Časopis za pokrajino Posavje
21.07.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Končno: pisma z neba

Avtor: Maruša Mavsar    Objavljeno: Četrtek, 19.01.2017    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 373Redakcija
Maruša Mavsar
Kar naenkrat so pokukali na plano – najmanjši, majhni, malo večji in mnogi tisti, ki so še otroci po srcu. Potem ko bi človek ob vsakodnevnih popoldanskih sprehodih že pomislil, da je otrok v Posavju le za kakšen avtobus - saj večjo »neorganizirano« skupino le stežka uzreš na zraku - je bela zima poskrbela za prekrasno čarovnijo! Na dvoriščih so zrasle mogočne razstave snežakov, griče pa so pobarvale razigrane otroške kapice. Ko je tekanje sem in tja kdaj za hip potihnilo, je marsikatera drobcena dlan (saj veste, zamaknjena v tisto prvinsko čudenje) navdušeno lovila ledene snežinke. Morda je kak starš otroku zašepetal: »Ali veš, da še nikoli na svetu nista padli dve povsem enaki snežinki?« Otroške oči so se najbrž še siloviteje zaiskrile. A le stotinko kasneje je pogled na skrivnostni zaklad v razprti dlani lahko objel le še skromno vodno kapljico.

Ledeni zaklad je nedvomno vreden tudi čudenja nas, odraslih. Ne le zato, ker pogled na snežinke in belo snežno odejo ni več tako pogost kot še pred nekaj desetletji, temveč tudi, ker so snežni kristali resnično prava mojstrovina narave. Vsaka nastaja v unikatnih okoliščinah, ki vodijo v njihove neverjetne oblikovne razlike. Kakšna zapeljiva magija: rojstvo snežinke v oblaku s prvimi, ravno prav velikimi vodnimi kapljicami, majhnimi jedrci, v katera se morda ujame še prašni delec. Snežinka za življenje in svoje neponovljive zgradbe potrebuje še prenasičenost zraka z vlago in najrazličnejše temperature neposredne okolice. In ne glede na njeno nadaljnje razburljivo potovanje, je snežinka vedno šesterokotno simetrična. Vedno popolna.

Čudenje, tisto preprosto, ravno takšno kot vaše in moje, je človeški um postopno privedlo do znanosti. Skrivnosti snežink so burile domišljijo mislecev dolga tisočletja. Potovati bi morali vsaj v leto 135 pred našim štetjem, da bi prisluhnili kitajskemu učitelju Han Yinu, ki je zapisal, da so »snežne rože« vedno šestlistne. O snežinkah se je razglabljalo, bralo, pisalo, računalo tudi na Zahodu. Škof Albert Magnus v 13., Olaus Magnus in Thomas Harriot že v 16. stoletju, a šele 17. stoletje je močneje odstrlo zavese naravnih zakonitosti z veleumoma Keplerjem in Descartesom. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje pa je Američan Wilson A. Bentley izumil današnjo tehniko fotografiranja snežink na črni podlagi in za vselej ovekovečil vsaj 5000 različnih kristalov. S tem so se preučevanju snežink dokončno odprla vrata. Ko je začel, je bil »le« v sneg zaljubljeni petnajstletnik.

Tudi za japonskega fizika Ukichira Nakayo, prvega znanstvenika, ki je snežinko ustvaril v laboratoriju, se je vse pričelo z radovednostjo. Prva umetna snežinka je bila plod njegovih dolgoletnih raziskovalnih pohodov po okolici Hokkaide. Jedrski eksperimentalni fizik je namreč prišel predavat na univerzo, kjer se je oddelek za fiziko že dolgo spopadal z vsesplošnim pomanjkanjem sredstev za raziskovanje. Opazil pa je, da so imeli nečesa v izobilju: snega. Preučeval ga je z vso predanostjo in sistematično razvrščal morfološke lastnosti kristalov. Čudenje veličastnosti naravnim mojstrovinam pa je ostajalo. Tako je 1939, že nekaj let po prvih uspešnih poskusih, vzneseno zapisal: »Snežne kristale lahko imenujemo tudi: pisma, poslana iz nebes.«

Četudi odrasli zaradi pošiljk snega kdaj godrnjamo, pa bodimo raje malo otročji in, ker bodo te dni nove priložnosti, ujemimo kakšno snežinko v dlan. Ne nazadnje smo mi, ki tu živimo, menda posebni srečneži - drobcene snežinke, po zadnjih ocenah klimatskih razmer, v svoje dlani namreč nikoli ne more ujeti kar polovica svetovnega prebivalstva.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

18.07.2019 | Kolumne in komentarji

Oživljanje mesta? Haaalo!