Časopis za pokrajino Posavje
20.09.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

»Naši« in »njihovi« prazniki

Avtor: Peter Pavlovič    Objavljeno: Četrtek, 10.11.2016    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 480Redakcija
Peter Pavlovič
Slovenci imamo radi praznike. Poleg državnih, ki jih imamo v primerjavi z drugimi državami kar veliko, eni praznujejo še cerkvene praznike, drugi tiste, ki smo jih praznovali v nekdanji državi, tretji »uvožene« praznike iz drugih kultur, za katere morda niti ne vedo, od kod izvirajo in čemu sploh služijo … Kot da to ni dovolj, se ob praznikih radi še malo skregamo. Ker niso vsi prazniki vsem enako pomembni, se zapletamo v prepire in prepričevanja okoli tega. Samo poglejte v spletne komentarje in forume ali napnite ušesa v bližini kakšne gostilniške debate. Precej zgovorna je včasih tudi udeležba na prazničnih proslavah oz. to, kdo nanje pride in kdo ne.

V zadnjih tednih smo imeli kar nekaj praznikov, ob katerih je bilo opaziti marsikaj doslej omenjenega. Najprej dan suverenosti, ob katerem se spominjamo odhoda zadnjih vojakov JLA iz Slovenije. Ker je letos minilo 25 let od tega dogodka, smo ta praznik obeležili malo bolj slovesno, tudi v Posavju, kjer so veteranske organizacije pripravile skupno regijsko proslavo v Brežicah. Kar je pohvalno. A slavnostni govornik vsem ni bil najbolj povšeči, saj mu nekateri niso zaploskali. Morda zato, ker pripada nasprotnemu ideološkemu taboru, morda je bil v govoru zanje preoster do nekdanje vojske, za katero se sicer strinjamo, da je bila agresorska, a je bila (pred tem) vseeno tudi »naša«. In smo na dveh bregovih.

Pa je prišel dan reformacije, ki smo ga, kot sem nekje prebral, dobili kot rezultat »kravje kupčije« med levimi in desnimi – enim dan reformacije, drugim pa velikonočni ponedeljek. Iz v osnovi verskega praznika v spomin na Lutrovih 95 tez smo dobili zlasti kulturni praznik s poudarkom na začetku naše književnosti, za kar imajo protestanti nedvomne zasluge, a se težko izognemo vtisu, da ga en del družbe (in politike) praznuje bolj zavzeto, drugemu pa je zaradi nekaterih neprijetnih zgodovinskih dejstev ob njem nekako nelagodno. In spet ne praznujemo enotno.

Se pa zato bolj enotno zgrnemo na pokopališča na prvi novembrski dan, na cerkveni dan vseh svetih oz. laični družbi prilagojeni dan mrtvih, ko se spomnimo naših bližnjih, ki jih ni več. Smrt pač doleti vse, leve in desne, bele, rdeče, zelene in črne. Ko bi se zmogli poenotiti še v tem, da narave ne bi obremenili s tonami plastičnih sveč …

Vmes se nam je vrinila še noč čarovnic. Izrezovanje buč še razumem, ne nazadnje smo to jeseni vedno radi počeli, šemljenja v coprnice in zombije pač ne morem. Ta jesenski pust je nekaj najbolj trapastega, kar se nas je prijelo z globalizacijo. Razumljivo je, da ga tako kot valentinovo in še kateri drug uvožen običaj v želji po zaslužku forsirajo gostinci in trgovci, manj sprejemljivo se mi zdi, da ga tudi denimo v mladinskih centrih. Res ne bi šlo brez tega?

Prihaja pa še martinovo. V osnovi lep praznik in običaj zlasti v vinorodnih krajih, ki pa se žal prepogosto sprevrže v pijančevanje. Da o našemljenih »svetih Martinih«, ki stresajo neokusnosti, niti ne govorim. Morda pa bo letos drugače. Na zdravje in po pameti.
« Nazaj na seznam

Več iz rubrike Kolumne in komentarji

»

najbolj brani članki

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

Za Ljubljano ne obstajamo

12.09.2019 | Kolumne in komentarji

September.