Časopis za pokrajino Posavje
16.10.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Kamenjanje

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Ponedeljek, 08.08.2016    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 429
Maruša Mavsar
Začnimo pri koncu, ker je tam najbolj smiselno začeti. Najbrž ste mnogi že doživeli pogovor z nekom, ki se je poslavljal. Nekom, ki se je napolnjen s plimovanji čustev in hkrati pretresljivo razsodnostjo pripravljal, da zaključi pot tega življenja.Največkrat njihovih sporočil ne sprejmemo v tistem trenutku, odmevajo nam šele čez mesece, leta. In ko primerjaš izkušnje, prepoznaš neverjetno število skupnih imenovalcev poslednjih stisk, ne glede na kulturo, raso, kraj bivanja. Ko se ozirajo nazaj in hkrati na tisto, kar bo ostalo za njimi, se (morda za poslušalca vedno znova presenetljivo) ne spominjajo hiš, svojih avtomobilov, pehanja za zaslužkom. Spominjajo se predvsem medsebojnih odnosov, mnogih prehitro izrečenih besed ali trmastega molka, zamujenih ali odgnanih stiskov rok in objemov. Tu bi začeli popravljati, povedo, zidaki življenja zanje naenkrat niso več potrebščine, nedokončani projekti, denar. Zidaki da so besede, čustva, posebna doživetja, odnosi. Če bi se vsaj malo učili od „konca“, bi bili naši „začetki“, pa morda že samo začetki vsakega dneva ali povsem običajnega pogovora, zelo drugačni. Morda bi svoje besede potem dlje zadržali zase, jih pretehtali in šele nato vrgli med ljudi, nam ljube in ostale. Že tisočletja nam modreci, posvetni in posvečeni, dopovedujejo vsaj dve stvari: da se vse začenja z besedo in da izrečene besede ne moremo vzeti nazaj. Opozarjajo, da so besede kot težki kamni, ostre puščice, najhujši naboji. Besede dokončno vplivajo na naše odnose. Strinjam se z mnenji, da je virtualni svet prakse ožigosanja in žaljenja prignal do skrajnosti: če ne vidimo človeka, ki smo ga prizadeli, če ne stojimo poleg njega, če ostaja tam nekje daleč, potem je raniti z besedo toliko preprosteje. Ne potrebujem svojih znanj analize diskurzov s fakultete, da že ob hitrem pogledu na internetna omrežja spoznavam, koliko mladih in starejših ognjevito luča kamne sovražnih besed naokrog. Iz zapisov na facebooku, twitterju itd. je jasno, da so mnogi že popolni analfabeti medsebojnih odnosov. Kot da druge soljudi sprejemajo samo, dokler v njih prepoznavajo kopijo sebe, svojih nazorov. Ali če imajo od njih neposredno korist. Dajte no, pa kakšno osiromašenje človeštva je to! Boleče je prepoznati, da ne zmorejo več narediti odmika od svojih egov, da ne znajo več niti brati niti poslušati, kaj šele svojo misel argumentirati. Mečejo, streljajo, zabadajo. In če so besede vedno le začetek … kje se lahko takšni miselni pohodi ustavijo? Uganka mi ostaja, kako naj nekoga, ki se že sedaj izraža v le par nepovezanih stavkih, ki ne bere, temveč z očmi „skenira“ neke objave, sploh pripraviš do tega, da poišče zgled drugje? Na primer v leposlovju? Da opazi, kako so avtorji že pred antiko, poudarjeno pa vsaj po prvi svetovni vojni, dognali že vse absurdnosti in nesmiselnosti razčlovečenega sveta? In ko smo že pri prvih besedah – če se jim zaradi česar koli upirajo pesniki, pisatelji, filozofi, psihologi – kako jih pripraviti do tega, da primejo v roke verske spise? Po priporočila ali že povsem jasna navodila jim sploh ni treba v kako „tujo“ kulturo, če jim je svetovljanstvo pač tako daleč, enostavno lahko doma Biblijo, vse zaveze in pisma, tudi dejansko berejo. Te besede lahko tehtajo in začutijo v sebi, ne le sekajo, izrezujejo in prilagajajo svojemu egu ali, bog ne daj, trenutni nastrojenosti do drugače mislečih. Mislim, da se mnogim v tej „super večno mladi in fit kulturi“ zdi trenutek slovesa še daleč in zato je kamenjanje tolikanj bolj popularno. A ko bo prišla tista ura, nam bo skoraj sigurno žal, da smo na koncu koncev v množici tako osamljeni. Žal za usmerjanje energije v slabe želje, žalitve, puhlice. Žal za vsak nesmiselno zapravljen dan. Žal za vsak poljub, ki bi se lahko zgodil, pa se ni. Žal za vsako življenje, ki bi ga lahko rešili, pa ga nismo. In žal, da nismo zmogli namesto „sovražim te“ ter „izgini od tu“ večkrat ljubeče pobožati z besedami „prosim, ostani“ in „rad te imam“.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

10.10.2019 | Kolumne in komentarji

Tudi potrpežljivost ima meje

10.10.2019 | Kolumne in komentarji

Varni?