Časopis za pokrajino Posavje
13.12.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Kako smrdi!

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Petek, 16.09.2016    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 566Redakcija
Maruša Mavsar
Vsako poletje dežurni telefon Posavskega obzornika kličejo nezadovoljni, jezni, razočarani bralci, ki nemočno bijejo bitko s smradom. »Povejte mi, prosim, kako lahko to počnejo, polivajo gnojevko vsevprek, dežja pa ni niti v vremenski napovedi od nikoder?!« vpijejo v slušalko. In: »A lahko nekdo kuri res vse, kar obstaja na tem svetu? Pa kje so inšpektorji?«. Ko jih pozovem, da naj ne ostanejo anonimni, ker tako lahko izjave uporabimo v članku, razočarano zamrmrajo, da si ne želijo še dodatno pokvariti sosedskih odnosov.

Ravno sobivanje je srž te težave. S svojimi dejanji in odločitvami bistveno vplivamo tudi na svojo okolico, a smo do tega včasih povsem brezbrižni. Seveda verjamem, da nekdo, ki ga smrad ne preganja v notranjost hiše vsako poletje in mu morda še manjka malo empatije, le stežka razume, kaj te ljudje, obdani s smradom, pravzaprav preživljajo. Ne morejo obesiti sveže opranega perila na balkonu, ne morejo organizirati otroške rojstnodnevne zabave na lastnem dvorišču, okna in vrata nepredušno zapirajo zaradi obolelih starejših, astmatikov, dojenčkov in alergikov, mimo 'osmrajenih' območij pa z bliskovito hitrostjo bežijo tudi turisti … Marsikdo na te obupance s posmehom povzdiguje glas, češ, »zakaj potem sploh živijo na podeželju, če jim gnoj ali kurjenje smrdita?!« in »Naj se že poberejo v mesta!«.

Ta trditev in pregon v mesta ne pijeta vode, saj, bodimo pošteni, kje v Posavju sploh obstajajo ločnice med podeželjem in mestom? Poleg tega med razočaranimi nad sebičnimi sosedi niso le mestni prebivalci, ki so se, ironično, na naše zeleno podeželje preselili ravno zaradi višje kvalitete življenja. Med kličočimi so pogosto ljudje, ki že od malega živijo na vaseh. Skoraj v joku pojasnjujejo, da se vonjave današnje gnojevke in tekočin rezkega vonja, ki da jih nekateri v nočnih urah s cisternami polivajo po njivah in travnikih, ne morejo primerjati z gnojem, ki je bil od nekdaj dobrodošel pri pridelavi poljščin in vrtnin. Zaradi pomanjkljivih določil v zakonodaji in inšpektorjev brez pravih orodij, da bi ukrepali, se ta zgodba ponavlja. Na težavo opozarjajo tudi bralci in podjetja, ki skrbijo za varnost naših vodovarstvenih območij in neobremenjenost z nitrati: »Stanje je resno, saj nekateri celo praznijo svoje greznice na travnike in izkoriščajo ure ter dneve, ko vedo, da ne bo nadzora. Smejijo se sokrajanom, ki pijemo to vodo, in vsej državi!«.

Letos je bila poleg polivanja zelo živahna tudi sezona kurjenja. In če se polivanje gnojevke, gnojnice in umetnih gnojil povezuje s pridelavo hrane, pa za še večje brezobzirneže veljajo »prostočasni piromani«. Morda jih vodi misel, da je najlažje in sploh najceneje, če odslužene gume, neuporabno staro ropotijo s podstrešja, ponošene obleke, nekaj suhih vej in kak gospodinjski odpadek zmečejo na kup in bogato zakurijo sredi mestne soseske ali vasi? Sivi in črni oblaki zajamejo nekaj kilometrov pokrajine, sostanovalci pa nemočno strmijo v nebo.

Vonjav se ne da zamejiti, lahko pa pomislimo na najprimernejši čas za izvajanje dejanj, ki tako grenijo življenje sosedom, kajne? Odveč ne bi bila celo kakšna prijazna beseda ali dobronamerno opozorilo na nujno potrebo po gnojenju ali kurjenju. Hudih reči je na svetu vse polno, prav tako izzivov za naše sobivanje – zakaj si ga potem z malo sočutja in razmisleka pred dejanji ne bi naredili lepšega?
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji