Nazaj k znanju!
Vsak čas mine toliko hitreje, kolikor so doživetja v nekem obdobju lepša. Šolske in študijske počitnice so zagotovo takšen čas, ko si učenci, dijaki in študenti privoščijo največ sladkih plodov v vrtu svobodnega razvajanja in sproščanja. Toda zdaj se počitnice počasi končujejo, razposajenost pri mladih se umirja, brezskrbnost kopni, v zraku pa je vse močnejši vonj šole, najbolj pa želja po druženju. Počitniške dogodivščine najbrž ne bodo toliko vredne, če jih ne bodo delili s sošolci ali kolegi/cami. Skratka, veliko je razlogov, da šoli zopet rečemo: dober dan.
Od Sokratove sintagme »vem, da ne vem« do izpovedi Hane Arendt, da ne more živeti, če vsaj ne poskuša razumeti sveta, v katerem živi, je prostor, v katerem je veliko razlogov za pogovor o znanju kot edini poti k resnici, ki osvobaja. Kdor misli in omenja šolo ali študij, vzgojo ali izobraževanje, ima zagotovo v mislih znanje. Izkušnje so pokazale, da se ljudje v situacijah, ko rabimo pomoč ali kakršnokoli drugo rešitev, opiramo na sadove znanja. Upamo in zaupamo nečemu, za kar je raziskovalna praksa potrdila, da učinkuje, deluje in rešuje.
Toda bistvo znanosti ni samo v tem, da najde odgovore na vprašanja, temveč da pove, ali so ti odgovori dobri oziroma sprejemljivi za človeka, družbo in naravo. Gre za vrednotenje idej, česar pa se dandanes zagovorniki uspeha in kapitala vse bolj branijo. Zgodba nove dobe bi morala biti znanost v funkciji humanizma in »kozmocentrizma«, sicer bo vse postalo nesmiselno. Znanost bi morala razlikovati med interesi kapitala in potrebami človeka za njegovo dostojno življenje. Znanost je evolucijski privilegij človeka, zato je njena naloga smiselna samo, če s svojimi rezultati zagotavlja človekovo dostojanstvo. Torej smo pri vprašanju moralnega upravljanja z rezultati znanja.
Znanje nikoli ni bilo samo plod posameznika ampak je akumulirana izkušnja skupnosti, torej tudi ne zgolj znanstvenikov. Da se nekdo uči ali študira, poučuje, mentorira ali raziskuje, mora nekdo drug skrbeti, da zagotovi pogoje za opravljanje tega dela. Preprosto, posamezniki o svetu vedo ali vemo zelo malo, toda skupaj vsi vse vemo. Pomembna predpostavka za ustvarjanje znanja sta tudi vzgoja in izobraževanje. Vzgoja in izobraževanje sta besedno in dobesedno strateška temelja vsake kulture in prvo vprašanje kakovosti življenja v družbi znanja. Cilj izobraževanja (ne glede na stopnjo) je, vsaj tako naj bi bilo, pridobivanje znanja o vrednotah in ne samo o dejstvih in objektivni danosti.
V času dominacije tekmovalne miselnosti in prakse (biti boljši in uspešnejši od drugih in ne za druge) žal prevladujejo koncepti uspešnosti, ki jima vrednostno premišljevanje sveta oziroma vprašanje smisla in razuma ne moreta blizu. Razumna uporaba znanja bi mogla pomeniti ne samo razvoj, ampak bolj pomembno – napredek. »Frustrirajoča je navada človeštva, da noče videti očitnega in neizogibnega, nato pa mrmra ob nepredvidljivih katastrofah,« pravi Isac Asimov.
Namreč, neselektivna in nekritično uporabljena digitalizacija utira pot transhumanizmu oziroma tistemu stanju, ko bodo kupi železa ali umetno inteligentni roboti zamenjali človeka na področju menedžmenta človeških virov. Poseben izziv predstavlja nevarnost, da bi v prihodnosti roboti razvili sposobnost samo/reprodukcije ali da eventualno dobijo zavest ter sklenejo, da jim človek ni več potreben. Z znanjem pa ni tako enostavno, kajti misleče bitje vedno dvomi v vse obstoječe, tudi v lastno znanje. Nova znanja odpirajo nova vprašanja, to je veselje za radovedneže in znanstvenike!
Kakorkoli že, učenje, spoznavanje in raziskovanje so procesi in privilegij mislečega človeka, ki omogočajo, da rešuje izzive in probleme ne samo s pojavi in dejstvi v naravnem, temveč tudi v socialnem okolju. V znanju je moč, ki nas osvobaja predsodkov in krepi upanje. Dajmo besedo znanju. Dočakajmo dan, ko bo znanje postalo najvišja moč in morala najvišje pravo. Vem, da ne vem, a želim vedeti!
