(Ne)zaupanje

Sodobni svet prežema čuden občutek. Nihče nikomur o ničemer ne zaupa. Država državi ne zaupa, volivci politikom, sosed sosedu ne zaupa, mož in žena drug drugemu ravno tako ne!? Sicer tega ljudje nikoli drug drugemu ne povemo. Iz različnih razlogov hlinimo zaupanje, kajti to naj bi bil družbeno pričakovan način obnašanja. Tako kot vse drugo nezaupanje ni stvar naše izbire ali svobodne volje. Nezaupanje je rezultanta predvsem odnosa med zmanjševanjem količine preživitvenih resursov in naraščanja kapitalskih apetitov na globalni ravni. Posledično imamo nerazumno izčrpavanje resursov do ravni okoljskih katastrof, torej dejstvo, ki nikakor ne vzpodbuja zaupanja v boljši jutri.

Skrb je tisti instinkt, ki ne pozna 'bianco' zaupanja. Današnje globalne družbene in podnebne razmere pri mislečih bitjih vzbujajo nezaupanje kot posledico negotovosti izida večnega spopada med željami in možnostmi, med biti in imeti, med smislom in nesmislom. Porast nezaupanja med ljudmi zmanjšuje doživljanje svobode in občutka varnosti oziroma kakovosti življenja.

Nezaupanje je tudi eksistenčni refleks

Zaupati je privilegij in avantura poštenih, nezaupanje pa je mati previdnosti. To namreč podžiga dvom in nas vrača k vsebini pregovora »dvakrat meri – enkrat prereži«. Skratka, v socialnem okolju, ki iz dneva v dan postaja vse bolj okolje negotovosti, nezaupanje dobiva pozitiven sloves instinkta preživetja. V sociološkem smislu zaupanje ustvarja glavno povezovalno energijo skupnosti. Zaupanje odpira horizonte predvidljivosti in ustvarja občutkov svobode, čeprav se le-ta doseže s sprejemanjem neizogibnosti in zavračanjem upanja. Širše gledano zaupanje v poštenost postopkov konstituiranja institucij skupnosti in delovanje le-teh ustvarja red in mir, ne glede na to, koliko je beseda mir nestvaren pojem.

O medosebnem (ne)zaupanju

Zaupanje torej ni sentimentalna kategorija. Zaupanje je infrastruktura. Kot most. Če je most stabilen, prečkaš reko brez razmišljanja. Če sumiš, da se bo zrušil, nosiš kamen v želodcu, še preden narediš korak. Ko si ljudje medsebojno ne zaupajo, postane vse dražje – čas, energija, živci in celo ljubezen. Takrat se celo najpreprostejši dogovor spremeni v pogajanje, vsak odnos pa v izračun. Nič enostavnejšega: besedo bi ljudje držali, pa z zaupanjem ne bi bilo težav. Če dvomiš, pomeni, da ne verjameš, se ne moreš zanesti na nekaj ali na nekoga in življenje postane neznosno. Zaupanje je vedno pozitiven odnos do nekoga in predstavlja najvišjo raven mehke moči v odnosih med ljudmi. Nič tako ne obveže kot podeljeno zaupanje. Vseeno sta zaupanje in upanje medsebojno zelo povezana in hkrati različna pojma. V prvem primeru govorimo o tradicionalnem razumevanju pojma komunikacija in v drugem o specifičnem kognitivnem oziroma para-socialnem procesu tako imenovane pred-komunikacije.

Nezaupanje v času umetne resnice

Najnevarnejša sprememba našega časa ni v tem, da se je svet pospešil, da brezglavo drvi naprej, ampak v tem, da izgublja svoj spomin in priče lastnega obstoja. Nekoč je bila resnica počasna, a je imela sled: papir, podpis, glas, pogled soseda, ki je »videl na lastne oči«. Resničnost, utemeljeno na dejstvih, vse bolj nadomešča virtualnost ali stvarnost, ki nam jo pričarajo posebna digitalna očala. Nič več ni 'normalno' verjeti lastnim očem, ampak tistemu, ki te prepričuje, da to kar vidiš in čemur si sam priča – ne obstaja. Danes je mogoče v eni sekundi ustvariti posnetek, ki se ni nikoli zgodil, citat, ki ni bil nikoli izrečen, 'dokaz', ki ni nikoli obstajal. Celotna preteklost človeštva je v nevarnosti pred prirejevalci zgodovine. Procesa vsiljevanja nove normalnosti nihče več ne more ustaviti. Žal druge stvarnosti razen te, ki jo soustvarjamo, nimamo.

In na koncu koncev – če ne zaupamo drug drugemu, kaj nam ostane? Kaj se dogaja z zaupanjem, ki predstavlja predpogoj skupnega in skupnosti kot okolja, izven katerega ni človeka? Če zaupanje izgine, se v ljudeh naseli negotovost, dvom, strah, agresija. Izkušnje so pokazale, da samo človeškost ukinja nezaupanje. Če praksa uči – bodimo njeni učenci.