Dokler čakamo, kreiramo vsebino prihodnjega časa
Pravijo, da so trenutki tisti, ki sestavljajo celoto, poimenovano življenje. Če dobro premislimo in se zazremo v vsebino našega bivanja v tem svetu, lahko ugotovimo, da je bistvo vsakega izmed teh tako pomembnih trenutkov – čakanje. Brez vsake naše krivde ali zasluge ter brez naše volje smo 'vrženi' v nepredvidljivi svet negotovosti, zaradi česar so pričakovanja stalnica našega duha. Nujna vsebina pričakovanja je zagotovo čakanje. Ni ga človeka, ki na svoj način ne čaka na nekaj ali na nekoga. Preprosto, čakanje ni zaman zapravljen čas. Dokler čakamo, mi upamo, verjamemo, kreiramo vsebino prihodnjega časa, skratka – obstajamo. Seveda, občutki čakajočega na nekaj ali nekoga so lahko različni in pogosto so definirani z dejavniki, na katere ne moremo vplivati, toda nikakor ne smemo zanemariti naše sposobnosti, da manifestiramo izhod čakanja. Optimizem, pozitivna energija, vera v dobro in pravično so sestavine, ki iz čakanja kot posebnega stanja duha ustvarijo čas, izpolnjen s smislom.
Literati o smislu in moči čakanja
Ni tega čakanja, ki naj ne bi vsebovalo topline, hrepenenja in ne bi gnezdilo v upanju na dobro. Čakanje je podobno upanju, je zapeljevalka, ki po tihem šepeta v uho vse tisto, kar si v nekem trenutku želimo slišati ali želimo da se (ne) zgodi. A vseeno in vselej velja tista ponarodela misel: »Dan pred praznikom je lepši kot sam praznik,« ali pa verz Desanke Maksimović, ki pravi: »Ljubezen je lepa samo, dokler se na njo čaka.«
Vera v moč in smisel čakanja ima nadnaravno moč. Čakanje v človeku mobilizira vse atome moči in na ta način ljudi ohranja v življenju tudi tedaj, ko vsi drugi dejavniki dobrega odpovedo. »Počakaj name tudi, ko nehajo prihajati pisma od daleč, počakaj, tudi ko se bodo vsi drugi, ki čakajo, naveličali čakanja. Počakaj me in zagotovo pridem.« (Konstantin Simonov) Ali kot pravi znani Andrićev stavek: »Jelena, ženska, ki je ni – vem pa, da se bo pojavila, če le nikoli ne neham čakati nanjo.« Zato je toliko bolj nedopustno nekoga pustiti, da čaka na vas, samo zato, ker ste prepričani, da bo čakal. Čakanje na nekoga je edinstvena empatija, lepa kot sama molitev.
Na kaj vse čakamo?
Težko se je izogniti občutku, da je življenje v bistvu neke vrste čakalnica, v kateri se ljudje počutimo dokaj v redu. Številni so prepričani, da dokler na kaj ali na nekoga čakajo, tudi obstajajo. V času čakanja so možne in tudi dovoljene vse sanje in opcije tistega, čemur rečemo življenje. Ljudje čakamo na rojstne dneve, na polnoletnost, čakamo na datume in tudi obletnice diplomiranja. Danes, v duhu nove normalnosti, ljudje z enako vnemo čakajo tako na poroko kakor tudi na ločitev. Najpogosteje čakamo na ponedeljek, čeprav nam je ljubši petek. Čakamo skoraj na vse, kar prinaša jutrišnji dan, čeprav se večina tistega, na kar čakamo, ravno tako pripeti tudi, ne da bi čakali. Npr. rojstni dnevi, novoletni, božični, velikonočni ter drugi dnevi in prazniki. Ampak ljudje čakamo: na zadnji obrok leasinga ali kredita, čakamo taksi, čakamo priznanje, čakamo na odgovor, čakamo resnico, čakamo na koncert, čakamo na tekmo, premiero, čakamo na operacijo, čakamo, da pride obisk. In, kar je malo čudno in pri tem sodobno, čakamo, da obisk tudi odide. Čakamo na rezultate izvidov zdravstvenih preiskav. Ona čaka, da pride On – On čaka, da pride Ona. Čakamo na plačo, pokojnino, čakamo, da otrok shodi, da začne hoditi v šolo, da diplomira, da dobi službo. Številni na žalost čakajo na službo. Čakamo na letne čase. Čakamo na prevoz. Čakamo velikokrat zaradi neodločnosti, da kaj ukrenemo. Čakanje je pogosto izraz ujetosti med alternativami in hkrati kupovanje časa za zbiranje novih informacij, ki nam bodo pomagale do odločitve.
Razum čaka na izbruh miru
Danes vsi, vsaj deklarativno, čakajo na izbruh miru. Ubogi, bolni, ostareli in kakor koli drugače ponižani čakajo na pomoč, usmiljenje in ponujeno roko. Te dni svet čaka na izid predsedniških volitev v Združenih državah Amerike. Čakamo na odločitve parlamenta in trepetamo. Čakamo na odhod ene oblasti in prihod naslednje. Dokler čakamo, namreč nismo odnehali, ampak gremo upanju naproti, kar je še kako pomembno.
