Klepet ali beseda dá besedo
Klepet, karkoli si kdo predstavlja pod tem pojmom, je danes najbolj obrekovana in obdolžena dobrina in vrednota. Bog ne daj, da se kdo kje »zaklepeta« in zato ne naredi, kar si je zadal ali pa kdo drug to od njega pričakuje. Klepet ali pogovor človeka s človekom se žal pogosto razume kot zapravljanje časa na najbolj neprimeren način. Toda po svetu se že slišijo novi zvonovi, ki oznanjajo, da je klepet, pogovor človeka s človekom, pravo zdravilo anksioznosti (strah, tesnoba, pesimizem) in depresije. Namreč, »majhen španski kraj Algar želi večerni klepet na ulicah, ki se sicer v poletnih mesecih godi v velikem delu Španije, zaščititi pod okriljem Unesca. Pobuda župana je to andaluzijsko vas že naredila slavno …« (Dnevnik, 12. 8. 2021). Pogovor ali klepet je zagotovo primarna potreba človeka, tako kot so to potrebe po spanju, hrani ali vodi. Razlika je v tem, da gre za nematerialno potrebo, ki na najboljši način definira in uresničuje človeka kot duhovno in družbeno bitje. Pogovor, klepet ali komunikacijski koncept »beseda dá besedo« je najboljša pot do sočloveka. Upošteva namreč sproščenost in odprtost, enakovrednost strank v klepetu, kar pa je humus spodbujanja empatije in dobrih odnosov med ljudmi. Klepet ali neobvezujoči, dobronamerni in prostovoljni pogovor, ni nekaj novega. Tovrstna potreba spremlja vsako ljudstvo.
Tako je, na primer, že davnega leta 1869 Josip Godina Vèrdélski, slovenski publicist, avtor številni črtic o tržaških Slovencih, v svojem mesečniku Pod lipo pisal »o navadah našega naroda shajati se ob nedeljah v poletnih mesecih na prav zalem kraji naše mile Slovenije pod široko, košato in senčno lipo blizu neke cirkvice, in pa, sede tam na kamnatem stolu, se o marsičem pogovarjati, ali si kaj pripovedovati«.
V sodobnejšem času imamo v Sloveniji relativno nov integralni turistični produkt, zasnovan na tradiciji vinogradništva in zidanic – zidaniški turizem, katerega bistvena sestavine so druženje, pogovori in pripovedovanje zgodbic med domačini in obiskovalci. Posavje predstavlja pomemben del v mozaiku zidaniškega turizma Slovenije. Skratka, vseskozi in povsod, kjer živijo, ljudje najdejo način, kako se družiti, pogovarjati in poklepetati.
Ne glede ali se ljudje zbirajo v večernih ali jutranjih urah, ali je to pod lipo, v novejšem času v lokalih, »vikendicah«, pred hišami ali v zidanicah, pomembno je, da se zbirajo, da drug drugemu ustvarjajo okolje, v katerem se deli skupna socialna, politična, sosedska, podnebna ali kakšna druga »usoda«. Preprosto, človek brez socialnega okolja izgublja predstavo o sebi samem. Okolje je ogledalo in oblikovalec značaja človeka, zato je on družbeno bitje, če ne pa zverina ali sam Bog (Aristotel). Besede lahko proizvajajo stvarnost, zato pogovori prinašajo neke vrste psihološko razbremenitev in odpravljajo občutek osamljenosti. Prav žalostno je gledati, kako ljudje s telefoni v rokah mrzlično iščejo kakšen dogodek, ki bi si ga virtualno ogledali, namesto da bi bili sami udeleženci in ustvarjalci dogodkov. Ljudje so pozabili govoriti s srcem. Naučili so se govoriti z denarnico, s pestjo, s členi zakonov in z jezikom medija. Čas jezdecev apokalipse individualnosti in osamljenosti se je izpel, človeštvo je v hudi stiski iskanja izhoda s stranpoti.
Klepet, pogovor ali kakšna druga oblika medčloveške verbalne interakcije ima veliko večji pomen za človeka, njegovo psihično in s tem tudi fizično zdravje, kot si mislimo. O tem govori tudi naslednji rek iz sosedstva: »Ja rekoh i dušu svoju spasih« (»Povedal sem in si rešil svojo dušo«). Gre za nov pogled na spontana, pogosto banalna srečevanja, ki ljudem omogočajo pobeg pred poletno vročino in velikokrat pred problemi, katerih rešitve posamezniki ne najdejo ali posledice teh problemov sami težje prenašajo.
Verjetno smo v tem kovidnem obdobju najbolj občutili, kako je biti brez klepeta, brez žive besede, ki opogumlja, ponuja smisel in občutek varnosti v svetu, ki je vsak dan bolj poln nevarnosti, groženj in strahu. Kvantna tehnologija nam ponuja umetno inteligenco, pametne telefone, hitra računalniška omrežja, digitalizacijo vsega in povsod ter računalnike neslutenih zmožnosti, toda žal, nobena nova normalnost NE MORE nadomestiti klepeta človeka s človekom.
