Časopis za pokrajino Posavje
27.07.2021
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Kako malo je treba za nasmeh

Avtor: Božidar Veljković    Objavljeno: Nedelja, 13.06.2021    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 164Bralci pišejo
Božidar Veljković
»Predvčerajšnjim sem videla na parkirišču ta prizor. Najstnik je ob kričanju staršev in metanju žaljivk preko parkiranega avta na parkirišču vrtnarske trgovine samo slonel na avtu in strmel predse. Želela sem vzeti nakupovalni voziček, pa ga nisem mogla potegniti iz vrste drugih, ker se je zataknil. Kljub vsemu kričanju sem šla do njega in ga prosila za pomoč. Skomignil je z glavo in stopil z mano. Starša sta osupla utihnila in čutila sem njun zmeden pogled. Uspelo mu je, da je voziček osvobodil in mi ga ponudil. 'Super si, če mi ne bi pomagal, bi spet zemljo za presajanje vlekla po tleh do avta. Še moja zelenjava ti bo hvaležna ...' Nekako tako sem rekla. Malo sem bila res nerodna, a se je široko nasmejal: 'Eh, ni panike ...' Starša sta se začasno skulirala in sedla v avto. Ko so se odpeljali, se mi je poba komaj opazno nasmehnil in pomignil z glavo v pozdrav. (M. M.)

Zapis, ki sem ga povzel z družbenega omrežja FB, kaže, da pogosto naletimo na dogodke in početja, za katera nismo ne zaslužni in še manj krivi. Toda težko se jim izognemo, ker kar terjajo, da se kot ljudje odzovemo.

Pa smo tam! Pristopiti in pomagati ali obrniti glavo stran, biti zagledan samo v svoj popek in ne videti ničesar razen sebe, biti v miru ali imeti prav, so dileme, ki testirajo človekovo vest. Torej, odreagirati ali ne, čeprav gre v obeh primerih za neko reakcijo? Umakniti se, kar se pogosto razume kot diskretnost, lepa manira, olika in vrlina, ali poseči v »dogajanje«, kakršno koli je (dobro ali slabo), narediti, kar misliš, da je dobro? To je zadrega, v kateri se človek pogosto znajde. Do kod sega meja intimnosti, zasebnosti in privatnosti, v katero se je sodoben človek zavlekel, in od kod naprej velja javno in družbeno odgovorno obnašanje in ravnanje, je skoraj nerešljiva enigma. Kako človek odreagira, je določeno z njegovo srčno kulturo in s ponotranjenimi vrednotami. Praksa pa kaže, da se ljudje večinoma izmaknemo in gremo po »svojih opravkih«.

Odnosi med ljudmi torej v najosnovnejših okoljih ostajajo razpeti med skrajnostmi »vtikanje nosu v tujo stvar« in »vsako prase rije zase«. Če izkušnje učijo, potemtakem velja, da lepa beseda vedno najde pravo pot. Dobro je v vsaki priložnosti »bobu reči bob« in pri tem sogovornika gledati v oči. Toliko opevana vključujoča družba, ki ponuja lepši jutri, ni stvar političnih institucij ali evropskih direktiv, ampak dejansko vsakdanje so/delovanje človeka s sočlovekom. S spontanim in neposrednim komuniciranjem v človeškem vsakdanu se vse skrbi najmanj prepolovijo in radosti podvojijo. Tisti, ki učijo, da so »problemi« samo naši ali samo stvar okolja ali da so v božjih rokah, ne učijo prav. »Lastninsko pravico« do problemov, s katerimi človek živi, vedno delita posameznik in socialno okolje. Seveda, točka ločnica »zaslug« za nastanek »problema« na distančni črti med posameznikom in okoljem nikoli ne stoji na istem mestu. Bolj se bomo izogibali neposredni, srčni komunikaciji v svojem okolju, več bo »problemov« in upanje o srečnejšem okolju, bo le še Božja volja.

Dobro bi bilo, če bi malo manj obračali glavo stran od realnosti, ki jo sami ustvarjamo. Umakniti se in ne pomagati drugemu, ne spregovoriti o nasilju, krivicah, katerim smo priča, je, kot bi sami počeli te nečednosti. Spregovoriti je treba tudi, kadar so pravice nekoga kršene, kajti jutri se lahko enako zgodi vsakomur. Blagor tistim, ki znajo začutiti neko sredino ali pravo oddaljenost tako od ene kot tudi druge skrajnosti. Dejstvo pa je, da je človek v vsaki situaciji in vseh okoliščinah v odnosu z nekom, v zvezi z nečim. Če to želimo ali ne, smo vedno člani neke komunikacijske skupnosti – od najožje moško-ženske do nekoliko širše, to je družine, preko lokalne skupnosti, regij in nacionalnih skupnosti do globalne ravni. Z izmikanjem pogovorom dvigujemo socialne ograje in se odtujujemo tako od okolja, kakor tudi od samega sebe. Nehajmo skrivati svoje asocialne obrazce vedenja za covidom-19, čeprav ta pri tem ni nedolžen. Javnost terja, da smo v njej udeleženi, da jo s svojimi stališči sooblikujemo, ne da bežimo pred njo. Dajmo priložnost človeku v nas samih. Človek človeku naj ne bo volk, ampak terapija, upanje in smisel.

Sem pa vesel, da se je fant iz uvodne zgodbe nasmehnil in pokimal v pozdrav.
« Nazaj na seznam