Izkušnja.
Je že res, da je maj poseben mesec. S posebnimi prazniki, na katere naj ne bi nikoli pozabili. Za in zaradi našega nekega skupnega boljšega preživetja. Presušeno zemljo so dodobra namočili Pankracij, Servacij, Bonifacij in Zofka. Ti so še vedno pregovorno najbolj dosledni, četudi je maj, ko naj bi bilo vse skupaj v okvirjih lepega, dobrega, ko naj bi vonjali majske ljubezni, ki bi jih iskali med grmičevjem dišečega jasmina, drevesi bezga, španskega bezga in kar je še takega, ki kot zdravilo napolni vsa čutila.
Kar je neka precej kratka razmišljujoča davna izkušnja, prepletena s sedanjostjo, ko sem na internem oddelku II brežiške bolnišnice skozi okna opazovala dobro znano okolico okoli gimnazijskega poslopja, knjižnice in bivšega prosvetnega doma. In sedanje stanje v prebogatih mladostnih spominih pretopila v prebujeno preteklost, ki se je pravzaprav pričela prebujati na intenzivni, ko mi vstavljene cevke niso dovoljevale telovadnih podvigov, jaz pa sem smela krožiti le z možgani.
S tem kroženjem sem priklicala vse davne spomine, ko sta se tu zdravila moja ljubljena starša. Vse dnevne, tudi trikratne obiske, kot bi jih imela na dlani. Kako pomirjena sem odhajala od njiju, kadar mi je zdravstveno osebje veselo sporočilo, da se je kateremu od njiju stanje izboljšalo. Seveda se nista istočasno zdravila. Še bolj pomirjena sem bila, ko sem ju pospremila domov. Ampak življenje teče, bolezni ubirajo svoja pota, vidiš, kar hočeš videti, in ne vidiš, zavestno ne zmoreš videti, kar je očitno, drugim jasno, tebi tema. Če preskočim to jasno temo, sem na hodniku oddelka jokala in izjokala reke solza. Pomirjena le toliko, da sta bila vendar v dobri oskrbi.
In pride dan z nočjo, ko sem pristala prav tu, na nekoč njunem mestu. Ko si pravzaprav v bistvu zdravstvenega poklica (ne v srži, ta je še kaj drugega), in ne bom govorila o hierarhiji. Tu sem z radostjo srečala zdravnika, ki je bil stažist za časa mamičinega zdravljenja, in sestro, ki je znala biti poleg profesionalnosti človek ob očkovi bolezni. Sicer pa sem se s človečnostjo, poleg strokovnosti, na omenjenem oddelku dodobra spoznala. To je delo štiriindvajset ur, čeravno v turnusih. Od merjenja temperatur, nameščanja raznih aplikacij, injekcij, razdelitve predpisanih zdravil, vseskozi spremljanja, če vse poteka, kot mora, nameščanja postelj, preoblačenja in umivanja pacientov, razdeljevanja hrane in pospravljanja po jedi, tolažilnih in pojasnjevalnih trenutkov ne manjka, kot ne medsebojnega usklajevanja. To so »deklice za vse«, tudi moški, ki si zaslužijo vsak dinar, če si ga kdo, si ga oni. Z mislimi na zaupane paciente odhajajo domov.
To je moj pogled, moje doživetje, ne le eno, kot sem že opisala, moja izkušnja. Pozitivna. In imela sem srečo.
Ko sem si zadnji dan z okna pasla oči po bolnišnični okolici, so sestre hitele domov. Brez uniform, ena z dolgim črnim repkom, v črni majici, v plesiranem rumenem krilu; druga z rahlo valovitimi kostanjevimi lasmi do ušes, mislim, da v beli majici, kavbojkah, ki so se ji lepo prilegale, obe obute v bele superge, druge lično spet po svoje, s čopki, povezanimi z ruticami, in uhani … Urejenost je radost tudi pacientom.
In še to: v tem času sem slišala kar nekaj narečij, ki so sol jezika, kar je bila dodana vrednost bolnišničnega bivanja.
