Manj otrok – negotova prihodnost
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je v prvih dneh leta objavil podatek, da je bilo v lanskem letu v slovenskih porodnišnicah po še neuradnih podatkih 19.123 porodov (to pomeni blizu 19.500 novorojenčkov), kar je skoraj 600 ali tri odstotke manj kot v letu 2017. Število porodov oz. novorojenčkov sicer upada že vse od leta 2010 dalje, ko smo v samostojni Sloveniji prvič po letu 1991 zabeležili več kot 22 tisoč rojenih otrok (vmes smo leta 2003 padli celo pod številko 17 tisoč), je pa tokratni padec eden večjih oz. največji po letu 2015, zato morda terja malce več pozornosti. Če suhoparne številke ponazorimo malo bolj konkretno: skoraj 600 otrok manj predstavlja praktično 30 šolskih razredov oz. eno večjo mestno šolo ali tri manjše podeželske.
Čeprav tega ne moremo ne potrditi ne ovreči, saj bodo končni in uradni podatki, vključno s številom porodov po občinah in statističnih regijah, na voljo šele junija (!), ni nobenega razloga za sklepanje, da je v Posavju kaj drugače. Delno temu pritrjuje že statistika iz brežiške porodnišnice, kjer se je lani rodilo 58 otrok ali trije šolski razredi manj kot leto pred tem. Podatki NIJZ za obdobje 2013–2017 za Posavje sicer kažejo, da v teh letih število porodnic pri nas ni upadlo oz. je celo malenkost naraslo (s 737 leta 2013 na 753 v letu 2017). Opazen padec beleži le občina Krško, manjšega občina Brežice, v ostalih občinah pa so zabeležili porast.
Razlogi za upadanje števila rojstev so večplastni, a kot pravijo strokovnjaki, je eden med njimi zagotovo ta, da je v rodni dobi vse manj žensk, torej čutimo posledice zmanjšane rodnosti pred dvema in tremi desetletji. Mladi pravijo, da nimajo otrok, ker nimajo (stalnih) služb, posledično prihodkov in rešenega stanovanjskega problema, starejši, da mladi stremijo le k udobnemu, uživaškemu življenju, v katerem je otrok pogosto dojet kot 'ovira'. Najbrž je v vsaki od teh perspektiv vsaj nekaj resnice. A zavedati se moramo, da so otroci, ki bodo nekoč vplačevali v pokojninsko blagajno, edino upanje, da bo danes aktivna generacija nekoč uživala pokojnino. Alternativa bo podaljšanje delovne dobe proti 70. letu starosti ali uvoz delovne sile s priseljevanjem. To pa je ne le zgolj občutljivo politično, ampak tudi širše civilizacijsko vprašanje, s katerim se bo morala soočiti naša družba kot celota.
