Časopis za pokrajino Posavje
8.12.2025
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Genocid

Avtor: Božidar Veljković    Objavljeno: Četrtek, 14.08.2025    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 199Bralci pišejo
Božidar Veljković
Te dni človeštvo obeležuje različne obletnice istega zla, poimenovanega – genocid. Gre za danes najpogosteje izgovorjeno besedo in najbolj srhljivo vsebino, ki jo ta beseda skriva. Genocid je, kot temu pojmu najpogosteje rečemo, namerno in sistematično uničenje etnične, verske, rasne ali narodne skupine, večjega dela ali v celoti. Pojem je opredelil pravnik Raphael Lemkin leta 1944, pravno pa je bil uzakonjen s Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1948), ki ga ta definira kot dejanja, storjena z namenom uničiti določeno skupino. Običajno se misli, da so samo vojne kontekst genocida in fizične likvidacije ljudi sredstvo za doseganje njegovega cilja. Žal takšno razumevanje vsebine genocida sodobna praksa zločinov že popravlja. K omenjenemu načinu razumevanja genocida je treba dodati še etnični inženiring, ekonomske sankcije ter carinske vojne in uporabo lakote kot svojevrstno inoviranje v izvajanju zločinov. Jalove razprave o končno »ustrezni« pravni formulaciji pojma genocid predstavljajo dejanski zagovor izvajanja genocida. Praksa uči, da za inoviranje metod in tehnik izvajanja genocida ljudska pokvarjenost nima meja.

Nikoli bolj aktualen pojem

Mesec avgust običajno zaznamuje obeleževanje prve uporabe atomskega orožja proti civilnemu prebivalstvu leta 1945. Gre namreč za povzročitev do tedaj še nevidenega zločina. Genocid se sicer »amatersko« običajno imenuje zločin nad zločini. Združene države Amerike (ZDA) so namreč 6. in 9. avgusta na japonski mesti Hirošima in Nagasaki odvrgle atomski bombi, čeprav je bilo druge svetovne vojne že konec. Strahota tega zločina, ob trajnem opustošenju okolja in grozljivem pomoru ljudi, je bila v tem, da niti sami napadalci niso vedeli, kakšno pošast so ustvarili in kakšne so lahko posledice tega eksperimenta. Na desetine tisočih mrtvih v samo nekaj sekundah po eksploziji, naknadnih smrti in pohabljanj ljudi po kontaminaciji nikoli ne bo preštetih. Zato, ker radiacijski učinki, ki terjajo nove smrti, trajajo stoletja. Ravno tako letos sovpada tudi 80. obletnica osvoboditve treh največjih taborišč ali »tovarn smrti« celotnih narodov (gensov): Auschwitz, Dachau in Jasenovac. Seveda, zgodovina sramu in nečlovečnosti zapisuje še druge primere izvajanja genocidov: Armenija – množično pobijanje Armencev v Osmanskem cesarstvu; Kambodža – Pol Potov režim proti lastnemu prebivalstvu (ideološki genocid); Ruanda – genocid nad Tutsiji s strani hutujskih ekstremistov; Srebrenica – genocid nad Bošnjaki s strani lokalnih srbskih vojaških sil ter danes še trajajoči genocid Izraela nad palestinskim narodom.

Kolonizacija, najobsežnejši genocid

Torej se zgodovina genocidov ne začenja danes v Gazi, genocidne težnje in ravnanja so bedna tradicija tako imenovanega civiliziranega sveta. Ali lahko preteklost s tega zornega kota vidimo tudi kot le seznam zločinov in trpljenja? »Mnoge države zahodne Evrope nosijo težke (imperialistične) zgodovinske dolgove. Kolonizacija Amerik in Avstralije je bila po besedah antropologinje dr. Šumi eden najobsežnejših genocidov v človeški zgodovini in se pravzaprav sploh še ni končal.« (M. Pekle, Delo, 4. 8. 2025)

Genocid kot sredstvo politike in mi

Seveda nikoli ni problem uporaba besede genocid v smislu opomnik – problem je, ko se ta v politiki zlorabi z namenom podžiganja novih zločinov. Genocid je že dogo časa orodje v rokah globalnega političnega inženiringa, torej v rokah gospodarjev vojn. Živimo v času selekcije trpljenja in bolečin ljudi po različnih kriterijih, kot so npr. prava stran zgodovine ali, najpogosteje, prevladujoči odnos moči med državami in ideologijami. Žal, če izkušnja uči, človek ni bil nikoli pred interesi nosilcev kapitala, ki seje semena razčlovečenja. Še enkrat nič od pravičnosti kot najvišje pravice in dolžnosti človeka? Ljudje smo preveč zazrti v svoj popek in pohlevno sodelujemo v zločinih, ne samo nad palestinskim ljudstvom.

Čas je, da se začnemo sramovati pred seboj bolj kakor pred drugimi, za vse, kar bi morali storiti – pa nismo. Dogaja se nam popolni umor empatije in človečnosti … In spet bomo šli na morje, v planine, mirno prebirali o zločinih tam nekje daleč stran ter še naprej mirno spali.
« Nazaj na seznam