Kdaj bodo tribune spet polne?

Za nami je še eno »koronsko« leto, ki je spet prineslo vzpone in padce, tako za celotno družbo kot najbrž tudi za vsakega izmed nas. Moram reči, da v leto 2021 nisem šel z ne vem kako velikimi pričakovanji, saj je bilo jasno, da nas bo še naprej spremljal ta zlovešči virus, ki je povzročil že toliko hudega. Vseeno sem potihoma upal, da bodo vsakodnevne objave v medijih o vsem, kar je povezano z njim, počasi le prepustile mesto tistim, ki se dotikajo še česa drugega, lepšega in prijaznejšega, kajti vsak dan se tako pri nas kot po svetu zgodi tudi veliko dobrega, ki pa je marsikdaj spregledano oz. ga negativne stvari preprosto »povozijo«. Moja pričakovanja so bila le delno uresničena, saj se je čez leto stanje glede virusa morda res toliko izboljšalo, da ko si odprl neko spletno stran ali prelistal časopis, nisi bil že takoj »zafrustriran«, ampak so ti najprej padle v oči tudi veliko prijaznejše in pozitivne objave o npr. različnih dosežkih naših športnikov, kulturnikov, znanstvenikov itd.

Predvsem na področju športa, ki me od vseh najbolj zanima, je bilo lansko leto res pestro, saj sta bila – sicer z enoletnim zamikom – organizirana dva velika mednarodna dogodka: nogometno EP po tako rekoč celotni stari celini in OI v Tokiu, ne smemo pozabiti niti na že drugo leto zapored povsem slovensko kolesarsko Dirko po Franciji. Tako smo lahko vsi ljubitelji športa pa tudi tisti, ki jim je to področje mogoče malo manj blizu, predvsem v poletnih mesecih spet bili priča neverjetno veliko napetim in nepozabnim trenutkom, ki jih po navadi lahko ponudi samo šport. Seveda smo na največjem športnem dogodku na svetu, olimpijskih igrah, stiskali pesti tudi za slovenske tekmovalce, ki nas zdaj že kar nekaj časa razvajajo z vrhunskimi uvrstitvami. In tudi tokrat nam niso dovolili, da ostanemo ravnodušni, saj smo lahko kar trikrat z ponosom in verjetno tudi malo solzami v očeh pred TV-ekrani prepevali slovensko himno, ki je tam daleč na vzhodu donela v čast trem olimpijskim prvakom iz Slovenije – kolesarskemu asu Primožu Rogliču, kanuistu Benjaminu Savšku in plezalki Janji Garnbret, navdušeni pa smo bili tudi nad srebrno judoistko Tino Trstenjak, bronastim velemojstrom poganjanja pedalov Tadejem Pogačarjem, odličnimi predstavami košarkarjev in še nekaterimi drugimi športniki, ki so znova dokazali, da so ravno oni tisti, ki naredijo največ za promocijo naše države, čeprav bi si večkrat želeli, da bi za to poskrbel tudi še kdo drug. Je pa vseeno nekaj manjkalo na tokratnih OI – gledalci. Ob spremljanju tekmovanj je bilo kar malo čudno, da je bila v dvoranah in na stadionih nekakšna tišina, zaradi katere ni bilo tistega pravega naelektrenega ozračja, kot ga sicer poznamo s športnih prizorišč. To je res tista črna pika teh OI, a ker je seveda na prvem mestu zdravje in varnost udeležencev, gre takšno odločitev organizatorjev razumeti. Ob tem se mi poraja vprašanje, kdaj bodo tribune spet lahko napolnjene do zadnjega sedeža ter bodo navijači brezskrbno uživali in navijali, kot so to lahko počeli pred korono, brez mask, razdalje in kakršnih koli drugih pogojev. Očitno je do tam še daleč …

Lansko leto je bilo uspešno tudi za posavski šport, kulturo idr., kar dokazujejo odlični rezultati, ki so jih dosegali predvsem mladi, perspektivni tekmovalke in tekmovalci na različnih področjih. V tem letu bomo v posebni rubriki Naj blestijo prostor namenili prav njim, začenjamo s kajakašem na mirnih vodah, kot boste prebrali zraven tega zapisa. Osebno si želim, da bi bilo leto 2022 spet kolikor toliko normalno in bi na koncu lahko rekli, da je bilo veliko boljše od prejšnjega.