Časopis za pokrajino Posavje
21.09.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Knjiga?

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 18.04.2019    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 125Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Knjiga!!! Ena in edina prijateljica na svetu, ko te ves svet izključi. Jo stisneš k sebi, ničesar ne zahteva, ne kriči, ne laja, ne cepeta, se ne posmehuje, ne pogojuje, samo je, da tolaži in te povabi v raziskovanja in v življenjske zgodbe drugih, ki so bili morebiti tudi zapuščeni, razočarani ali morda celo srečni ter polni poleta in dobrih upov.

Čez nekaj ur se bodo začeli 24. slovenski dnevi knjige; 20. april je dan slovenske knjige ter 23. april svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Praznovanje tega dne je mednarodni dogodek, ki ga je organizacija UNESCO razglasila leta 1995 z namenom, da po vsem svetu spodbuja k bralni kulturi. Slovenski dan knjige je namenjen vsem, ki jih skozi raznolike žanre in sloge prevzema literatura.

21. februarja praznuje svet dan maternega jezika. Najbolj razširjen jezik je mandarinščina (kitajščina), sledita ji angleščina in španščina. Ker se je angleščina že skoraj zajedla v vse pore današnje družbe, na nekaterih področjih je celo izpodrinila slovenščino, je še kako prav, je nujno, da se zavemo pomembnosti slovenščine, našega maternega jezika, jo in ga ohranjamo. In ne nazadnje, da slovenščino, materni jezik negujemo!

Jezik in knjiga sta povezana. Knjige slovenskih avtorjev in lepo prevedene knjige tujih avtorjev. Bralna kultura, naklonjenost knjigi in branju se začrta v družini. Priznali to ali ne priznali! Priznajmo še, pride tudi čas, ko ni posebne volje, da bi se posvečali vsebinam knjig. Ampak kar je bilo posajeno v rani mladosti, se enkrat spet vrne.

Pri mojih mladih sosedih je knjigic vsepovsod. V meni je kar zadrhtelo od veselja. Mali Matija je »odjemalec« različnih vsebin, ki so primerne za štiriletnike. Sestrici, mamica in očka mu jih izmenjaje berejo, kadar utegnejo. A zvečer, pred spančkom, je branje zakon.

Prijateljica Ivanka mi je nekoč dejala, da bi se lahko marsičemu odpovedala, le knjigam ne. Tudi podarja jih. Ko so enkrat med nama tekle besede vseh mogočih misli, sem ji povedala, da uživam – kadar me doleti sreča – v umetnosti francoskega slikarja H. de Toulouse – Lautreca. Ob prvem prazniku mi je podarila knjigo z nekaterimi njegovimi risbami in njegovim življenjepisom. Je ena tistih diamantov, ob Dragici, Bebi, dveh sestričnah …, ki s pisavami na razglednicah upodobijo topla praznovanja, pričarajo sončne vzhode, šumenje brez … Silovito se prebujajo pisave mojih dragih, ki jih telesno ob meni ni več, shranjene in spominske pisave pa so ostale.

Pisave zrcalijo najgloblje, najintimnejše izkušnje, pripovedujejo zgodbe o sprejetosti ali zavrženosti pišočega na enem kraju – v vasi, šoli, delovnem mestu, tujini, kjer koli. Saj pozdravljamo novo hitro tehnologijo, ki se lahko kosa s ponorelim časom in olajša delo. Vendar sem spet na dobrem starem začetku. Ko se je treba najprej naučiti ročnega, ne računalniškega pisanja. Ni tiskanih medijev brez znanja pisanja. Prav tako ne knjig, ki tako drugače dišijo, listi pa povedo, koliko rok je šlo skoznje.

Da preženem mrzel nedeljski večer s turobnimi poročili, se veselim objema Pavčkove lirike in mačjega grelnika …
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

Za Ljubljano ne obstajamo

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

September.