rožnatimi domiselnostmi vijuga kot čas.

Po Aristotlu je čas samo število gibanj glede na preteklost in prihodnost; sveti Avguštin je čas razlagal kot gibljivo podobo negibne večnosti; Jezus Kristus je bil pogosto upodobljen kot gospodar časa, predstavo o času je narekovala razlika med božansko večnostjo in človeško minljivostjo.

S časom nisem na ti. Ker smo v njem ves čas ujetniki. Nekoga, nečesa in za določen čas. Zato sem si sama na nek način ustvarila čas brez časa, ki je tisti, ki ima peruti, krila za let, za vdih, izdih, za svobodo … za glajenje robov in loščenje sijaja brez napuha in vzvišenosti.
« Nazaj na seznam