Njegovo veličanstvo – kruh
Ali obstaja kaj močnejšega, kar nas vrača k občutku varnosti in miru, kot je vonj sveže pečenega kruha? Ali obstaja kaj lepšega, kar nas lahko pomiri, potolaži in razveseli, kot miza, na kateri vabljivo stoji njegovo veličanstvo – kruh? Metaforično: kruh je veliko več kot osnovni prehranski pridelek: je svoboda, dostojanstvo, ognjišče, osebna izkaznica enakosti v družbi, varnost in upanje za lepši jutri. Tako se beseda kruh ali hleb najpogosteje uporablja simbolično, da na zelo kratek ali jedrnat način priča o nenapisanih družbenih 'zakonih' sobivanja. Ko nekomu gre dobro, rečemo, da je 'na belem kruhu'. Ko nekdo dobro živi in malo ali nič ne dela, rečemo, da 'uživa kruh brez motike'. Skorja kruha je izraz revščine in skromnosti. Ko želimo reči, da nekaj ne bo delovalo, običajno rečemo, da 'iz te moke ne bo kruha' itd. Kadar je nekdo ob službo, rečemo, 'da je ob kruh'. Najbolj topla simbolika pa je krušna mati ali oče. Toda kruha danes, ob vsej tehnologiji, ob tako razvpitem diskurzu o solidarnosti, sodelovanju in empatiji, vseeno ni dovolj za vse.
Danes ni lačen samo Franc
Nikoli v zgodovini ni bilo toliko borcev za človekove pravice in nikoli kot danes ni toliko ljudi, ki zaradi lakote umirajo na najbolj ponižujoč način. Nikoli kot danes ni bilo toliko državnih organizacij in institucij s tako velikim številom zaposlenih, ki naj bi skrbeli za uboge, revne in lačne, kot jih danes premorejo sodobne razvite države, in nikoli toliko z lakoto izstradanih trupel na grmadah širom po svetu. Nikoli toliko nevladnih organizacij in različnih združenj civilne družbe, ki po svetu hodijo in moledujejo o krivicah, in nikoli večje revščine, ki seje toliko smrti po svetu. Veliko več kot vse vojne skupaj. Ne gre samo za Gazo, ki je sicer na vrhu po številu za lakoto umrlih otrok. Tovrstnih stradanj je veliko po svetu. Samo v Sudanu okrog 25 milijonov ljudi trpi intenzivno lakoto, ravno tako v Jemnu za hudo lakoto trpi okrog 17 milijonov ljudi. Trenutno najbolj lačna država je Somalija. Več kot polovica prebivalstva je podhranjena, torej trpi največjo svetovno stopnjo lakote. DR Kongo je ravno tako prizadeta s hudim pomanjkanjem hrane. Tukaj so še Haiti, Mali, Niger, regija Sahel, Madagaskar, Liberija in še in še bi lahko naštevali.
Prenajedanje je v posmeh trpljenju lačnih
Danes se v razvitem zahodnem svetu za zdravljenje posledic preobilnih obrokov porabi veliko več denarja, kot ga je namenjenega lačnim po svetu. Čuden čas! Kdor lahko, naj razume!? Težko je verjeti, da danes na svetu veliko večje število ljudi umre zaradi prenajedanja kot zaradi lakote. Ne verjamem, da gre za karmo, ali pač? Z izjemo genetsko-patološke debelosti, torej tiste, kjer človeška volja ni sposobna ničesar storiti, je vsaka prekomerna telesna teža merilo neodgovornega odnosa do sebe, narave, drugih ljudi in živali, ki nimajo niti za golo preživetje. V bistvu gre za preprosto vprašanje, ali jemo zato, da živimo, ali pa živimo za to, da jemo? Ni velika modrost, je pa zato poučna, veliko lažje je jesti kot pa prebaviti vse to, kar smo sposobni pojesti. Ne spreglejmo dejstva, da živimo v korpusu razvitih družb – držav, kjer dovolj nikoli ni zadosti. Cinično je čuditi se stvarnosti, kakršno sami ustvarjamo.
Obilje ni okoljski standard
Običajno med ljudmi velja, da je pomanjkanje nekaj samo slabega in da je obilje nekaj samo dobrega. Mislim pa, da ni ravno tako. Obilje izbire vnaša onesnaženje pri postavljanju prioritet, anestezira receptorje socialne pravičnosti in ravno tako vnaša zmedo pri razlikovanju med razvojem in napredkom. Opazujem dogajanje v hotelskih restavracijah, kjer pomanjkanje delovne sile, ki je nosilka oblikovanja storitev, nadomešča model 'švedske mize'. Hrano pripravljajo po principu v približno zadostnih količinah, po enoti iz vsega kuhinjskega asortimaja. Skratka, organoleptična radovednost gostov terja, da ljudje jedo, kot da jim je to zadnje dejanje. Epilog? Veliko vržene hrane v smeti in veliko gastrointestinalnih težav pri nekaterih ljudeh. A toliko lačnih tava po svetu, ki so željni le koščka kruha. Nič ni tako človeško in nič tako ne množi občutka sreče kot delitev kruha z lačnimi. No, pa dajmo ljudem, poleg vojn in iger, vsaj dovolj kruha.
