Časopis za pokrajino Posavje
28.09.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Leto.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Petek, 04.09.2020    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 24Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Zakaj  ne o letu?  Še ga živimo, koruza že dolgo ni bila tako lepa, zelena in polna kot letos. Sedaj se že barva v rjavo-rumeno. Kot da jo vonjam od tam, kjer rase. Rase pa obilno. In je pokončnica poljska kleno prestala  divjanje narave. Meni se je ob zadnji ujmi zdelo, kot da zemljo nekdo lomi na pol. Razjarjeni bik mi je divjal čisto pod oknom, potem še pod spalničnim prostorom. Kar dobro mi je šlo, zunanjo pobesnelost ob in pod oknom sem obvladovala, misleč pri tem: bo, kar bo. Vdana v usodo?

Nekaj januarskega seciranja leta 2020, ko se je to začelo. Okrogla letnica, zanimiva v svoji enigmi, pa še prestopna, ko se nam muham enodnevnicam še niti sanjalo ni, kaj nam prinaša. »Sa svima svojima smicalicama,« mi je za iztočnico prijetnega, zanimivega in dobro nasmejanega klepeta dejal kolega preko dveh meja. Ko ima znanost svoja dognanja, astrologi svoja in mi svoja, kakršna koli so že. Razen ostankov zgodovinskih zapisov tedanjih pričevalcev nam je dan nekakšen vpogled v leto 1010; iz letnic 3030, 4040 in še naprej tako na okroglo pa mi zdajšnji tukajšnjiki lahko razvijamo le svojo teorijo, svoje poglede in želje o morebitnosti dogodkov. Snov je vsekakor zanimiva za  potapljanje ali celo plezanje v abstraktno in zamegljeno daljavo. Medtem uspešno izgubljamo naš sedanji svet.

Običajno ne berem napovedi vseh mogočih raziskovalcev dogodkov za denimo desetletje naprej in še naprej. Do konca junija mnogi nismo ozavestili, da je pol leta mimo. Dragi naš globalni covid-19 nam je popolnoma zastrl dejstvo, da čas meri svoj tihi tek. Človeštvo se je začelo dramiti ob zavedanju, da je napočil čas počitnic in dopustov. In je dobesedno podivjalo, ne meneč se na nevarnosti covida. Ki so ga vlade že kar dobro zajezile, nato so odprle meje – naj se narod veseli, počrni, podivja na vodah, se napleza po gorah, naj se denar in objestnosti pretakajo po barih in diskotekah, naj gospodarstvo zajame zraka v opešana pljuča. Ko so se vsi že malo prenažrli objestnosti in vseh mogočih sprenevedanj, zatiskanj oči pred resničnostjo, se je strokovnim možem in njihovim strokovnjakinjam zapovedalo, da je tralala in hopsasa dovolj in da se je treba spet postaviti v vrsto pred disciplino. Adijo demokracija, adijo anarhija … Kje je kdo, ki mu bo uspel podvig logičnega računa? Da je treba delati, zaslužiti na tej Noetovi barki.

Dobro, meni je v mojih letih lahko postrgati nekaj življenjske pameti: zaljubljenosti v morje, v oglašanje škržatov, v vonj borovcev, v udarjanje valov ob stene, v morska jutra, v našo Krko, v naše vrbe, ki so se sklanjale nad tekočo in svežo vodo ter jo barvale zeleno, v vonj pozno pokošene trave, v žerjavici ob njivi pečene mlade koruze in krompirja … Tako zelo skrčeno o enem mojem zaljubljenem letu v poletje, denimo, ko bi lahko napisala knjigo. In bi ga situaciji in razmeram na svoj prilagojen način še rada (do) živela.

Vedno  po zapovedih in pridigah pristanem ob knjigah, časopisih, revijah. In vedno znova sem hvaležna dragi družini in dragim profesorjem za darovano knjižno, bralno in pisno dediščino. Že res, da se z nekaterimi nagnjenji rodiš, da te plemeniti in tolaži glasba, da se v galeriji stopiš s koloristiko slike … V življenju, ko so me kamenčki bodli v stopala in srce, mi je roko podajala glasba, slika ali knjiga.

Nekje proti koncu tega leta želim, da bi naše mlade naučili pisati in brati, jim dali dediščino, ki jo bodo vedno lahko nosili s seboj, kamor koli jih bo poganjala pot. Še je čas, da s tem znanjem ne bodo nikoli sami. Morda komu manjka le malo pospeška?
Ste se v letu, ki ga mrcvarimo, sploh čisto zares vsaj kdaj  zazrli v obrazke naših otrok? Na ulici? V obrazek, v ličeca svojega otroka? Ga privili k sebi? Kaj vam je ob tem mlado življenje dalo vedeti …?
 
 
« Nazaj na seznam