Nasmeh je največja zmaga v človeku
Zapovedano protiepidemično ravnanje počasi, a nepogrešljivo spreminja človekov odnos do sočloveka. Kot je Viktor Frankl že zdavnaj ugotovil, človek ni samo to, kar počne, ampak tudi postaja to, kar počne. Ljudje se umikamo drug od drugega, postajamo bolj resni, niti smejati se več ne znamo. Vse manj živimo drug z drugim in vse bolj drug mimo drugega. Čeprav imamo prekrite obraze z maskami, neka nejasna zaskrbljenost kuka iz pogleda slehernega človeka. V ogledalu duše se zrcalijo mnoga vprašanja: do kdaj, kaj vse nas še čaka, kaj se to dogaja, ali bo nekoč vse to mimo, ali bo kdaj zopet kot nekoč? Veliko vprašanj, premalo odgovorov in eno samo odrešenje – nasmeh.
Nekje sem prebral to zgodbo: deček je gledal potrto mamo s solzami v očeh in jo je hotel potolažiti: »Mami, ti si druga najlepša ženska na svetu.« Mama presenečeno pogleda in vpraša: »Katera pa je prva?« »Tudi ti, vendar ko se smejiš.« Nisem najbolj prepričan o pregovoru in ljudski modrosti, ki trdi, da je smeh pol zdravja, a zato verjamem, da je nasmeh najboljši ambasador dobre volje in terapija za srečo še posebej v razmerah, ki tako zelo zaznamujejo naš čas. Skoraj vsak dan s kužkom hodim mimo tukajšnjega vrtca. Na ograji vrtca je vedno veliko veselih in radovednih otrok. Vsakič, ko se jim nasmehnem, mi odgovorijo z nasmehom. Če pa bi se nasmehnil odraslim, bi se ti najbrž začudeno vprašali: zakaj pa se ta smeji!? Nasmeh je čustvena govorica in nam ljudem od Narave dan privilegij.
Znanost je še daleč od odgovora, ki bi vrnil nasmeh ljudem na ustnicah, mediji v skladu s senzacionalistično paradigmo begajo javnost, ljudje so pozabili na nasmeh. Postajamo čustveno nemi in kar je še slabše, s tem dejstvom smo vsak dan sprijaznjeni. Nasmeh tiči v človekovem srcu in je najnežnejša energija empatije, ki jo ustnice in druge obrazne mišice ob pomoči magije pogleda pričarajo in namenijo nekomu ali tudi nečemu. Ta neverbalna, a tako posebna simbolna komunikacija osvobaja, vliva zaupanje in sprošča odnose med ljudmi. Preprosto, nasmeh je največja zmaga ljudskosti v človeku. Tudi obrazne maske, če gre za nasmeh iz srca, ne morejo ustaviti tega čarobnega eliksirja blagodejnih odnosov med ljudmi. Res pa je, da nasmeh ni aluminijska priponka, ki jo po potrebi izobesimo ali umaknemo z obraza. Nasmeh preprosto polepša obraz tistega, ki se smeji, in sočasno razveseli tistega, ki mu je namenjen. Sogovornika sprošča, osvobaja ter mu daje občutek varnosti in optimizma. Kdo želi drugemu dobro, naj mu zaželi v življenju čim več nasmejanih ljudi.
Nasmeh je pomemben vestnik nesluteno dobrega značaja človeka ter si zato zasluži posebno mesto v odnosih med ljudmi. Morda ne bo narobe, če bom citiral Bertranda Russela, ki pravi: »Nasmeh je najbolj poceni in istočasno najbolj koristno in vsemogočno zdravilo - čudežna droga.« Na srečo sodobni svet ali svet stresa in čustvene utrujenosti ima univerzalno in tradicionalno od Narave dano zdravilo – smeh. Treba ga je jemati, redno. V samopostrežnih trgovinah ga je vse manj.
V žensko-moškem razmerju je pogled zagotovo najlepši sporočilni element komunikacije. Ali kot pove Etta James: »Kadar pogledam nekoga in on pogleda mene z nasmeškom, začutim, da sem ljubljena. To je trenutek, ko izgineta sleherna skrb in sleherni problem.« Pogled ima močno ekspresijo (prenos notranjih psihičnih stanj v zunanji svet), pogosto močnejšo, kot jo ima beseda. Oči so pomemben soudeleženec pri oblikovanju sporočilne moči nasmeha, kajti povedo to, kar jim narekuje srce. Nasmeh nič ne stane, pomeni pa veliko. Nikoli si ne smete odpustiti dneva brez nasmeha na obrazu. Nasmeh je uničevalec pustote in humus optimizma. Objemanje z nasmehom je v pogojih epidemične krize edini dovoljeni dotik in univerzalna govorica v jeziku prevladovanja vseh delitev in nestrpnosti med ljudmi. Ali kot pove Santosh Kalwar, pesnik iz Nepala: »Razdelili smo se na kaste, vere, kulture in države, a tisto nerazdeljeno ostaja najbolj dragoceno: samo nasmeh in ljubezen.«
