Jesen – pomlad za pridobivanje znanja
Vsako leto ob koncu šolskih in tudi študijskih počitnic se znova pred učenci, dijaki, študenti in (tudi) njihovimi starši odpreta najmanj dve vprašanji. Vsebina prvega vprašanja za tiste, ki so oddali prijave za vpis ali so se morda že vpisali, se odpre s ponovnim tehtanjem o »pravilnosti« izbire programa, medtem pa se za tiste, ki se iz različnih razlogov še niso prijavili in vpisali na zaželen vzgojno-izobraževalni ali študijsko-raziskovalni program, odpira odločitev o prvi izbiri programa. Obe skupini zagotovo delita iste cilje izbire vpisa: pridobitev čim več ZNANJA v formalnem institucionaliziranem procesu, pri čemer je izbrani program njihova želja. Seveda, tokrat se bom izogibal pojma znanost kot celote metodičnega raziskovanja sveta ter sistematično urejenih in dokazljivih spoznanj.
Posavje – okolje za znanje
Kar se Posavja tiče, lahko ugotovimo, da imamo zelo ugodno okolje, ki zagotavlja pogoje za ustvarjanje novih znanj. Gre za to, da imamo v Posavju razvito institucionalno strukturo na vseh ravneh in skorajda področjih izobraževalne in raziskovalne infrastrukture. Skratka, od vrtcev, preko osnovnega in srednjega šolstva, višjega in visokega do podiplomske ravni. Seveda, najvišjo raven šolstva artikulirajo cilji iz Strategije razvoja Posavja oziroma posavskih občin na tem področju. Tako imamo napredno razvito strokovno in znanstveno raziskovalno delo na družboslovnem kakor tudi naravoslovnem področju. Skratka, Posavje je dobro okolje za ustvarjanje znanja.
Beseda, dve o znanju
Seveda, znanje je večplasten pojem, ki si ga ljudje različno razlagamo. Praviloma predpostavljamo, da gre za proces, ki je povezan z vzgojo, učenjem, izobraževanjem in študijem. Iz znanja posledično izhajata tako vednost kakor tudi pomnjenje oziroma sposobnost za doumeti, narediti nekaj. Ali drugače, znanje je usvojeno in razumljeno védenje, ki posamezniku omogoča razumevanje pojavov in smiselno ravnanje. Vsekakor tudi kompetence izhajajo iz rokopisa znanja. Kompetence pomenijo sposobnost za objektivno opolnomočenje posameznika, da svoje znanje, spretnosti, izkušnje in presojo učinkovito uporabi v konkretni situaciji. Pogosto slišimo, da za posameznika z določenim znanjem ljudje rečejo, učen človek ali celo zelo nekritično tudi pameten človek. Res pa je tudi to, da so si ti pojmi: znanje, učenost, pamet in kompetence v »krvnem« sorodstvu. Znanje je razumevanje tega, kaj nekaj je, kako deluje in zakaj. Toda, s porastom znanja se krepi tudi dvom, ki pa provocira radovednost?
O znanju tako in drugače
Tako razumljen pojem znanje, kot smo ga predstavili, je vseskozi deležen lepih besed, vedno hvaljen in povzdignjen na piedestal najvišje družbene vrednote. In prav je tako, kajti znanje je edino zdravilo proti temi. Ljudska modrost pravi: Človek se uči vse življenje; Več znaš, več veljaš; Živi zato, da se učiš, uči se zato, da živiš; Znanje je moč (F. Bacon). Toda, zgolj samo znanje, kot smo ga poskušali opredeliti, ne zadostuje, da je nekdo dober, moder ali pameten človek in družba za človeka osrečujoča. Karel Čapek je nekoč zatrdil, da je ena izmed največjih nesreč civilizacije - učen bedak. V drugi plati svojega bistva (prva dober in druga slab) izobražen človek, poln znanja je veliko nevarnejši v enakih okoliščinah od povprečno izobraženega.
Moč znanja je v humanosti in etiki
Glede na način in proces nastajanja lahko rečemo, da je znanje univerzalna in akumulirana vrednost, splošna nematerialna dediščina in skupna lastnina vseh ljudi. Znanje kot predpostavka za naš boljši jutri samo po sebi ne zagotavlja ne razvoja še manj pa napredka. Žal, vse je v človekovih rokah. Izkušnje učijo, da iz tega razloga izhaja potreba po pogostejšem umivanju rok. Na žalost, kot je opazil A. Einstein, so znanstvena odkritja pogosto kot sekira v rokah patološkega kriminalca. Rezultati znanja od smodnika do nuklearne energije in umetne inteligence so najprej v pretekli človeški zgodovini bili uporabljeni zoper napredku. Človek, kot navaja Z. Baković, ni močan takrat, ko ima voščena krila, ampak ko ima velikansko znanje, a vse skupaj mu prav nič ne pomaga, če tega znanja ne podredi humanosti in etiki. Družba znanja brez empatije, kot načina komuniciranja aktivne spoštljivosti do temeljnih človekovih pravic vseh, ter pripravljenosti na soodgovornost za napake in solidarnost pri delitvi podružbljenih rezultatov razvoja, ni družba napredka.
