Kulisa namesto mesta
Nikoli ni prav, mar ne? Tako se mi zdi ob vsaki prireditvi v starem mestnem jedru Krškega, ko se nad mestom znova razlega kolektivni vzdih nezadovoljstva. Naj bom jasna – ne mislim na vse Krčane, temveč predvsem na tisti krog staroselcev, ki si z nenehnim negodovanjem lastijo pravico odločati, kaj sodi in kaj ne sodi v staro mestno jedro. Kot bi bilo njihovo zasebno dvorišče. In tako ga – paradoksalno – delajo še bolj zaspanega in praznega, kot je že.
Spomin me vrača k razpravam o »revitalizaciji« mestnega jedra. Takrat so bili prav ti glasni nasprotniki sprememb prvi, ki so povzdigovali glas, da jim je življenje odteklo iz mesta. Da ni več male obrti, prodajaln, šole, zdravstvenega doma …; da je vse, kar so imeli v polpretekli zgodovini na dosegu roke, izginilo. A ko se kdo potrudi vdahniti ulicam vsaj malo življenja, jim je spet odveč: ulični festival Okusi Posavja, pozimi drsališče – kjer jih moti celo ropot otroških drsalk – Big band Krško v Studiu 44, ki ga sama štejem za vrhunski, oni pa za nebodigatreba. Tudi glasba iz parka pri knjižnici jih bode v ušesa, gnetenje obiskovalcev okoli stojnic, dedek Mraz, ki se v spremstvu otrok in času primernih maskot sprehodi po glavni ulici skozi mesto, je že skoraj osebna žalitev njihove predstave o miru in tišini ...
In vedno isti glasovi, ki prihajajo iz istih hiš ... Zlajnana pesem, ki se nikoli ne neha vrteti. Leto ima 365 dni, a če jih je 50 – pa že pretiravam – nekoliko živahnejših, se jim podre svet. Kot da je življenje – tisto, ki ga pogrešajo in si ga želijo nazaj – moteče samo po sebi. A resnica je preprosta: mesto, ki je tiho vse leto, ni mesto. Je kulisa. Lep dekor brez vsebine. In če ga že imamo, bi ga bilo škoda prepustiti molku. Zato vam s tega mesta sporočam: staro Krško ni staro zato, ker bi bilo staro njegovo prebivalstvo, ampak ker stoji tu že stoletja – in bo tudi v prihodnje. Prav zato, ker bo v njem, vsaj upam, še vedno nekaj življenja: hrupnega, razigranega, nepopolnega. Takega, kot mesto mora biti.
