Dilema, ki je ne bi smelo biti
V dilemo, ali jih zaradi spoštovanja dediščine in krajinskih posebnosti ohraniti ali jih zaradi zahtev sodobnega prometa porušiti in zgraditi sodobnejše, nas je v primeru lesenih mostov na Krki (pa tudi v kakšnem drugem primeru) potisnila večdesetletna ignoranca (ne)odgovornih upravljavcev in vzdrževalcev objekta.
Ti namreč niso ne zaznali, da določeni objekti niso več kos nalogi, ki ji morajo služiti, ne pravočasno ukrepali, ko so jim pod težo vsakodnevnega bremena začela klecati kolena. Tako smo, kot se je slikovito izrazil dr. Smrekar, predolgo oklevali, preden smo poklicali urgenco, saj je pacient (most) v tem času že skoraj umrl (se podrl). Zdravniki (upravljavci in vzdrževalci državne cestne infrastrukture) so ga s številnimi prevezami in opornicami za silo pokrpali, a je revež zdaj iznakažen kot kakšna ostarela estradna zvezda po ne najbolj posrečeni lepotni operaciji. Tudi varuhi dediščine več kot očitno niso najbolje opravili svojega dela oz. so preveč pogledali skozi prste.
Uvodoma omenjena dilema seveda ljudi deli v dve skupini. Tisti, ki v lesenih mostovih vidijo simbol (idealizirane) preteklosti, ko je človek znal živeti v sožitju z naravo in se ji prilagoditi tudi v izbiri materialov in načinu gradnje prometnih objektov, bi jih seveda radi ohranili. Drugi, zlasti domačini, pa ne nujno brez posluha za dediščino prednikov, ki vsakodnevno čutijo posledice omejitev prometa preko tovrstnih mostov (kmetu ne omogočajo, da na drugi breg reke s traktorjem odpelje trosilec gnoja ali prikolico drv, obrtniku ne, da si s tovornjakom dostavi material ali odpelje končne izdelke, otrokom pa ne prevoza s šolskim avtobusom), bi jih nadomestili z mostovi iz sodobnejših, trdnejših materialov. Obe stališči sta legitimni in upravičljivi. Vendar: ohranjanje dediščine ne sme in ne more biti izgovor, da se ne bi vsem državljanom, tudi tistim, ki so se pač znašli na neugodnejši strani reke, zagotovili enaki življenjski pogoji (v tem primeru sodobnim prevoznim sredstvom prilagojeni mostovi) kot vsem drugim. Prav bi bilo, da najdemo rešitev, ki bo zadovoljila tako domačine kot varuhe dediščine.
