Kdo je pravzaprav maturiral?
Rezultati mature so znani. Čestitke dežujejo - otrokom, staršem, učiteljem ...
Predvsem vodstva šol sama se rada pohvalijo, da je vsak uspeh dijaka tudi uspeh učiteljev. Seveda, tako naj bi bilo, a se zadnja leta o tem zelo resno sprašujem. Imam namreč priložnost vsaj občasno spremljati nekaj dijakov in dijakinj ter presenečeno ugotavljam, da tudi dijaki, ki veljajo za dobre ali celo 'vzorne', pri osnovnih predmetih, kot so matematika, slovenščina in jeziki, skozi vsa štiri leta potrebujejo redne individualne inštrukcije. Tako je na primer v eni izmed posavskih srednjih šol pri predmetu matematike v nekem razredu na dodatne inštrukcije menda morala hoditi več kot polovica vseh dijakov.
Naj ponovim: vsaj polovica vseh dijakov je morala iskati pomoč pri učenju, bodisi za razlago snovi za izboljšanje ocene bodisi za pozitivno izdelan predmet. Seveda otroci tistih, katerih starši so si to lahko privoščili. V štirih letih so namreč nekateri starši za inštrukcije plačali tudi po več tisoč evrov za enega otroka. Ali je kdo ob tem pomislil tudi na stiske tistih staršev, ki jim ne zmorejo ali ne znajo pomagati? Gotovo težko razumejo, da mora zdaj ob učitelju še nekdo drug učiti njihovega otroka, ki vendar hodi v javno in vsaj formalno brezplačno šolo. Razmere so mi v pogovorih potrdile tudi prijateljice, ki so inštruktorice, in pravijo, da so inštrukcije danes postale redno dopolnjevanje učnih ur, ki se v precejšnji meri začne še v osnovni šoli.
Komu bi moral v takem primeru tuliti in bliskati rdeči alarm? Učencem, staršem, vodstvom šol, učiteljem, ministrici in njenim svetovalcem? Menda za take razmere in konkretne situacije vedo vsi udeleženci izobraževalnega procesa, a jemljejo takšno stanje za 'nekaj danes normalnega'. Ravno zato, ker ni tako zelo daleč čas, ko sem tudi sama obiskovala gimnazijo, takšnega stanja pač ne morem vzeti za 'normalnega'. Inštrukcije so bile lahko koristne, ko si naletel na nek zid, preko katerega niti s posvetom s sošolci ali profesorjem ni šlo. Resda se je v mojih časih še dogajalo, da so si profesorice iz kabineta kdaj pa kdaj solidarno izmenjale učence za inštrukcije, a to so bile občasne učne intervencije. Pri učenju jezika in matematike, ki so mladim očitno povzročale največ težav, je veljalo, da je bila pot do ciljne ravnine namreč enaka – domača vaja, vaja in vaja.
Sedaj pa obstaja poseben krog, ki da se obrne vsakič, ko na koledarju piše 'test': profesor (razlaga snov) – učenec (poskuša razumeti) – inštruktor (razloži razlago ali poda svojo) – učenec (vadi po navodilih inštruktorja). Po testu in seznanitvi z rezultati se krog spet zavrti, saj je treba analizirati test in morda popravljati ocene. Omenjeni krog je poln nezanemarljivih kompleksnih situacij.
Lahko bi iskali težavo le v učencih, včasih posesivnih in preveč ambicioznih starših, pomanjkanju avtoritete (današnjih) učiteljev, neselektivnosti šol in tako naprej, a to bi bilo poenostavljanje. Resda gre za generacijo tehnologije, ki težko zdrži nekaj minut brez mobilnika in spletnih aplikacij. A imajo polno drugih vrlin, ki jih mi ne bomo nikoli premogli. Vsemu temu ne koristi niti izobraževalni sistem, ki ves čas peša nekje daleč za družbenimi spremembami. Tako recimo razpršenost pozornosti mladih ob učenju in skupki le-te v kratkih obdobjih pred testom odlično sobivajo z vsaj eno po mojem izredno veliko napako, ki je v šolskem sistemu dovolila napovedano ocenjevanje.
Njihovo pozornost je težje pritegniti, ampak zakaj to tako očitno uspeva inštruktorjem in tako zelo ne uspeva učitelju? Zakaj inštruktor s svojo razlago lahko doseže, da učenec piše pozitivno, medtem ko učitelju to nikakor ne uspe? Sprašujem se, kdo torej 'uči' tega učenca? Kdo skrbi, da izdela razred ali mu omogoči, da izboljša oceno? Komu so namenjeni testi, na katerih vedno znova pade večina razreda in to nikomur ni nenavadno, te ocene pa se popravijo, ko starši pri inštruktorjih odprejo denarnice? In, navsezadnje, kdo si v teh dneh lahko upravičeno pripiše veselje ob opravljeni 'maturi' naših mladih – učitelji ali inštruktorji?
