Časopis za pokrajino Posavje
1.08.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Dostojanstvo, kaj je že to?

Avtor: Božidar Veljković    Objavljeno: Petek, 30.04.2021    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 225Redakcija
Božidar Veljković
Ali ste kdaj zavrnili kaj, česar niste zaslužili ali kar bi vam prišlo iz naslova privilegija? Ste morda kdaj koga zaščitili pred sabo? Ali ste kdaj odpustili žalitev, ki vam jo je nekdo prizadejal? Ste kdaj ostali imuni na poskuse očitnega podkupovanja? Če ničesar od tega niste »storili«, ste zamudili priložnost, da uživate v svečanosti občutka, ki mu rečemo dostojanstvo.

Dostojanstveni so tisti, ki so iskreno ponotranjili vero v zmago dobrega in pravičnega. V teoriji in praksi raziskovanja pravičnosti se vedno poudari, da je človekova vest najpomembnejša mera pravice oz. dobrega. Življenjske izkušnje kažejo, da je človekova vest osnova, na kateri stoji dostojanstvo. Bolj ko v odnose med ljudmi vdirajo naplavine, ki človeka ponižujejo, pogosteje se piše in sklicuje na dostojanstvo oz. vrednoto, ki jo običajno pričakujemo pri drugih. In še to, dostojanstvo je vrlina vitezov, torej tistih, ki ščitijo pravice šibkih pred močnimi in spoštujejo žensko kot simbol ustvarjanja življenja. Dostojanstven človek ima svoj, z ničemer izsiljen, odnos do okolja in dogodkov v njem. Pogled dostojanstvenega človeka je najlepši, kajti ta se lahko vsakomur zazre v oči.

Človekovo dostojanstvo je danes najpogostejša tema akademskih razprav in hkrati zelo ogrožena individualna vrednota, ki se še vedno potika nekje naokrog ter se tu in tam, kdaj pa kdaj, le pojavi. Dostojanstvo pogosto zamenjujemo s ponosom in pokončno držo človeka pa tudi z idejo o tem, da so dostojanstveni praviloma močni ljudje. Številni za dostojanstvene štejejo tiste ljudi, ki so vedno »nad situacijo« in se jih dogodki v okolju ne dotikajo. Mnogi so prepričani, da dostojanstvo v etičnem pomenu predstavlja upoštevanje načel, ki jih posameznik »predpiše sebi«, v smislu svoje moralne drže. Gre predvsem za izraz suverenega gospodarjenja s svojo integriteto, ki pa ima več razsežnosti: telesno, duševno oziroma čustveno, osebnostno, duhovno, družbeno, eksistencialno in še morda kakšno. Ali drugače, o fenomenu dostojanstva je veliko več patetičnih razprav v javnosti kakor resničnega zavzemanja in udejanjanja te vrednote.

Dostojanstvo samo po sebi in samo zase ne obstaja, je vedno rezultanta kakovosti komuniciranja v komunikacijski skupnosti in delovanja tega usodnega notranjega človekovega gona (ega). Preprosto gre za neko pomembnost v posamezniku, ki jo drugi prepoznajo in spoštujejo (avtoriteta). Ljudje pozabljamo na psihološko – telesno integriteto, ki je praviloma načeta s prvim pregledom ženske pri ginekologu in moškega pri urologinji. V teh okoliščinah, čeprav jih lahko razumemo kot neko višjo silo, nihče ni več nedotaknjen v svoji fizični in psihični integriteti, ki pa je pomemben del dostojanstva.

Seveda je dostojanstvo, glede na to, kakšne lastnosti mu pripisujemo, zelo povezano s socialno in tudi fizično ali biološko močjo posameznika. Človekove socialne moči pa nič tako usodno ne določa kot njegovo zdravje, starost in sredstva za preživetje. Nikoli v novejši zgodovini dostojanstvo večine ljudi ni bilo tako ogroženo, kot je danes – v obdobju divjanja dveh pošasti: neoliberalne ideologije, ki se projicira v obliki lastninske ego-patologije in pandemije covida-19. Nova normalnost je degradirala osebnost kot predpostavko dostojanstva. Ljudje zmeraj bolj postajamo zgolj statistični podatek. Povsod smo obravnavani skozi številke ali odstotke števila brezposelnih, tistih, ki so volili, števila obolelih, testiranih, cepljenih, umrlih, kaznovanih itd.

Kako naj ima dostojanstvo človek, ki je ravnokar pristal na zavodu za zaposlovanje, bolni, za katerega ni prostora v bolnišnici, ali ostareli, ki se sam niti obuti ne more, za dom pa ni denarja? Seveda, tukaj govorimo o empatiji ali dostojanstvu države, mora poskrbeti za svoje državljane. Če ne, ni dostojna. Oblast ravno tako. Svet, v katerem ni več idealov in sanj, ampak so samo cilji, svet, v katerem so milijarderji postali filantropi, svet, v katerem se igra, da bi se zaslužilo in ne da bi se uživalo v veselju dajanja in deljenja radosti, težko prenaša dostojanstvo. Samo dostojanstven človek pa je resnično svoboden.
« Nazaj na seznam