Časopis za pokrajino Posavje
22.08.2019
POSAVSKI OBZORNIK
novi
arhiv

Ne pleši tako hitro. Čas je kratek.

Avtor: Natja Jenko Sunčič    Objavljeno: Četrtek, 11.05.2017    Rubrika: Kolumne in komentarji    Ogledov: 419Redakcija
Natja Jenko Sunčič
Ko arhitekti (oblastniki in njihovi podložniki) vseh ver in barv zganjajo nevarne norčije, naš svet tu zori v majskem mladem zelenju in brstenju. Oni se ne menijo za lepoto Narave in Zemlje, za njuno ponujeno pisano raznolikost in razkošnost, še manj za življenja ljudi in vseh drugih živečih vrst. Oni plešejo poguben ples.

Medtem je boj z rakom izgubil dvajsetletni Luka iz Bohinjske Bistrice in še preveč mladih, katerih imena nam niso znana, a so mlade osebe, ki bi hotele živeti svoje dragoceno življenje. Med njimi si želi živeti tudi ameriško dekletce, najstnica, ki umira zaradi raka. Ostaja ji le še nekaj življenja. Napisala je pesem s prostim prevodom Počasni ples. V pesmi je izrazila svojo zadnjo veliko željo, da bi pesem prebralo čim več ljudi. Tudi Slovencev in Posavcev. S pesmijo nas nagovarja, naj živimo polno svoja življenja. S pesmijo nas opominja, čemu se odrekamo in - kaj odrekamo svojim bližnjim.

Navajam prosti prevod njenega Počasnega plesa po prejetem e-pismu:

Ali si kdaj opazoval otroke na vrtiljaku? Ali poslušal šum dežja, ko pade na tla? Ali si kdaj sledil neenakomernemu prhutanju metuljevih kril? Ali opazoval sonce, ko izginja v noč? Bolje bi bilo, ko bi upočasnil. Ne pleši tako hitro. Čas je kratek. Glasba ne bo trajala.

Preživiš vsak dan v letu? Ali počakaš na odgovor, kadar vprašaš »kako si«? Ko se dan bliža h koncu, ali se zlekneš na posteljo z na stotine novimi vprašanji, ki ti rojijo po glavi? Bolje bi bilo, ko bi upočasnil. Ne pleši tako hitro. Čas je kratek. Glasba ne bo trajala.

Ali si kdaj rekel svojemu otroku »to bova napravila jutri«, ne da bi v naglici opazil njegovega razočaranja? Ali nisi izgubil stika z dobrim prijateljem, samo zato, ker ga nikoli nisi utegnil poklicati in reči »ciao«? Bolje bi bilo, ko bi upočasnil. Ne pleši tako hitro. Čas je kratek. Glasba ne bo trajala.

V silni ihti, da bi nekam prišel, se ne utegneš veseliti, da sploh lahko nekam greš. Ko si zaskrbljen in cel dan hitiš, je kot bi nikoli ne odprl darila … Vržen proč. Življenje ni tekma. Upočasni. Poslušaj glasbo.

Vse to je tako blizu, pred in za pragom naših domov, in znano! Bo komu od nas uspelo vsaj nekoliko »ustaviti konje«?

Morda kdo poreče, spet poezija! A je poezija najvišji način izražanja sveta, ker poezija ni stvar velikih besed, ni stvar abstraktnih besed, ampak je stvar konkretnih podob, kot pravi pesnik Boris A. Novak. Ko dnevno (tudi iz raznih medijev) motijo besede preklinjanja, groženj, zaničevalnih izrazov ter grmenje tako imenovanih večplastnih vrhovnikov, na kar se ljudje lepimo kot muhe na kakce.

Ko uspem »ustaviti konja«, mi premor pred hišo ponudita »plesoča« kosa, ki v rumenih kljunčkih prenašata z veje na vejo gliste za svojo skrito mladež, s praznima ponujata svojo muziko in nagajivo motita ne preveč dremajočega mačkona. In se veselim vseh pomladnih vonjav z jasminovih in bezgovih grmov, junijskih pokošenih trav … za ves ta kratek čas.
« Nazaj na seznam
»

najbolj brani članki

22.08.2019 | Kolumne in komentarji

Cankarjeva enajsta šola