Časopis za pokrajino Posavje
20.10.2020
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Moj kraj.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 15.10.2020    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 13Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Moje rojstno mesto. Mesto Brežice, kjer smo se rodili. Kraj, kjer nam je začela teči zibka. Ja, mati mila, nam nekaterim starim "Breščanom", zaresno pred mnogimi leti.

Smo zato avtohtoni, ker se pač nismo odločili in nismo zapustili svojega kraja? Bi tovarišica slovenskega jezika morda iskala, kolikokrat lahko obrneš tako kratek stavek, ki se nanaša na rojstni kraj? Meni dragi prišleki, ki so suvereno vstopili v naš kraj in s svojim delovanjem zanj veliko naredili, so ljudje v mojem, našem kraju, s posebnim statusom in domovinsko pravico.

Roji mi po glavi, kolikokrat sem za tako pisanje rahlo pihala patino s spominov. Ker pravim, da je brez spominov posameznika ali neke skupine samo en dan brez enega samega spomina brisan prostor. Nič. Puščava. Ampak jaz jih imam oh in uh – kar vrejo in se kotalijo in si mislim, pa kaj, če bom kakega spet umestila tam od železniške postaje, še po makadamski cesti, mimo starega zdravstvenega doma in po Milavčevi čez mesto do gradu in naših dveh rek z utrujenimi in od daleč poznanimi  mostovi. Za pokušino, denimo, peskasta pot ni bila ovira do kina pri gostilni Cirnski, kjer je za ogled enega filma bilo potrebnih kar štiri ure. Kolute filma je mož menjal vsako uro; malo dlje sem si jaz pretegnila noge do Prevoza in gozdnega gospodarstva, GG-ja. S starega zdravstvenega doma nas je krotil gospod Peček, sploh, kadar je bilo treba rešiti kak zob. Potem je bilo treba mimo  sv. Roka, Prosvetnega doma, ki je nastajal tudi za današnje dni, gimnazije, kjer je pomladi in po dežju najlepše dišalo po španskem bezgu in jasminu. Trgovine in trgovinice v mestu so ponujale dobesedno življenje, tolikokrat pogrešano domačnost, mala rdeča bencinska črpalka sredi mesta pa še vedno v spominu »toči« gorivo. Še danes imajo poseben vonj knjige iz knjižnice Savice Zorko sredi mesta, iz trgovinice Žagar je lepa punčka s skodranimi svetlimi lasmi in v rdeči oblekici s kašmirskim vzorcem zvito našla pot k novi lastnici. Pa pride grad in ljuba hiša pod kostanji, do mostov in obeh rek. Sem kot kobilica, ki skače v vse ( stare) smeri mesta, žalostna in togotna vedoč, da kar je bilo nekoč postavljeno, je bilo ponekod dobra osnova za kasnejši čas. Ki so ga po obdobjih znali osebki dobro pomendrati.

Hm, oktobrske dneve so desetletja nazaj motoristi beležili z atrakcijo dirk z motorji, razen domačinov (gospoda Urek in Radanovič, morda še kdo), so se dirk udeležili motoristi  iz drugih krajev domovine. Tekmovalna trasa se je pričela pri občini, mimo gradu, pokopališča, levo na Marof, po današnji Majstrovi do bolnišnice in levo pri trgovini Lipej do občine. Kak oktober smo zaradi »firbčnosti« bili deležni hudega mraza, snežne plundre, premraženih nog, rdečih nosov in rok. In, ja, bili smo zaznamovani z govori o nikoli končani pravljici.

Čas in spreminjanje imata svoje zakonitosti. Vedno. Tudi v naši občini. Občani so, kot vselej, ustvarjalni in to tudi pokažejo za praznik. So stvari, s katerimi nismo zadovoljni in se temu nekako močno prilagajamo, čeravno bi še najraje grizli. Ampak, sedaj nas končno veselijo premiki na Krkinem mostu, toplo oblačenje stavb (energetske prenove), prenove kakšnega sramotno dotrajanega cestnega odseka (teh je v mestu za zjokat) … In končno si občani in meščani želimo, da nekaj, kar naj bi bile božično novoletne jelke sredi krožišč, ne bi čez vse leto strašile in kazile sicer lepe brežiške panorame.
 
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

15.10.2020 | Kolumne in komentarji

Moj kraj.

15.10.2020 | Kolumne in komentarji

Gre tudi z domačimi močmi