Leto olimpijskih iger
V leto 2026 smo vstopili v pravih zimskih razmerah. Mraz v prvih dneh januarja je poskrbel, da smo po dolgih letih ponovno dočakali kar nekaj snega tudi v nižinah. Temperature nekaj stopinj pod lediščem so poskrbele, da je le-ta za kratek čas ohranil pokrajino v snežnem objemu. Zdi se, da je mraz, za katerega je poskrbela narava, dodobra prešel tudi v mednarodne odnose, kjer so, resnici na ljubo, zadnjih nekaj let odnosi že tako ali tako hladni. Leto je namreč odprl napad ZDA na Venezuelo ter ugrabitev venezuelskega predsednika Nicolasa Madura. Temu je sledila grožnja s strani ZDA, da si bodo tako ali drugače, v stilu 'vzamem kar želim', prilastile tudi Grenlandijo. Kolikor toliko razsodnega človeka bi moralo to zaskrbeti. Pa vendar je mraz v obliki temperatur pod minusom in snega dober znak, tako za naravo kot za dejstvo, da so pred nami zimske olimpijske igre v nam bližnji Cortini d'Ampezzo, kjer snega ne bo primanjkovalo. Prav gotovo si lahko od olimpijskih iger obetamo tudi dobre rezultate naših športnikov, predvsem v smučarskih skokih. Lahko jih pričakujemo z navdušenjem. A v meni se vseeno prebuja kanček skrbi. Skrbi, ki so povezane z dogajanjem med državami v svetu.
Vse oči uprte v športni dogodek leta
Začetki olimpijskih iger segajo v obdobje antične Grčije. Olimpijske igre so simbolizirale obdobje miru. To je bil čas, ko so se mestne državice, polisi, med seboj prenehale bojevati. Za čas iger je vojskovanje nadomestil šport in športni duh. Vladal je občutek sožitja med polisi. Čas vojne se je za trenutek ustavil. Tudi olimpijske igre moderne dobe simbolizirajo povezovanje, solidarnost, spoštovanje drug drugega in ohranjanje športnega duha. Vse to se poveže v simboliki olimpijskega ognja, ki simbolizira mir in povezanost ter upanje in navdih. Gre za dogodek, ki povezuje države z vseh celin sveta, zato velja za največji športni dogodek na svetu. V času olimpijskih iger so vse oči sveta uprte v športno dogajanje. Olimpijske igre namreč poleg športnikov povezujejo tudi navijače, ki spodbujajo predstavnike svojih držav. Poleg tega pa olimpijske igre predstavljajo tudi velik politični dogodek, saj se nemalokrat na njih srečajo vodilni predstavniki držav. Olimpijske igre tako predstavljajo tudi prostor za diplomacijo.
V senci olimpijskega ognja
Nedavni dogodki v preteklih dvajsetih letih so nas naučili, da ko so vse oči uprte v največji športni dogodek, na drugi strani ostane veliko neopaženega. Kaj je ostalo neopaženo? V mislih imam tri vojne, vojaške posege, ki jih je v zadnjih dvajsetih letih začel Vladimir Putin. Napad na Gruzijo leta 2008, okupacija Krima leta 2014 ter začetek vojne v Ukrajini leta 2022. Vsem trem dogodkom je skupno to, da so se zgodili v času, ko so bile oči svetovne javnosti uprte v največji športni dogodek na svetu. Olimpijske igre. Velike premike vojske in velike vojaške operacije je verjetno lažje izvesti takrat, ko ljudje niso pozorni. Ne bi me presenetilo, če bi Rusija kaj podobnega izvedla tudi letos. Premiki v senci so vedno presenetili nasprotnika. Pa čeprav premiki v senci olimpijskega ognja. Simbola miru.
Čas vojaških iger
Če se lahko iz zgodovine kaj naučimo in si pred njenimi lekcijami ne zatiskamo oči, je porajanje neprijetnega občutka v meni upravičeno. Zlasti v luči dejstva, da svetovne velesile, ZDA, Kitajska in Rusija, dobro vedo, kateri del ozemlja si želijo druge države in tega v bistvu niti več ne skrivajo. Pravila igre, zapisana v obliki mednarodnega prava, ne veljajo več. Teren je torej pripravljen.
Trenutno dogajanje na Grenlandiji me spominja na vojaške igre, ki jih je v svoji knjigi Doba Supernove opisal kitajski pisatelj Liu Cixin. V knjigi so otroci, ki so vodili svet, po vzoru olimpijskih iger na Antarktiki organizirali vojaške igre. Na Antarktiki so se zbrale vojske vseh svetovnih velesil, da bi se med seboj vojaško spopadle. Vojaški spopadi so vodili v neskončno prelivanje krvi, vse dokler otroci niso sprevideli, da vse skupaj nima smisla. Podobno se danes dogaja na Grenlandiji. Pod pretvezo nacionalne varnosti ZDA Donald Trump v vojno vleče ves svet. Evropske države tja že pošiljamo svoje vojake. In vojaški poseg na Grenlandijo bi prav zagotovo predstavljal prelomnico, ki bi sprožila nepovratno spiralo nasilja. Svoje bi prav gotovo pristavili tudi Rusija in Kitajska. Razlika je le v tem, da svet, v katerem živimo, vodijo odrasli. Odrasli otroci. Da bodo spregledali, da je prelivanje krvi nesmiselno, lahko le upamo.
Zazrti v prihodnost
A vendarle, pred nami so olimpijske igre. Želim si, da si bomo obdobje olimpijskih iger zapomnili po rezultatih naših športnikov in ne po začetku nove vojne. Po tem, da je voditelje svetovnih velesil prevzel olimpijski duh, ki je v njih prebudil občutke miru, enotnosti, sprave ter spoštovanje. Priznam, ne slepim se, verjetnosti za to so približno enaki nič, a vendar – upanje umre zadnje.
