Družina in družinskost

Značaj osebe, ki bistveno določa kakovost komuniciranja z okoljem, je nekaj, kar ni povsem stvar volje posameznika. To, kar čutimo kot našo voljo, je v bistvu posledica medsebojnega prežemanja različnih dejavnikov izven nas samih, ki nas bistveno usmerja, kako naj ravnamo. Torej, raven človečnosti, ki jo nekdo kaže v komunikaciji z okoljem, je rezultanta vpliva nekaj dejavnikov na njegovo psihosocialno »strukturo«. Biološki determinizem (dedna zasnova, hormoni), otroštvo in vzgoja, socialne okoliščine in konteksti ter tudi podnebne razmere so ključni dejavniki kreiranja naše volje in načina vključevanja v skupnost.

Interakcije teh dejavnikov proizvedejo dejanja, za katera menimo, da so naša lastna izbira. Socialno okolje, v katerem otrok odrašča, je dejavnik, ki najbolj močno izpisuje pomembne črke človekovega značaja. Vpliv družine, nekateri temu rečejo vzgoja, je eden izmed pomembnih sooblikovalcev posameznikovega značaja in njegove ravni človečnosti. Pojem socialna skupnost je emanacija družbenosti, ki pa svojo avtentično projekcijo najde v družini.

Družina ostaja nenadomestljivi
branik socialne varnosti.

Družina predstavlja ne/rodbinsko skupnost ljudi, utemeljeno na empatiji in instinktu preživetja, zato je neizpodbitna vrednota. Če smo iskreni, nam ne bo težko priznati, da je ta skupnost ljudi še zadnji preostali kotiček in institucija dejanske posameznikove svobode, ki se ne osvaja s silo, ampak z ljubeznijo do svojih bližnjih. Gre za funkcionalno enotnost prostovoljno sprejetih različnih vlog in etičnega altruizma. Žal, dejstvo je, da je liberalizem v skladu s svojim ideološkim diskurzom »osvoboditve« posameznika in logike kapitala najbolj udaril na ta zadnji kotiček dejanske posameznikove svobode – na družino. Ob vse bolj intenzivni prekarizaciji ali ogrožanju socialne varnosti posameznika družina ostaja nenadomestljivi »bastion« socialne varnosti, česar nikakor ne bi smeli spregledati.

Gre za družino kot pričakovano, naravno,
izvirno in najpogostejše socialno okolje,
v katerem nastaja on – Človek.

Že dolgo je jasno, da se biološka reprodukcija kot funkcija družine lahko zagotavlja izven družine in izven človeških teles, toda industrializacija človekove reprodukcije je z vidika humanosti najbolj perverzni način uporabe dosežkov znanosti. Sicer pa v svetu razumnih, čustvenih in etičnih bitij transhumanizem predstavlja najslabšo alternativo za človeka. Namreč, z industrializacijo biološke reprodukcije se zagotavlja prebivalstvo, družina pa je tista, ki ima možnost, da iz posameznika ustvari človeka. Številni govorijo o spreminjanju družine, malokdo pa o njenem izginotju. Slavimo ljubezen, klanjamo se svetovnim dnevom zaljubljenih, ljubezni, posebno slavimo materinski dan in dan očetov, dan družine in hkrati z odobravanjem gledamo, kako bistvo in vsebina vsega tistega, kar slavimo, izginja. Cinizem postaja diskurz časa brez smisla.

Sodobno razumevanje doma in družine na pojmovni in izkustveni ravni vse bolj vključuje, poleg posameznikov in posameznic, še osebe izven binarnega spolnega ključa ter druga živa bitja, ki sobivajo z ljudmi. Antropocentrična družina se počasi obrača proti ekocentričnosti. Pojem družina, razumljena kot skupno življenje več oseb (lokal-egoizem), ni nasprotje odločitvi velikega dela človeštva, da živijo »posamezno« in hkrati z vsemi soljudmi. Družina je asociacija tistih, ki delijo skupne vrednote, je inkluzivni princip za sinergijo različnosti na poti ustvarjanja in doživetja sreče, ki pa je pomembna za vsebino smisla. Prevladujoči medijski diskurz, da je družina »moški« institut za zlorabo in izkoriščanje žensk, za vzdrževanje neenakosti – je eno, vse drugo pa je res. »Ženska je – dom. Prostor, kjer ona je in kjer bo vedno ostala. Lahko me vprašate: če moški poskuša postati del tega doma – ali mu bo ženska dopustila? Odgovarjam – da. Kajti, on tedaj postane – otrok.« (Marguerite Duras)

Pa še to! Družina je tista empatična skupnost, ki je obvarovala narod pred izginotjem. Ne država ne ideologija ne cerkev ne kdorkoli drugi ni obvaroval naroda v vseh njegovih prestanih izkušnjah tako, kot je to uspelo družini. Edino v njej smo to, kar smo, brez strahu, da ne bomo razumljeni. Toliko potrebne čustvene topline soljudi v tako hladnem svetu stvari ponuja samo še družina. Družina je odgovor na vsa okoljska in še posebej socialna vprašanja v problemih našega časa, zato ji je treba dati priložnost. Znanstveno je dvomiti v vse, razen v družino.

Naj bo ta vsaka po svoje in na svoj način – srečna!